Jeruzalem, verski in kulturni konglomerat

Krščanska, muslimanska, judovska in armenska četrt Čeprav je bilo o tritisočletni zgodovini svetega mesta ter glavnega in največjega mesta Izraela zapisano že praktično vse, ga je preprosto treba doživeti … sploh stari del mesta, ki se na slabem kvadratnem kilometru stiska za starodavnim obzidjem. Kljub svoji majhnosti je tako gosto poseljen in raznolik, da se zdi kot vesolje zase. Labirint ozkih kamnitih ulic te pripelje naravnost v zgodovino. Staro mestno jedro sestavljajo štiri četrti: krščanska, muslimanska, judovska in armenska – Armenci so namreč tu našli zatočišče po turškem genocidu v letih 1915–1923 –, ki se med seboj razlikujejo kot noč in dan: po imenih ulic, prebivalcih in njihovih opravah, utripu in seveda verski tradiciji. Bazilika Svetega groba za kristjane Kristjane lahko ujameš med tiho molitvijo v baziliki Svetega groba, poznani tudi kot cerkvi vstajenja, ki jo večina kristjanov časti kot Golgoto oziroma Kalvarijo, kjer so križali in pokopali Jezusa Kristusa. Baziliko, v kateri je mogoče podoživeti Jezusove zadnje ure, so zgradili 300 let po njegovi smrti. Gosti šesterico vej krščanskih cerkva: rimskokatoliško, vzhodno pravoslavno, armensko apostolsko, grško pravoslavno, etiopski samostan, v enem kotu se stiskajo še koptski menihi. Pod isto starokrščansko streho, istega izvora, a v slabih medsebojnih odnosih – zato sta cerkveni ključar in skrbnik ključa že od 12. stoletja iz dveh bližnjih muslimanskih družin.

V baziliki Svetega groba se pri mestu Kristusovega groba izteče križev pot z zadnjimi petimi postajami, prvim devetim pa je mogoče slediti po ulici Via Dolorosa, ki naj bi jo Jezus prehodil s križem na poti do Golgote, kjer so ga križali. Kristjani z vsega sveta še danes hodijo romat v Jeruzalem in se v spomin Jezusovega trpljenja po tej poti sprehodijo oprtani z lesenim križem.

Kupola na skali – muslimansko versko središče Muslimani imajo svoje versko središče na sosednji vzpetini – starodavni umetni ploščadi, ki jo Judje imenujejo Tempeljski hrib, muslimani pa Veličastno svetišče. Tam se s svojo pozlačeno kupolo blešči mošeja Kupola na skali. Zgrajena leta 691 je najstarejše islamsko središče na svetu, sicer pa pravi mestni simbol Jeruzalema in ena najbolj fotografiranih stavb na svetu. Mogočna zlata kupola, ki jo obkrožajo modro-zeleni umetelni mozaiki, stoji na skali, sveti tako za muslimane kot za jude. Tukaj je bil Abraham pripravljen žrtvovati svojega sina Izaka in, kot pravi islam, je prerok Mohamed s tukajšnje skale v spremstvu angela Gabrijela odšel v nebo k Alahu.

Strogo omejen obisk Tempeljskega hriba – Kupola na skali je za nemuslimane seveda zaprta – zahteva še dodatne varnostne preglede v sicer strogo nadzorovanem Jeruzalemu. Na stotine varnostnih kamer spremlja skoraj vsak kvadratni centimeter ulice in vsak ulični vogal Starega mesta in ustvarja učinek velikega brata, ki te opazuje in nadzoruje, da v judovski oazi, osovraženi od vseh sosednjih držav, ne bi šlo kaj narobe.

Zid objokovanja – najsvetejši judovski verski objekt Judje svojo versko uteho najdejo pred zidom objokovanja oziroma zahodnim zidom, najsvetejšim verskim objektom judovstva. Zid je bil pred dvema tisočletjema le podporni zid Tempeljskega hriba, kjer je stal judovski Drugi tempelj, vmes so bili Judi v izgnanstvu, in ko so se vrnili, niso želeli oskruniti najsvetejše zemlje, zato so začeli moliti kar ob zunanjem zidu, ki je bil v času Osmanskega imperija pomembno romarsko mesto, kamor so Judje prišli žalovat in objokovat svojo preteklo izgubo – od tod ime zid objokovanja. Ploščad pred zidom se danes zdi kot velikanska sinagoga na prostem, razdeljena na večji moški in manjši ženski del. Verniki berejo svete besede, šepetajo molitve, se z glavo dotikajo zidu, ga poljubljajo in v njegove zareze zatikajo sporočila odrešitve. Moški imajo prav živahne plesno-pevske obrede, ženske se bolj umirjeno posvetijo molitvi.

Ploščad pred zidom objokovanja je nadvse mamljivo mesto za opazovanje, kako judovski svet hiti mimo tebe. Najhitrejši so haredski judje, najkonservativnejši predstavniki pravovernih judov, v belih srajcah, črni obleki in s klobukom s širokimi krajci na glavi, po možnosti z brado in vsaj zvitima "čopkoma" las ob ušesih in usnjeno torbo v rokah, v kateri se najbrž skriva kakšen zvitek z besedili Tore, peteroknjižja, najpomembnejšega dokumenta judovstva. Preostali pravoverni judje si na glavo poveznejo čepico, ki si jo pritrdijo z lasnico. Ženske pri oblačenju stremijo k skromnosti, večina jih nosi dolga krila, daljše rokave in zgornja oblačila s spodobnim izrezom. Trg ob posebnih priložnostih preplavljajo tudi veliko bolj sproščeni mladi judovski vojaki, čakajoč slovesno zaobljubo ob koncu služenja vojaškega roka.