Večna dilema – vikanje ali tikanje?

Odkar je poslovni svet poln "team buildingov" in podobnih dogodkov, zaradi katerih naj bi se v službi počutili bolj sproščeno in prijateljsko, so tudi pravila poslovnega bontona postala ohlapnejša kot nekoč. Nenadoma s(m)o v službi vsi prijatelji s svojimi nadrejenimi in sodelavci in se časi, ko se je gospode in gospe v sosednji pisarni strogo vikalo, zdijo daleč v preteklosti.

A vendar je vredno ohraniti določeno vljudnostno distanco, predvsem ko sklepamo nova poznanstva. Ko sprejemamo novega poslovnega partnerja, ga pač ne moremo takoj obravnavati kot prijatelja, ki ga poznamo že 20 let, prav tako pa je dobro tudi na novem delovnem mestu najprej malo "pretipati" teren, preden se sprostimo.

Kakšna so torej pravila? Koga vikamo in koga tikamo? Kdaj lahko naredimo preskok z vikanja na tikanje?

Kdo komu predlaga tikanje? V poslovnem svetu velja, da ima prednost vikanje oziroma da vikamo vse neznane in polnoletne osebe – ne le starejših od sebe. Z vikanjem namreč izražamo spoštovanje do sogovornika, torej ni izključno privilegij starejših ali nadrejenih. Če ste v dvomih, zato uporabite vikanje, potem pa je stvar dogovora, kako bo potekala nadaljnja komunikacija. Velja, da tikanje predlaga starejši mlajšemu, nadrejeni podrejenemu in ženska moškemu.

Vsekakor se izogibajte tako imenovanemu polvikanju: "Kako ste rekla?" Je pa kot nekakšna vmesna pot med vikanjem in tikanjem mogoča uporaba imena sogovornika, na primer: "Gospod Janez, podpišite tukaj." S tem je odnos do določene mere sproščen, hkrati pa pokažete spoštovanje do druge osebe.