#dopustujdoma
Petek, 14. 7. 2017, 20.11
4 leta, 7 mesecev
Pastirsko naselje na Veliki planini: ohranil ga je Plečnikov učenec
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,93
2
"V pastirskem naselju na Veliki planini je 64 koč, le še 17 jih je letos aktivnih. Preostali pastirji so dejavnost opustili, le še nekaj se nas ukvarja z mlekom," Robi Gradišek pripoveduje pred svojo kočo, kamor je mogoče zaviti na sir, kislo mleko in žgance.
Pastir Robi Gradišek je, preden se je posvetil izključno kmetijstvu, 22 let hodil v službo. Pred leti sta se z ženo odločila za pastirstvo in ga razširila v turistično dejavnost, tako da planincem ponujata domačo hrano. Na višini več kot 1500 metrov, kjer se na Velikem stanu na Veliki planini nahaja pastirsko naselje, je pri njiju mogoče dobiti sir, navaden, s čilijem, rožmarinom, kislo mleko in ajdove žgance z ocvirki.
Tako kot je to običajno, je Gradišek pastirsko življenje spoznaval že od svojih zgodnjih let prek prednikov. Gre namreč za dejavnost, ki prehaja iz roda v rod, s tem pa tudi koča na Veliki planini.
V pastirskem naselju v Velikem stanu je skupno 64 pastirskih koč, a v tej dejavnosti je aktiven manjši del pastirjev. Letos je na Veliki planini odprtih 17 pastirskih koč, na planoto pa je letos večina
prišla 10. junija.
Najprej je na planino prihajal k staremu očetu
"Sem sem najprej prihajal k staremu očetu. Pastirsko življenje spoznaš v otroštvu in ga ne pozabiš," pripoveduje. Dan na planini, kamor pastirji pridejo v času pašne sezone, kar je okoli 10. junija, in ostanejo do septembra, se začenja z zgodnjim vstajanjem, ob pol petih zjutraj. Najprej nastopi delo v hlevu, molzenje, nato Gradišek pospremi krave do vode in na pašo, žena pa se med tem ukvarja s pripravo mleka in sira.
Robi Gradišek je pastirsko življenje spoznaval prek starega očeta, saj je običajno, da gre ta dejavnost iz roda v rod. Tako je bilo tudi v Gradiškovi družini, kjer so svojo dejavnost razširili tudi na turistično področje. Pri njih se je tako mogoče oglasiti na kislem mleku, ajdovih žgancih z ocvirki in siru.
Že ob devetih zjutraj se lahko zgodi, da se pri Gradiškovih oglasijo prvi gostje. "Pridejo po sveže mleko in se nato vrnejo v dolino." Čez dan se pri njih ustavijo izletniki.
V svojem delu pastir uživa, saj pravi, da v "planine hodijo dobri ljudje. Vsi pridejo z nasmehom, ki ga lahko le sprejmeš in vrneš z dobro voljo."
Pa v tem času kaj pogreša dolino? "Včasih, a planina ima svoj čar. Smo pa z določenimi stvarmi tukaj zelo omejeni. Turist sicer tega ne ve in mu tega niti ni treba vedeti, pomembno, je da uživa." Ob tem ima Gradišek v mislih dejstvo, da v pastirskem naselju, za razliko od turističnega na drugem delu hribovja, ni elektrike. Pomagajo si s sončnimi celicami. A vseeno to pomeni življenje brez hladilnika, televizije in interneta. Za vodo uporabljajo deževnico.
Pastirske koče so zagotovo ena najbolj prepoznavnih vedut Velike planine, razporejene po planoti pa naravni krajini dajejo dodaten čar. Direktor podjetja Velika planina Leon Keder izletnike nagovarja, naj na planoto v imenu varovanja narave ne hodijo z avtomobili. Urejenih dostopov na planino je več, od pešpoti do vožnje z nihajko in dvosedežnico.
Na Veliko planino brez avtomobila
Leon Keder, direktor podjetja Velika planina, izletnike na kamniški planoti nagovarja, naj se tja ne odpravljajo z avtomobilom, kar se v določenih primerih še vedno dogaja. Drugih do narave odgovornih dostopov na planino je namreč veliko, od bolj do manj zahtevnih pešpoti, vožnja z nihalko in nato še sedežnico.
V imenu ohranjanja narave naj avtomobili ostajajo v dolini, na za to predvidenih parkiriščih, poudarja.
Na Veliki planini pasejo večinoma govedo, včasih so tudi konje, kar so sicer opustili, je pa staro ime za en del planote tudi konjska planina. Letos naj bi bilo na planini tudi nekaj ovac in dva prašiča, ki pa jih med našim obiskom nismo srečali.
Bivanje brez vode in elektrike
Je pa letos na planini bolj žalostno. "Gor smo že en mesec, pa še ni bilo dobre paše. Sreča je, da vsak teden pade malo dežja, čeprav verjetno potem veter vse izsuši. Srčno upam, da bomo zdržali do konca avgusta," pravi pastir, ki v gorovju pogreša bujno rastje.
"Vremenske razmere se spreminjajo, ekstremne so. Zadnjih 20 let na Veliki planini tudi ni več toliko snega, kot ga je bilo. Vsi vemo, kaj se dogaja, a nihče ne ukrepa," skozi svojo dejavnost in življenje Gradišek opisuje podnebne spremembe in posledice človeškega ravnanja z okoljem.
Fani Trobevšek pravi, da je pastirska skupnost zelo povezana. Pomagajo si in se družijo, ob kavah pred parlamentom na primer.
Pastirsko naselje je ohranil Plečnikov učenec
Pastirji, ki po večini prihajajo s kmetij v okoliških krajih v dolini, so tisti, ki so zaslužni za ohranjanje naselja v Velikem stanu. Pri tem ima pomembno vlogo agrarna skupnost Velika planina, v kateri so združeni, v njej pa deluje odbor s predsednikom, o upravljavski strukturi pripovedujeta Robi Gradišnik, lokalna turistična vodnica Irena Grmek in pastirica Fani Trobevšek.
"Pastirska skupnost je pomembna, saj je zaslužna tudi zato, da koče ohranijo, četudi v njih ni več pastirjev," o ravnanju s planino pripoveduje lokalna vodička Irena Grmek.
"Pastirska skupnost je pomembna, saj je zaslužna tudi za to, da se koče ohranijo, četudi v njih ni več pastirjev. Delo, kot na primer popravljanje ceste, košnja in druga vzdrževanja na planini med sezono, vodi in razporeja gospodar planine, ki ga izvolijo za eno leto. On tudi organizira prihod veterinarja. Vsak od pastirjev je dolžan opravljati tlako (čiščenje planine, op. a.)," delovanje skupnosti predstavi lokalna vodnica
Pastirica Fani Trobevšek pove, da pastirska skupnost deluje povezano. Da si med seboj pomagajo, sodelujejo in se obiskujejo. "V parlament gremo na kavo, kjer se družimo. Moramo se poznati, si pomagati. Čeprav na kosila drug k drugemu ravno ne hodimo," odgovarja na vprašanja o načinih druženja in delovanja skupnosti. "Tu nas je veliko starih žensk in zato nam, ko je to treba, na pomoč priskoči kakšna sosedova moška roka."
Parlament, koča sredi pastirskega naselja, kjer se vsako jutro pred tlako (čiščenjem in urejanjem planine) zberejo pastirji. Delo organizira sezonski gospodar planine. Ob popoldnevih pa se tu družijo ob kavi.
Koča za shode in razporeditev tlake
Parlament, ki ga omenja Fani Trobevšek, je koča sredi pastirskega naselja, ki jo je Pašna skupnost Velika planina zgradila med letoma 1995 in 1996. Načrte zanjo je naredil arhitekt Vlasto Kopač, učenec Jožeta Plečnika, ki je s tem ohranil tukajšnjo hribovsko arhitekturo.
Objekt s hišno številko Velika planina 150, kjer je sedež agrarne skupnosti, je tako organizacijski kot družabni prostor. Na začetku sezone se na njenem dvorišču pastirji in pastirice zberejo na skupni kavi, v času sezone so tam vsak dan pred odhodom na tlako, delo, nato pa še popoldne za druženje ob kavi.
Vlogo bajte s hišno številko Velika planina 150 označuje tudi napis na njej.
Zabavajo se na plesišču nasproti parlamenta, ob prazniku planine, ki je 5. avgusta na Marijo Snežno, ali ob osebnih obletnicah pastirjev.
Šest ur dela na glavo živine
Prva tlaka poteka konec maja, ko planino pripravijo na prihod živine na poletno pašo, v času sezone pa nato vsak dan. Pastir mora za vsako odraslo žival na planini oddelati šest ur, za manjšo žival, telička, tri ure.
Arhitektura v Velikem stanu
Pastirske koče so zagotovo ena najbolj prepoznavnih vedut Velike planine, razporejene po planoti, ki naravni krajini dajejo še dodaten čar. Pastirsko naselje, znamenito tudi po ovalni obliki bajt, velja za največje in najstarejše v Evropi, ki je ohranilo individualno pastirstvo. Da torej vsak skrbi za svojo živino, izdeluje sir in kislo mleko.
Pisni viri, kot pravi lokalna vodnica Irena Grmek, pravico do izkoriščanja pašnikov in upravljanja Velike planine segajo v 16. stoletje. Sicer pa o prisotnosti človeka tu že v prazgodovinskem času pričajo arheološka odkritja. V kamniškem muzeju o zgodovini življenja pripoveduje tudi stalna razstava.
Pastirji so si v visokogorju zgradili tudi plesišče.
Obnova pastirske vasi po letu 1945
Izvirne pastirske bajte na Veliki planini so nacisti pozimi v letih 1944/1945 požgali, na novo pa je bila v prvotni obliki postavljena le Peskarjeva bajta, ki stoji še danes in deluje kot muzej. Tam si je mogoče ogledati pastirsko kočo, kakršne so bile na planini do druge svetovne vojne.
Te so bile zelo osnovno opremljene in s posebnostjo: okoli osrednje notranjosti, namenjene pastirju, je bil za zunanjimi zidovi še obodni hlev, s čimer je bila v neizolirani stavbi zagotovljena toplota. V muzeju je tako mogoče vstopiti v pastirstvo v 19. stoletju, medtem ko se okoli njega odvija pastirska sedanjost.
Kapelo Marije Snežne so na podbudo pastrijev postavili leta 1937, ker ta ni preživela druge svetovne vojne, so današnjo zgradili leta 1988. Načrte zanjo je naredil arhitekt Vlado Kopač, čeprav naj bi skico zanjo naredil tudi Jože Plečnik, ki naj bi planino tudi obiskal. V Kamnik je znameniti arhitekt rad zahajal, do tja se je pripeljal z vlakom. Na svojih obiskih naj bi se tako podal tudi v visokogorje, pravijo zgodovinska pričevanja.
"Preskarjev Andrej se je odločil, da na temeljih pogorele hiše postavi točno takšno, kot je bila pred vojno. Menil je, da večjega udobja niti ne potrebuje," v Preskarjevi bajti pripoveduje muzejska gostiteljica.
Vogale bajte podpirajo "babce"
Pastirska koča je narejena iz naravnih materialov. Streha je iz smrekovih skodel, po domače "šinklov". Vogale bajte podpirajo skale, ki jih imenujejo babce. "Ženske podpirajo vogale koče," še pripovedujejo v muzeju. Skale so predstavljale ne le oporo postavljenemu, temveč so bile tudi varovalo krav pred divjadjo.
Preskarjeva bajta, muzej, ki ponazarja preteklo pastirsko življenje in bivališče.
Bajta brez dimnika in oken
"Hiša ni imela oken in dimnika. Za prepuščanje dima ven in pronicanje svetlobe v notranjost so uporabljali premično skodlo nad ognjiščem. To je še ena od znamenitosti koč, saj so te, ker gre dim ven čez streho, od zunaj videti, kot da gorijo," je mogoče slišati razlago v Preskarjevi bajti.
Vse pripomočke, ki jih je pastir potreboval, si je izrezljal sam iz lesa. Žlice, nože, mešalko … Za vodo so uporabljali deževnico ali pa so topili sneg iz bližnje jame Veternice.
Zanimivost so tudi vrata, ki vodijo v pastirjevo bivališče. Narejena so namreč iz dela ameriškega bombnika, ki je leta 1944 strmoglavil na planino.
V delu bajte, namenjene pastirju, ni bilo oken in dimnika, iz ognjišča se je dim vil ven prek premične skodle, čez to odprtino pa je v notranjost pronicalo nekaj svetlobe.
Ohranitev kulturne dediščine v hribih
Vlasto Kopač (1913-2006), arhitekt, planinec, alpinist, ilustrator, publicist in strokovnjak na področju kulturne in naravne dediščine, se je zavzemal za ohranitev pastirskega naselja na Veliki planini. Kot ljubitelj gora je tako dobro poznal tudi pastirsko dediščino v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Statistika za mleko: pastir je količini mleka, ki mu jo je dala posamezna krava, sledil prek polic. Vsaki živali je pripadala ena, nanjo pa je zlagal mleko, ki mu ga je dala.
Po požigu med drugo svetovno vojno so kmetje bajte začeli obnavljati poleti leta 1945, a v izvirni obliki je nastala le že omenjena Peskarjeva bajta, okoli nje pa večprostorske, večinoma z ločenim prostorom za živino. Kljub močnim pritiskom, da bi v 50. letih prejšnjega stoletja na planoti zgradili velike zadružne hleve, je arhitektu Kopaču v sodelovanju s spomeniško službo uspelo ohraniti prvotna individualna pastirska bivališča. Občinski ljudski odbor v Kamniku je leta 1957 potrdil njegov predlog odloga o razglasitvi celotne Velike planine za naravni park. S to potezo pa so zaščitili pastirsko arhitekturo.
Vrata, ki ločujejo pastirjevo bivališče od prostora za živali, ki je bil za stenami bajte, so v Preskarjevi hiši narejena iz železa ameriškega bombnika, ki je tu strmoglavil med drugo svetovno vojno.
Mitološka bitja na Veliki planini
Izročilo pastirjev na Veliki planini je bogato tudi v obliki pripovedi. Ljudje vedo povedati zgodbo o divjih (dovjih) možeh. En del planine se imenuje tudi Dovje griče, kjer naj bi bilo celo njihovo pokopališče, ustno izročilo posreduje vodnica Irena Grmek. Mitološka bitja, ki naj bi bila kriva tudi za izginotje krav, so bili veliki možje, visoki tudi čez dva metra.
Če krava zjutraj ni imela mleka, pa so si to razlagali tako, da so jih opolnoči ugrabile bele deklice in jih pomolzle. Prav tako so poznane tudi povedke o škrateljčkih in drugih bitjih.
Za ohranitev zgrajene krajine Velike planine s prepoznavno pastirsko arhitekturo je zaslužen arhitekt Vlado Kopač, ki jo je obvaroval pred rušenjem in nestrokovnimi posegi.
Trnič, skoraj pozabljen, zdaj pa spet priljubljen sir
Posebna zgodba, povezana z Veliko planino, je tudi sir trnič, značilen za to visokogorje. Rezka Mali je bila do pred kratkim med zadnjimi, ki so še znali narediti ta trdi sir, a zdaj o postopku izdelave uči še druge. Zdaj ga spet dela nekoliko več ljudi, pastirska malica, kar je nekoč trnič tudi bil, je tako zavarovana pred pozabo.
"Ravno prejšnji teden sem dva pastirja spet naučila delati trnič, saj sem jih že več, vendar jih veliko tega ne izdeluje. Pravijo, da je preveč dela," v kuhinji svoje hiše, kjer se nad štedilnikom na lesenih letvicah sušijo trniči, z živimi očmi in polna miline pripoveduje 89-letna Rezka Mali. Letos jih je naredila že dvakrat, prvič okoli 50, drugič 14.
Njo je trnič naučila izdelovati pastirica s planine. Rezka Mali pravi, da danes trniča ne je več, ga je pa veliko, ko je bila otrok, saj je bilo takrat veliko manj izbire in je bil trdi sir pogosto del jedilnika na tem območju.
Posebnost, povezana z Veliko planino, je tudi trdi sir trnič. Še do pred nedavnim je bila nekdanja pastirica Rezka Mali med zadnjimi, ki so še poznali njegovo pripravo. Sama ga pri 89 letih še vedno redno izdeluje, o njegovem postopku pa uči tudi druge ter ga tako varuje pred pozabo.
Sir v obliki ženskih prsi ali zvonika
"Pastirica, ki me je naučila delati trnič, je trdila, da ta ne spominja na ženske prsi, temveč da je to pač trnič in pika," pripoveduje Rezka Mali.
Oblika trdega sira, narejenega iz skute, smetane in soli, ki so ga vedno izdelovali v paru, namreč spominja na ženske prsi, pravi izročilo. Okrašenega z odtisi lesenih palčič, imenovanih pisave, "so pastirji ob vrnitvi v dolino podarjali svojim izvoljenkam kot dokaz ljubezni in zvestobe. Če ga je sprejela, je pomenilo, da mu je bila zvesta tudi ona," nekdanje običaje opisuje Irena Grmek.
Druge interpretacije pravijo, da oblika trniča spominja na zvonik.
"Menda so pastirji trnič nosili s sabo na tlako in ga meli za malico. Nadrobili so ga, zobali koščke, ob tem pa še krhlje ali kruh, ki so ga spekli. Danes ga uporabljamo bolj kot dodatek k jedem, kot nekakšen parmezan," še pripoveduje lokalna vodnica.
Trnič, narejen iz skute, smetane in soli, sušen pa na toplem zraku, so pastirji nekoč vedno delali v paru. Njegova oblika spominja na ženske prsi, po drugi intepretaciji pa na zvonik. Pastir ga je ob prihodu nazaj v dolino v znak ljubezni in zvestobe podaril izbranki.
Pisava iz leta 1964
Trniči se nekaj dni sušijo na toplem zraku, dimljeni pa nad dimom, čeprav Rezka Mali teh ne dela več, ker pravi, da niso zdravi. Ob tem, ko gledamo trniče nad štedilnikom, pa nekdanja pastirica odpre škatlo, polno pisav. Manjših, večjih in iz različnih vrst lesa … Ena teh nosi letnico 1964 in drži, to uporablja že celih 53 let.
Pisave Rezke Mali, s katerimi okrašuje trnič.
2