Sreda,
8. 6. 2011,
13.02

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Elba morje

Sreda, 8. 6. 2011, 13.02

8 let, 7 mesecev

Elba: izgnanemu Napoleonu ni bilo hudega

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Tam, kjer na koncu vijugastih cest čakajo plaže s turkiznim morjem, v kavarnah dišeča, brezhibno pripravljena kava in v gostilnah gurmanske specialitete. Kot se za Italijo spodobi.

Midva, mlad par brez otrok, imava pri počitnicah najraje preverjeno klasiko. Najraje lenariva na sredozemskih plažah (zaželen odtenek morja: turkizna) in se ob pokušanju lokalnih specialitet in značilnih alkoholnih napitkov pretvarjava, da sva gurmana. Italijanski otoček Elba septembra: odlična izbira. Če si že izgnan, bodi vsaj na Elbi Izobrazila sva se o osnovah: potujeva na toskanski in tretji največji italijanski otok (po Siciliji in Sardiniji). Plaž je več kot sto, prebivalcev 30 tisoč, turistov pa na leto več kot milijon. Najbolj znan je po tem, da so tja izgnali francoskega vladarja Napoleona. Njemu se takrat verjetno ni zdelo preveč fino, da ga doma ne marajo, a če si že v vlogi državnega izobčenca številka ena, predvidevam, da vseeno ni tako hudo, če te pošljejo stanovat na Elbo. Posebej če imaš na voljo dve megalomanski rezidenci (poletno in zimsko – odprti sta za obiskovalce) in več deset osebnih stražarjev in služabnikov. Kljub idili je na otoku ostal le 300 dni, a kdo ve, če ni ob poznejšem veleporazu pri Waterlooju obžaloval, da ni raje naprej užival na rožnatem otočku v družbi hvaležnih domačinov, ki se jim je v času prebivanja v tistih krajih prikupil s svojo skrbjo za izboljšanje njihovih življenjskih razmer.

Logični obcestni znaki v Italiji: prijetno presenečenje

Italija je čudovita v nešteto pogledih, a cestni promet pač ni eden od njih. Njihovi vozniki šepajo pri bontonu, ceste pa pri razumljivih kažipotih. Čeprav se vsi sodobni popotniki brez navigacije obvezno opremimo z natančnimi navodili s spleta, v Italiji včasih še najbolj pozornim in potrpežljivim sovoznikom prekipi in naivno natisnjene napotke le še besno zalučajo skozi okno.

Pripravljena sva bila na najhujše in zato naju je prijetno presenetilo, kako natančno in vztrajno so naju obcestni znaki opozarjali, kje morava do pristanišča v Piombinu. Mala malica. Dobesedno, saj nama je ostal še čas, da sva se okrepčala s tramezzinijem in ležernim srebanjem kave, ki je v Italiji, po najinih izkušnjah, še v največjih beznicah pripravljena skrbneje kot v elitnih kavarnah naše prestolnice. Da je bil začetek počitnic še brezskrbnejši, so v postojanki prodajali tudi vozovnice za trajekt.

Otoške plaže: turkizne spogledljivke

Enourna 20-kilometrska plovba je, razen za nekaj lajajočih štirinožnih sopotnikov, minila mirno, posebej ob preučevanju novega zemljevida (za pet evrov!), kjer so bile posebej označene (in fotografirane) najlepše plaže otoka, atrakcije, ki so naju, poleg romantičnih vasic, tako ali tako najbolj zanimale. Ves počitniški teden bi se lahko, brez slabe vesti, da nisva užila otoka v celoti, kopala tudi na eni plaži, a so bile podobe preveč vabljive, da bi ostala zvesta eni. Klasično peščen zalivček Morconi, robinzonska Sansone z belim peskom, več kilometrov dolga Biodola . Vse po vrsti kristalno turkizne spogledljivke. Še tista v majhnem severozahodnem letovišču Saint Andrea, kjer je bil najin penzion – več kot sprejemljiva.

Preklinjanja vredne vijugaste ceste Zaradi prevelikega vzdihovanja nad kraji, kjer bova čofotala in s fotografijami katerih bova pozneje vzbujala zavist pri prijateljih s Facebooka, sva spregledala največjo in na zemljevidu nazorno prikazano nevšečnost – preklinjanja vredna, vijugasta in ozka gorska cestišča. Seveda je najhujša pot (na karti je spominjala na graf, ki ga izriše EKG ob srčni aritmiji) vodila ravno do najinega kraja bivanja. Kot človek, ki ga na bruhanje ob najmanjšem odmiku pogleda od ceste sili že vožnja po ravnem, sem sebično in v hipu odstopila od vseh svojih dolžnosti sovoznika, predvsem in nepreklicno pa od branja zemljevida.

Filmsko fotogenične gorske vasice

Tako sva se po otoku ves čas premikala počasneje, z več postanki na razglednih točkah, predvsem v gorskih vasicah, kot so Marciana, Poggio in Capoliveri. Resnici na ljubo: ko vidiš eno, vidiš vse. To seveda ne pomeni, da s svojimi kot nalašč malce dotrajanimi, a skrajno stiliziranimi rumenkastimi fasadami, zelenimi naoknicami (ki so na otoku očitno zapovedane), cvetočimi rožami, na balkonih sušečim perilom in pred hišami parkiranimi vespami niso prav po filmsko fotogenične in vredne obiska.

Na Elbo pride veliko ljubiteljskih gorskih kolesarjev in poln kombi takšnih se je znašel tudi v našem penzionu. V najinem primeru je šlo za glasne Italijane, ki niti ob poznih nočnih povratkih, sodeč po živahnosti njihovih besed, niso kazali nikakršnih znakov utrujenosti po celodnevnem gonjenju kolesa v klanec. Seveda so bili še polnejši pogovorne energije zjutraj, ko smo si delili zajtrkovalnico.

Jutranjim piškotom sledili celodnevni kulinarični ekscesi

Piškoti in rogljički ob kavi, tako nekako si Italijani predstavljajo prvi dnevni obrok. Tudi pri nas ponudba ni bila nič kaj pestrejša, a nič za to. Kulinarična razvajanja prežijo na vsakem koraku. Za prvo malico (nekakšen "brunch") sva jedla "paninije" (sendviče), vmes luknjo pokrila s kakšno kepico slastnega "gelata" (sladoleda), si pozneje stresala parmezan po testeninah (kjerkoli, amaterska priprava je pri naših sosedih nedopustna), zvečer pa se na balkonu krepčala s kruhom, namočenim v olivno olje, pestom in občasno s kakšno rezino goveje bržole. Vse skupaj sva redno zalivala z buteljkami tamkajšnjega zvrstnega rdečega vina elba rosso. Na finančno ekscesnih večerjah v gostilnah z belimi prti sva si mazala roke s školjkami in drugimi plodovi morja, sicer lokalnimi specialitetami.

Za nakupe najboljša obmorska središča V gorskem predelu, celo v prej omenjenih, s turisti obleganih vasicah, trgovin skorajda ni, zato pa sta mi več priložnosti za odpiranje denarnice ponudili obmorski Marina Di Campo in Marciana Marina. Na voljo so bili modni butiki, raznovrstni spominki in meni najljubše: knjigarne, solidno založene z angleškimi knjigami in revijami.

V pristaniškem mestu Portoferraio, od koder sva odplula nazaj na celino, me je zadnji dan še enkrat zapeljeval ves prej videni spominkasti kič. Tokrat se mu nisem mogla upreti. Izkupiček: dišeča mila, buteljke, majica, podloga za miško, zvezek in kemični svinčnik – vsi s potiskom otoških plaž ali zemljevida, keramična ploščica za na steno in pomorski kompas iz starinarnice. Zraven še okoli 1200 fotografij na spominski kartici in, če si privoščim malce "pocukranosti", ravno toliko lepih spominov na še ene počitnice v objemu Sredozemlja.