Neža Mrevlje

Petek,
11. 11. 2016,
17.07

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,28

1

Natisni članek

Natisni članek

tujerodne invazivne vrste Tivolski ribnik ribnik Tivoli Ljubljana

Petek, 11. 11. 2016, 17.07

7 let, 1 mesec

Ljubljanski kraj, kjer so se nekoč vozili s čolni, ribarili in se družili

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,28

1

Foto: Matej Leskovšek

Po Tivolskem ribniku so se nekoč vozili s čolni, v njem so lovili ribe, po njem pa plavali labodi. Mlajše generacije v zadnjih letih na njem nismo mogle doživeti drsanja, za kar so med drugim krive tudi mile zime. Razlog za to pa ni le stvar narave, temveč tako kot v primeru čolnarjenja tudi družbe, in sicer lokalnega upravljanja tega mestnega kraja. A kakšna je pravzaprav zgodba o tem ribniku?

Leta 1880 je mestna občina v parku Tivoli izkopala približno meter globoko, 50 metrov široko in skoraj 150 metrov dolgo luknjo. To so zalili z vodo in nastal je ribnik. Ta je nasledil višje ležečega iz leta 1703.

Tivolski ribnik, ki je bil poleti namenjen čolnarjem, pozimi pa drsalcem, je mestna občina izkopala leta 1880. Sprva ga je upravljalo nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein. Leta 1906 mu ga je mestna občina odvzela in ga začela upravljati sama. | Foto: Matej Leskovšek Tivolski ribnik, ki je bil poleti namenjen čolnarjem, pozimi pa drsalcem, je mestna občina izkopala leta 1880. Sprva ga je upravljalo nemško drsalno društvo Laibacher Eislaufverein. Leta 1906 mu ga je mestna občina odvzela in ga začela upravljati sama. Foto: Matej Leskovšek

Na Tivolskem ribniku, ki mu pravijo tudi Tivolski bajer, so se nekoč vozili s čolni. Pričevanje o tovrstnem dogajanju še iz časa Avstro-Ogrske prinašajo stare razglednice iz bogate zbirke Zmaga Tančiča. Ljubljančan tiste z motivi Ljubljane in okolice zbira že 35 let in jih ima že okoli sedem tisoč. Zajemajo obdobje od leta 1891 do 70. let prejšnjega stoletja.

Razglednice ribnika v Tivoliju

Razglednica iz leta 1899, na kateri je razvidna delujoča čolnarna na Tivolskem ribniku. | Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča Razglednica iz leta 1899, na kateri je razvidna delujoča čolnarna na Tivolskem ribniku. Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča
Organizirano drsanje iz leta 1909. | Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča Organizirano drsanje iz leta 1909. Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča
Tivolska čolnarna s paviljonom iz leta 1912. | Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča Tivolska čolnarna s paviljonom iz leta 1912. Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča
Leto 1926, obodbje med obema vojnama.
 | Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča Leto 1926, obodbje med obema vojnama. Foto: Arhiv zbiratelja razglednic Zmago Tančiča

Od veslanja do ribolova

Spomin na nekdanjo čolnarno, čeprav lesenih plovcev tam že kar lep čas ni na spregled, se je do danes ohranil tudi v imenu slaščičarne. O aktivnostih na in ob ribniku, kot so veslanje, ribarjenje in sankanje, pa ne pričajo le fotografije, temveč tudi osebni spomini in lokalna zgodovina.

Vožnja s čolni po Tivolskem ribniku je bila nekaj časa mogoča tudi po drugi svetovni vojni (fotografija je iz leta 1950). | Foto: Jože Mally, hrani: MNZS Vožnja s čolni po Tivolskem ribniku je bila nekaj časa mogoča tudi po drugi svetovni vojni (fotografija je iz leta 1950). Foto: Jože Mally, hrani: MNZS

Spomini najstarejšega olimpijca na Tivolski ribnik

Vožnje s čolnom po ljubljanskem ribniku se spominja tudi 97-letni Marko Račič, najstarejši olimpijec. Odraščal je v Rožni dolini, poleti pa so po šoli redno odhajali v Tivoli. "V gimnaziji smo imeli pouk en teden dopoldne, en teden popoldne. Ko smo bili prosti, smo se šli vozit s čolnom po Tivolskem ribniku," se spominja Račič. Ribnik v Tivoliju leta 1948 | Foto: Foto: Leon Jere, hrani: MNZS Ribnik v Tivoliju leta 1948 Foto: Foto: Leon Jere, hrani: MNZS

Ob vprašanju, ali je bila ta aktivnost rezervirana bolj za prijateljska druženja ali tudi romantična, se zasmeji in odvrne: "Takrat nismo imeli punc, med vojno smo jih imeli." Zelenje okoli ribnika in lokvanji, ki se tam razrastejo, ter misel na čolnarjenje namreč sprožijo misel o magičnosti te ljubljanske vode.

Labodi v Tivoliju

Okoli ribnika ni bilo vedno tako bohotno, zeleno, zaraščeno, se spominja arhitektka, muzejska oblikovalka Mojca Turk Avsec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Tudi sama je odraščala v bližini Tivolija.

Njeni zgodnji otroški spomini prav tako segajo do čolnarjenja na ribniku. Tja je odhajala z dedkom, v takrat delujoči čolnarni sta si sposodila plovilo in šla veslat. Na voljo ni bilo veliko čolnov, imeli so jih nekaj, od tri do štiri, pripoveduje.

Čolnarna, kot je ostalo zapisano v njenem spominu, je še kakšno desetletje delovala tudi po vojni. Pozneje so to dejavnost opustili, okolica ribnika je začela propadati, a lovljenje rib se je nadaljevalo.

Marsikdo iz starejše generacije se še spominja drsanja na Tivolskem ribniku. Za zlata leta v tem smislu je veljalo obdobje med vojnama, dokler niso zaradi pomanjkanja sredstev v tistem času organizirano drsanje na občini opustili. | Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS Marsikdo iz starejše generacije se še spominja drsanja na Tivolskem ribniku. Za zlata leta v tem smislu je veljalo obdobje med vojnama, dokler niso zaradi pomanjkanja sredstev v tistem času organizirano drsanje na občini opustili. Foto: Miško Kranjec, hrani: MNZS

Nekdanje zime

"Spominjam se tudi zim, ko smo po ribniku drsali. Takrat so bile to še prave zime," pravi. Sogovornica je skozi različna desetletja spremljala spremembe, ki so se dogajale v Tivoliju. Od njegove živahnosti na vodi do obdobja zapuščenosti in nato ponovne ureditve.

Ob priklicu dogajanja, povezanega z ribnikom, ki ga je Mojca Turk okusila v času otroštva, pogovor spelje tudi na to, kako drugačno je bilo odraščanje od današnjega. Vse popoldneve je preživljala na prostem, velikokrat prav v Tivoliju, pogosto ob ribniku. Takrat za otroke ni bilo toliko omejitev, kot jih danes predstavlja in oblikuje družba tveganja.

Več učinkov Tivolija

Park Tivoli je imel, kot pričajo spomini, vezani na dogajanje in aktivnosti ob njem, od nekdaj več učinkov. Z zelenim območjem v mestu ekološkega, z vsem preostalim, kar se je spletlo v njem in se dogaja tudi danes, pa tudi družabnega in družbenega. Že v Kraljevini Jugoslaviji je veljal za najlepši park v deželi, če ne celo v regiji. Ribiči ob Tivolskem ribniku leta 1978  | Foto: Svetozar Busić, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Ribiči ob Tivolskem ribniku leta 1978 Foto: Svetozar Busić, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Kako bo s čolni v prihodnje?

Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je postal zavarovano območje leta 1984, s tem pa tudi ribnik. Prav to pa zanj prinaša določene omejitve. Po odloku o krajinskem parku tako tam ribolov ni več dovoljen, zaradi istega razloga pa tam ni več mogoče pričakovati čolnarjenja.

Izjema pri lovljenju rib je le v primerih izlova tujerodnih vrst.

Izboljšanje ekološkega stanja ribnika

Namen izboljšanja ekološkega stanja ribnika je okrepiti "estetsko in doživljajsko vrednost ribnika, ki je že zdaj zelo dobro obiskan in priljubljen", pravijo na občinskem oddelku za varovanje okolja. Med temi ukrepi načrtujejo predvsem izlov tujerodnih živali in vnos manjšega števila avtohtonih vrst. Velikost in populacijo bo treba nadzorovati.

 | Foto: Matej Leskovšek Foto: Matej Leskovšek

Na podlagi analiz, ki jih v ribniku Tivoli izvajajo vsako leto, strokovnjaki ugotavljajo, da je ta zelo obremenjen tudi z organskimi snovmi. Predvsem poleti ob visokih temperaturah so v vodi izjemno nizke koncentracije kisika, zato je mogoč pogin rib.

Na dodatno rušenje ekosistema v njem vplivajo predvsem tujerodne ribe in želve, na kakovost vode pa tudi hranjenje rib in rac, kar počenejo obiskovalci. To sicer z odlokom o krajinskem parku ni dovoljeno, pojasnjujejo na občini.  | Foto: Matej Leskovšek Foto: Matej Leskovšek

Invazivne vodne vrste

Biolog Al Vrezec z Nacionalnega inštituta za biologijo, ki se ukvarja z raziskovanjem invazivnih živalskih vrst, pravi, da so leta 2014 v Tivoliju in na Rožniku delali popis potočnih rakov. Takrat jih v ribniku niso našli, čeprav so tujerodni raki splošen problem, vodna telesa v mestih pa na udaru naseljevanja tujerodnih vrst iz akvarijev.

Te v naravo spustijo naveličani akvaristi, kar se pogosto zgodi tudi v primeru želv, predvsem ameriške rdečevratke, ki je pri nas invazivna tujerodna vrsta. Ob vnosih tujerodnih vrst v okolje se ljudje največkrat ne zavedajo posledic svojih dejanj za okolje in nas same.

 | Foto: Matej Leskovšek Foto: Matej Leskovšek

Kaj je tujerodna invazivna vrsta in kakšen vpliv ima na okolje?

Tujerodna rastlinska ali živalska vrsta je tista, ki se pojavlja zunaj svojega naravnega območja in ima potencial širjenja, njeno pojavljanje pa je posledica (ne)namernega človekovega vnosa v novo območje. V novih ekosistemih na novo naseljene vrste trčijo ob druge, ki v naravnih ekosistemih sicer sobivajo v ravnovesju. Nova vrsta poskuša zasesti ekološko vrzel, ki jo v naravnih sistemih zaseda že druga. Z obstoječimi vrstami začne tekmovati, jih izrivati, pri čemer je praviloma uspešnejša, saj je odporna proti lokalnim parazitom in plenilcem. Tako se lahko hitro povečuje in širi.

Ravnovesje se tako poruši, tujerodna vrsta pa s tem postane invazivna.

 | Foto: Matej Leskovšek Foto: Matej Leskovšek

Posledice invazivnih vplivov na okolje so izrivanje lokalnih vrst, propadanje biodiverzitete, rušenje ekosistemskega ravnovesja, gospodarska škoda in v nekaterih primeru tudi vpliv na zdravje ljudi, v obliki alergij na primer.

Pri tem vprašanju je tako pomembno znanje in širše ozaveščanje, saj ne nazadnje veliko takšnih vnosov v naravo lahko povzročijo že naši hobiji.  | Foto: Matej Leskovšek Foto: Matej Leskovšek

Za reševanje težav s tujerodnimi vodnimi vrstami v mestu so v raziskavi, kot pojasnjuje biolog, že pred dvema letoma predlagali preventivne ukrepe. Ti so:

  • Omejevanje prodaje in ponudbe vodnih živali potencialno invazivnih tujerodnih vrst.
  • Ozaveščanje javnosti o nevarnosti izpustov tujerodnih vrst v okolje.
  • Vzpostavitev sprejemnice tujerodnih vrst hišnih živali, ki se jih ljudje želijo znebiti, s čimer bi preprečili možnost izpustov v okolje.
  • Vzpostavitev monitoringa vodnih teles, kjer se pričakuje največjo možnost izpustov tujerodnih vodnih vrst, in vzpostavitev hitrega ukrepanja, če se te pojavijo.