Tilka Jamnik: S knjigo v svet – dobesedno

Vas je kdaj knjiga navdihujoče nagovorila h kateremu od potepov po svetu?

Nekoč davno je bil to Čarovnikov vajenec Evalda Flisarja, pravzaprav več njegovih del, ampak so me nagovorila k marsičemu, ne le k potovanjem v Indijo in Nepal.

Kam vse so vas odpeljale bralne delavnice pri Slovencih v izseljenstvu in zamejstvu?

Bralne delavnice (v imenu Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS in v sodelovanju z MŠ in ZRSŠ) so me odpeljale med Slovence v Nemčiji, Švici, Belgiji, na Švedskem, v Bosni in Makedoniji, pa med zamejske Slovence v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Že poldrugo desetletje tudi kombiniram obiske na svetovnih kongresih IBBY (Mednarodne zveze za mladinsko književnost) in na evropskih konferencah IRA (Mednarodne bralne zveze) z zasebnimi potepanji. Zelo rada berem in potujem; in kombinacija obojega mi je mega! Dobesedno "s knjigo v svet", kar je že dve desetletji tudi slogan Bralne značke Slovenije. Pa tudi kakšno povsem zasebno potovanje opravim, vendar tudi tedaj obiščem kakšno knjižnico in knjigarno.

Katero mesto skriva najimenitnejše knjigarne in katero najboljše knjižnice?

Knjigarne so me najprej navdušile v Londonu, knjižnice pa na Norveškem. Toda odlične knjigarne so me navdušile v marsikaterem ameriškem in nemškem mestu, pa v Parizu in celo na marsikaterem letališču, nazadnje v Reykjaviku, ki je prav letos Unescovo mesto literature. Knjižnice pa predvsem v mestih v vseh nordijskih deželah, ampak res najljubša v mojem življenju mi je bila Pionirska knjižnica v Ljubljani, zdaj Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo v Mestni knjižnici Ljubljana.

Katera država, ki ste jo obiskali, vas je najbolj osupnila s svojo naravo, katera z ljudmi in katera z mestnim vrvežem? V vsaki državi poskušam doživeti tako naravo kot mesta in ljudi. Največji kulturni šok mi je bila Japonska. Nisem na primer mogla verjeti, da so nebotičniki v New Yorku res tako visoki; spomnim se, da sem stopila iz podzemne železnice, pogledala navzgor in so v resnici segali do neba! Še zdaj čutim, kako srečna sem bila na Macchu Picchuju, ganjena prav do solz. Tajska, Mehika in Kuba so mi bile tako všeč, da sem jih znova obiskala, čeprav grem v oddaljene dežele praviloma le enkrat v (tem!) življenju. Prvič in zadnjič! In se zato potrudim, da jih čim polneje doživim.

Na Bližnjem vzhodu vas je osupnilo "prerivanje" ver in vernikov na istem koščku zemlje, kajne? Izrael in Jordanijo sem obiskala brez kombinacije s kakšnim kongresom ali bralno delavnico. Tja so me vlekli predvsem Petra, Mrtvo morje in Kumranski rokopisi, vendar me je zares osupnilo "prerivanje" ver in vernikov, kot pravite, na tistem koščku zemlje, ki ima neko posebno moč, energije, svetost … ah! Čeprav sicer nisem vernica, sem s čistim srcem položila roke na božji grob in poljubila zid objokovanja v Jeruzalemu.

Kateri potovalni grižljaj vaše junijske Islandije je bil najslajši?

Joj, Islandija je še tako blizu, da se mi duša še vedno po malem mudi tam gori. Zdaj znova berem Laxnessov Islandski zvon, da bi jo malo potolažila. Dva dni smo bili na 16. nordijski konferenci o branju v Reykjaviku, kjer sva z Ireno predstavili Bralnice pod slamnikom v Domžalah, potem pa smo z Ireno in Janezom Miš obkrožili "vso" deželo. Morda sem bila najbolj vesela fumarol, vrelega blata in gejzirjev, ker jih nisem še nikoli prej videla. Toda v resnici je bilo vse tako zelo lepo!

Pa takšna luštna čudežna naključja so se nam dogajala … Nekoč smo zavili z glavne ceste in smerokaz nas je vodil do bližnjega podeželskega hotela Anna. Potem smo izvedeli, da je bila Anna fra Moldnupi, sicer kmečka ženska (v šolo je hodila le po osem tednov v zimah med svojim desetim in štirinajstim letom, preživljala se je s pletenjem), tudi popotnica po Evropi in Ameriki, pisateljica, ki je objavljala članke v časopisih in izdala nekaj potopisov, govorila je angleško in dansko, pa tudi francosko, nemško in italijansko. In tako smo imeli slastno kočerjo pravzaprav v Aninem muzeju, obkroženi z njenimi potopisnimi spomini!

Kateri knjigi bi nadeli krono najboljšega primera potopisne literature? Zakaj?

Skorajda ne berem potopisne literature. Za potovanje se vnaprej pripravim s turističnimi vodniki, bodisi tiskanimi, ki jih tudi tovorim s seboj, bodisi iščem na internetu. Zelo rada pa berem predvsem romaneskno literaturo iz dežele, ki jo obiščem – to pa prej in potem in med potjo. Tako se mi zdi, da deželo doživim bolj neposredno, saj se s potopisom postavlja med mene in deželo pisec, njegovo doživljanje. Zaradi tega najbrž ne opazim marsičesa, na kar bi me potopis sicer opozoril, ampak … Tudi na potopisna predavanja ne hodim, izjema sta bili v zadnjem času dve predavanji v Knjižnici Medvode. Pa seveda Tomo Križnar, prvič pred mnogimi leti, drugič pred nekaj meseci, in Viki Grošelj, ker sem ga srečevala kot učitelja svojih otrok. Njegove gorniške knjige sem pa brala, ker se tja gor v visoke gore ne vzpenjam.

Kam bi na sanjsko potovanje napotili knjižne molje?

Knjižnim moljem so prav zaradi branja dostopna vsa sanjska oziroma domišljijska potovanja.

Z branjem "potujemo" v druge svetove, v vse čase, k drugim življenjskim zgodbam in branje nas vrača k nam samim. Branje JE čudežno potovanje, kot pravi Daniel Pennac.

Kam bi se odpravili na brbončice razvajajoče kulinarično potovanje?

Hrana sodi v moj celovit način doživljanja posameznih dežel. Tako je francoski kruh najboljši v Franciji, pekinška raca na Kitajskem in tako dalje. Saj me razumete, kajne?

Se strasten popotnik sploh lahko kdaj upokoji ali je popotniška žilica neusahljiva?

Mislim, da se nikoli zares ne upokoji. Ko mu usahnejo telesne moči, najbrž obuja spomine, bere potopise, fantazira. Ne vem pa zagotovo, nisem še tako daleč. Mislim pa, da nekaj podobnega velja tudi za branje; strasten bralec ne more nikoli zares prenehati brati.