Torek, 9. 12. 2025, 17.35
1 ura, 59 minut
Opatija v prazničnem sijaju: zgodovina v blišču adventnih luči
"Stara dama" Opatija že 180 let prepričuje tudi najizbirčnejše
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,10
Prepoznavna slika Opatije ob koncu decembrskega dneva v adventni obleki
Že hiter sprehod po Opatiji razkrije, da v tem mestecu v Kvarnerskem zalivu skoraj vsak kamen pripoveduje zgodbo. Nekoč majhno ribiško naselje je več stoletij pozneje postalo – in še danes ostaja – biser jadranske obale. Opatija vrhunce svojega turizma dosega v poletnih mesecih, a si vedno bolj prizadeva prepričati svoje goste tudi v zimskem času, ko se je zgodba opatijskega turizma pravzaprav začela pisati tudi z obiski močnih, bogatih in slavnih.
Skromni začetki Opatije segajo v leto 1449, ko se prvič omenja benediktinska opatija sv. Jakova (Jakoba), po kateri je kraj dobil ime. Okrog nje se je razvilo majhno ribiško naselje, ki je tiho in neopazno živelo svoj utrip naslednja štiri stoletja.
Jaslice pred cerkvijo Svetega Jakova, najstarejšega poslopja v Opatiji
Ob cerkvi stojita tudi zvonik in samostansko dvorišče s starodavnim vodnjakom, ki ga mnogi niti ne opazijo, saj je mesto zraslo okrog in okrog, a poznavalci ponosno varujejo skrivnost, da je to eden najlepših tihih kotičkov mesta.
Villa Angiolina: od skromne hišice do zibelke turizma z botaničnim rajem
Leta 1844 je na prvi pogled ne pretirano pomemben dogodek postavil temelje razvoja Opatije kot obmorskega letovišča. Tega leta je reški trgovec Iginio Scarpa kupil zemljišče na majhnem polotoku, ki je danes v središču mesta, na katerem je bila skromna hišica. Scarpa jo je nadgradil in nastala je razkošna vila, ki jo je poimenoval po svoji pokojni ženi Angiolini.
Vila Angiolina, danes osrednje prizorišče Hrvaškega muzeja turizma, je bila zgrajena leta 1844 na kraju, kjer je nekoč stala skromna hišica. Sprožila je val dogodkov, ki so Opatijo sprva pod avstrijsko taktirko zaznamovali kot klimatsko zdravilišče in zibelko turizma na območju današnje Hrvaške.
Hišo je obdal z velikim parkom (3,64 hektarja), kjer je zasadil številne eksotične rastline iz različnih delov sveta, in ga je prav tako poimenoval po svoji prezgodaj izgubljeni ženi. Park Angiolina, eden od desetih večjih mestnih parkov, ki s 60 polji, na katerih je okrog 150 različnih vrst dreves in rastlin, dopolnjuje številne druge zelene površine v mestu, še danes velja za enega najlepših na Hrvaškem in najverjetneje celo širše. V njem najdemo tudi japonsko kamelijo, ki se je uveljavila kot simbol opatijskega turizma.
Prišli so zaradi zdravega zraka, odšli pa z navdihi
Villo Angiolino so kmalu začeli obiskovati premožni Scarpini družinski prijatelji iz Avstrije, Italije in drugih držav, ki so še naprej širili glas o lepotah Opatije in njenem svežem zraku. Seznam močnih, bogatih in slavnih gostov Opatije se je tako nenehno okrepil – poleg Franca Jožefa I in cesarice Marije Ane so tudi drugi pripadniki Habsburške monarhije Opatijo izbrali za svoje poletne oddihe. Med znanimi gosti iz tega obdobja je tudi ban Josip Jelačić, katerega spomenik krasi glavni zagrebški trg.
Japonska kamelija, ena od približno 150 rastlinskih vrst v opatijskih parkih, se je hitro uveljavila kot eden izmed simbolov mesta. Cveti od druge polovice februarja do začetka aprila (fotografija je simbolična).
Opatija je privabila tudi številne umetnike. Številni so Opatijo izbrali zaradi svojih zdravstvenih težav, saj je Opatija že imela ugled klimatskega zdravilišča, a so poleg svežega in zdravega zraka našli tudi navdihe za svoje umetniške stvaritve.
Tako so med drugimi v Opatijo prihajali nemški skladatelj Richard Strauss, češki skladatelj Leoš Janáček, avstrijski pisec in pesnik Hugo von Hofmannsthal, hrvaška književnica Ivana Brlić-Mažuranić, avstrijsko-nemški skladatelj Gustav Mahler, avstrijski mojster valčkov Johann Strauss (sin), nemški književnik Thomas Mann in tudi izjemna ameriška plesalka Isadora Duncan, ki je tradicionalni balet oplemenitila s svobodnim in čustvenim plesom, ki je navdih črpal v naravi, grški mitologiji in človeških čustvih.
Gastronomija Opatije in celotnega Kvarnerja močno poudarja morske specialitete. Na fotografiji je file brancina, pripravljen v enem izmed (novejših) opatijskih hotelov.
Avstrijska Južna železnica je pripeljala vlake – in prva dva jadranska hotela
Villa Angiolina tako velja za temeljni kamen opatijskega (lahko bi rekli tudi celotnega hrvaškega) turizma, zato ne preseneča, da od leta 2007 v njej domuje večji del Hrvaškega muzeja turizma. Še večji zagon opatijskemu turizmu pa je zagotovil prihod železniške proge leta 1873. Takrat je namreč Reka (Rijeka) dobila železniško povezavo s Šentpetrom na Krasu (danes Pivka) na Južni železnici, ki je leta 1857 povezala avstrijsko prestolnico Dunaj z najpomembnejšim (takrat) avstrijskim morskim pristaniščem Trst. Opatiji je še danes najbližja železniška postaja Matulji nekaj kilometrov nad Opatijo, do katere je med letoma 1908 in 1933 vozil ozkotirni tramvaj, a so potniki za Opatijo zelo pogosto izbrali reško železniško postajo.
In prav direktor Južne železnice Julius Schüler je ukazal gradnjo prvih hotelov v Opatiji. Leta 1884 je na obali v pičlih desetih mesecih vzniknil razkošni hotel Kvarner (ob odprtju Quarnero), prvi hotel na Jadranu nasploh, katerega gala dvorana je gostila številne konference in druge dogodke ter pospremila več deset generacij reških in opatijskih maturantov na njihovi poti v odraslost. V hotelu Kvarner trenutno poteka obsežna obnova, a bo v čim krajšem času spet lahko sprejel svoje zveste in tudi nove goste.
Hotel Kvarner, gradila ga je avstrijska Družba južnih železnic, so odprli leta 1884 in je tako postal prvi hotel v Opatiji in na jadranski obali.
Od Stephanie do Imperiala: secesijsko razkošje sprva le za elito
Le kakšno minuto hoje stran pa so leto dni pozneje dokončali še en razkošni hotel, ki se od leta 1966 imenuje Imperial (danes še s predpono Heritage hotel) in je drugi najstarejši jadranski hotel. Že na prvi pogled odseva svoj secesijski slog, notranjost pa utrjuje dejstvo, da so ga gradili za največjo elito in aristokracijo, zaradi česar se z razkošjem ni skoparilo od prvega dneva.
Za vso razkošje tistega časa je poskrbel dunajski arhitekt Franz Wilhelm, ki je tako hotel, ki se je ob odprtju imenoval Kronprinzessin Stephanie po belgijski princesi in avstrijski prestolonaslednici, opremil s centralnim ogrevanjem, bazenom in celo kinematografom. Posebej na glasu je bila hotelska Zlata dvorana, ki so jo kmalu po odprtju razglasili za eno najlepših hotelskih restavracijskih dvoran v Evropi.
Dekle z galebom (Djevojka s galebom) je delo Zvonka Cara in stoji ob sprehajališču Lungomare od leta 1956. Zagotovo ena od najbolj fotografiranih opatijskih znamenitosti in simbol mesta je nadomestila kip Madonna del Mare, ki ga je leta 1893 ustvaril graški kipar Hans Rathausky kot spomenik tragične smrti avstrijskega aristokrata Arthurja Kesselstadta, njegove žene in njunega osebja v nevihti na morju pred Opatijo pred veliko nočjo leta 1891 (ta kip je najedel zob časa in so ga po prenovi postavili v Vilo Angiolina, pozlačena replika pa stoji pred cerkvijo svetega Jakova). Dekle z galebom upodablja morje, lepoto obale in pomorski pozdrav morju, avtor pa je dolgih pet desetletij skrival, po komu je upodobil dekle. Šele pred dobrim desetletjem so potrdili, da je šlo za avtorjevo sosedo iz Crikvenice Jeleno Jendrašić, ki je pozirala za uslugo prijatelju in ni zahtevala nobenega nadomestila.
Odsev zgodovinskih sprememb v imenih cesarskega hotela
Heritage hotel Imperial je tudi s svojim imenom odseval velike zgodovinske spremembe v svoji 140-letni zgodovini. Svoje izvirno ime je ohranil do konca prve svetovne vojne, ko pa je po Rapalski pogodbi Opatija pripadla Italiji in spet postala Abbazia, se je hotel preimenoval v Regina Elena po italijanski kraljici Eleni Savojski, ženi kralja Vittoria Emanuela III.
Po drugi svetovni vojni, ko se je za Opatijo začelo jugoslovansko obdobje, je hotel dobil ime Moskva, a so ga kasneje spet zaradi političnih razlogov preimenovali v Central do leta 1966, ko je dobil svoje današnje ime.
Zadnjih 59 let z imenom Hotel Imperial, ki so mu dodali predpono Heritage (dediščina), je samo eno leto mlajši od bližnjega hotela Kvarner in je drugi najstarejši opatijski hotel.
Kaj ima Opatija, česar Azurna obala nima?
Razkošje tega hotela je prepričalo številne ugledne goste različnih obdobij. V knjigo gostov so se med drugimi vpisali avstro-ogrski cesar Franc Jožef I, cesar Nemčije Wilhelm II Hohenzollern, irski pisatelj James Joyce in jugoslovanski voditelj Josip Broz Tito. Hotel Imperial ni le lična stavba, je simbol preobrazbe Opatije iz majhnega obmorskega kraja v prestižno letovišče, ki priča o nekdanji družbeni eliti, njihovih potovanjih in načinu življenja, kar mu daje zgodovinsko, kulturno in simbolno vrednost.
Oba prva opatijska hotela sta tako Opatijo prelevila iz mesta za oddih izbrancev v evropsko destinacijo bleščečega ugleda. Še en velik mejnik je bilo leto 1889, ko so Opatijo razglasili za klimatsko zdravilišče, prvo take vrste v celotni Avstro-Ogrski monarhiji. Opatijo so že takrat začeli primerjati z Nico na Azurni obali, a s pomembno prednostjo, ki je Nica nima: brezčasnim mirom.
Villa Angiolina v eni izmed barv (decembrske) nočne osvetlitve
Dunajski šarm, pa še ob morju
V začetku 20. stoletja so številne nove vile z okrašenimi pročelji, marmornimi balkoni in zelenicami, ki spominjajo na evropske parke iz romantične dobe, Opatijo oblikovale v pravo arhitekturno zakladnico, ki se je je upravičeno prejel vzdevek dunajskega salona ob morju.
Temu je zagotovo prispevalo tudi izjemno sprehajališče Lungomare (vzdolž morja), ki je natanko to: 12 kilometrov udobnega in nezahtevnega sprehoda ob morski obali od Voloskega na severu do Lovrana na zahodu. Avstrijski predpisi so namreč premišljeno prepovedali vsakršno gradnjo v neposredni bližini obale, zato ima Lungomare povsem neoviran ter predvsem romantičen in neponovljiv razgled na morje, ki ga druge sprehajalne poti ne morejo kar tako prekositi.
Prepoznavna znamenitost Opatije je tudi 12 kilometrov dolgo obmorsko sprehajališče Lungomare. V spodnjem levem kotu je spomenik čolnarjem, ki so z besedama "Barke fahren" (voziti se s čolnom) vabili turiste.
Zimska pravljica, ki ne zahteva snega
V adventnem času, ko se Opatija zaodene v adventne luči, dobi tudi Lungomare dodaten čarobni pridih, ki dopolnjuje mirno morje, vonj po soli in nežen šum valov ter dokazuje, da se zimske pravljice lahko pišejo tudi brez snega. V tem vzdušju zasije tudi najbolj znana prebivalka Opatije, Dekle z galebom (Djevojka s galebom), ki od leta 1956 opazuje morje na eni in sprehajalce iz vsega sveta na drugi strani.
Prijazno podnebje, ki niti decembra ne postreže z nizkimi temperaturami, je dodaten adut za preživljanje adventnega časa na odprtem ob opatijskem morju brez mrzlih prstov in snežnih zametov, a z enakim povezovalnim občutkom adventnega časa. "Stara dama", kot Opatiji radi ljubkovalno rečejo, ni izgubila nič od svojega tradicionalnega sijaja, ki se danes prepleta z vsemi dobrinami sodobnega časa ter svojo brezčasno obalo in razkošnimi parki. Takšna harmonija Opatije zlahka vsakokrat prepriča, da se tja radi vrnemo.
