Zakaj vas otrok ne uboga in kaj lahko naredite glede tega?

Ali vi vašega otroka spoštujete? Ali on to ve?

Ali on spoštuje vas?

Sta povezana, "se razumeta"? Kažete interes za njegove aktivnosti in zanimanja?

Če postavljate pravila, meje in zahteve brez pravega odnosa, boste vedno znova doživljali upor. In pravi odnos ni samo prijateljski, zabaven in pozitiven. In tudi ni samo strogo starševski, avtoritaren, zato bom v tem prispevku dal nekaj nasvetov, ki vam bodo zagotovo koristili.

So predlogi za delo v zaodrju, ki ga lahko opravite, da boste zgradili avtoriteto in pokazali otroku, da je pomembno in koristno, da vam sledi.

Kako do "pravega" odnosa z otrokom?

Če vas otrok ne uboga, morate najprej poskrbeti za spoštovanje – v obe smeri! Spoštovanje je namreč dvosmerna cesta.

Otroku ga izkažemo s tem, da mu damo čas in se odločimo šele, ko imamo dovolj informacij. S tem, da delujemo tako, da se lahko otrok iz tega kaj nauči, potegne neke vzporednice. S spoštovanjem otroka pripravite do tega, da vam odnos vrača. Spoštuje vas lahko šele, ko vi spoštujete njega. Spremembe se zgodijo, ko otrok to občuti – treba mu je dati čas. Če ne občuti, iz tega ne bo nič – ne glede na to, da vi mislite, da ste svoje opravili. Otrok bo v takem odnosu začutil pomembnost za vas, za starša.

Za tem morate pokazati interes za otroka. Izražamo ga s pristnim zanimanjem za to, kar ga navdušuje. Predvsem z namenom, da otroka razumemo in sprejmemo, ne z namenom oblikovanja prepovedi, na primer zato, da bi izvedeli, katero igrico ima najraje, in mu jo odvzeli za kazen. Z otrokom se o tej igri pogovarjate, prosite, da vam jo razloži in pove, zakaj se mu zdi tako zanimiva/dobra, kaj ga tako privlači. Lahko tudi poskusite igrati. Izkušnja upraviči vaše mnenje o igri, ki jo zdaj poznate, in takšno mnenje otrok vzame bolj resno kot načelne izjave.

Poskrbeti morate tudi za ugled. Vaš položaj v družini in družbi otrok spoznava, ko spremlja, kako se do vas obnašajo drugi.

Ali štejejo vaše izjave, izkušnje in položaj ali vsakdo popljuva vašo misel/izkušnjo? Sem spada partnerski odnos, kako delujeta starša med sabo in kaj govorita drug o drugem. Zato se dogovorita, kako bosta komunicirala, in ne pljuvajta drug čez drugega ter ne govorita drug čez drugega.

Ugled varujemo tudi sami s premišljenim podajanjem osebnih informacij o sebi. Recimo o svojih prekrških v mladosti. Saj bo prišel pravi čas, ko bomo otrokom to posredovali, v fazi oblikovanja svojega ugleda pa lahko takšne informacije celo škodujejo.

Ko vas otrok ne uboga, je to pogosto povezano tudi z vašim nastopom, samopodobo, samozavestjo.

Samopodoba ni hrib, ki bi bil od vedno – je zgradba, ki jo obnavljamo in nadgrajujemo. Pri tem nam pomaga, da spremljamo pozitivne rezultate v osebnem in družinskem življenju. Škoduje pa zbiranje napak in slabih izkušenj.

A bodite pozorni. Samopodobe ne moremo oblikovati kot uspešni starši, ampak jo oblikujemo kot osebno uspešnost – v nečem moram biti res dober in načeloma je vseeno, za kaj gre. Natočite jo kot bencin s področij, na katerih ste močni, uspešni in že dlje dosegate neke rezultate. To posebnost, sposobnost potem prenašate v druge lastnosti.

Če znate na primer risati, imate v tem dobro samopodobo in potem učite risati svojega otroka.

Če dobro kuhate, potem je to tisto, s čimer boste navduševali otroke.

Če veste, da znate iz "praznega hladilnika" skuhati kosilo, se počutite uspešni, močni itn.

To je tisto, kar otroci občutijo – da vi sami sebe čutite kot v redu, kot močne, v nasprotju s položajem, v katerem vas otroci občutijo kot šibko osebo. Najboljše bo, če bodo otroci vedeli, da ste unikatni. Vsak od staršev bi moral vlagati v to, da ne postane generični starš – tak, kot so vsi drugi.

Želite, da vas otroci prepoznajo po samosvojih rešitvah in se na vas obračajo v nejasnih situacijah?

Takrat je vloga starša, da oblikuje novo zorno točko, s katere pogledata na otrokovo zadrego/vprašanje/problem.

Povprečne ideje ne dajo izjemnih rezultatov. Ne smete se bati "norih idej", saj so prav te, sicer malo okleščene, podlaga neverjetnih uspehov.

Zadnji, a mogoče najpomembnejši korak.

Tako kot naprave je treba redno vzdrževati tudi odnose. To velja zlasti pri osebah z različnimi izkušnjami in položaji. Dobri načini vzdrževanja so družinski obredi (ne sestanki!), spoštljivo reševanje akutnih situacij, uporaba sprotnih dogodkov, humor. Tudi načrtovana obdobja so dobra ideja (ta teden imamo teden prijaznosti), ki popestri vsakodnevne dolgočasne naloge.

Odnos sam ne bo dovolj – potrebujete tudi pravila

Če imate pravila brez "pravega" odnosa, boste doživeli upor. In kaj se zgodi, če imate red in dobre odnose, nimate pa jasnih pravil in mej? Takrat se zgodi kaos. Vsi so sicer dobri prijatelji, a ni nobenega reda, rutine, zanesljivosti, varnosti.

Točno takšni starši, tisti prijateljski, padejo v past sedemstopenjske vzgoje.

Kaj to pomeni? Da je od ukaza do dejanske izpeljave pri otroku potrebnih sedem korakov. Odločno preveč.

Ukaz izrečete, ga potem ponovite, ponovite znova, ponovite glasneje, stopite zraven, opomnite še enkrat, zagrozite, ponovite še enkrat …

To ni odločno in trdno pravilo ali meja. To dosežete z dvostopenjsko vzgojo.

Zahtevo izrečete prvič, mogoče drugič, tretjič pa že sledi ukrep. Tako otrok ve, da mislite resno, da imajo vaše besede neko težo, da je vaše zahteve treba spoštovati. Drugače jih nikoli ne bo. Ne bo, dokler ne poveste desetič, dokler ne zakričite, dokler se vam ne "odpelje".

Naročnik oglasnega sporočila je Vzgoja.si.