"Otrok ni okras svojih staršev, je naložba, v katero moraš vlagati vse življenje"

Starši smo prvi učitelji svojemu otroku, poudarja Miha Kos, sin priljubljenega ilustratorja in karikaturista Boža Kosa ter pobudnik in direktor Hiše eksperimentov.

Kos je doktor fizike, navdušenec nad brskanjem za odgovori in vseživljenjskim učenjem. Njegova pisarna v tovarni znanja in navduševanja, stisnjena med hiše na Trubarjevi ulici, spominja na sprostitveno sobo. Ne manjka ne cvetlic ne visečih vreč, očetovih ilustracij in zabojev z literaturo.

Na vprašanja je odgovarjal bosonog, pogovor o radovednosti pa se je preusmeril tudi v ljudi, ki ne prepoznajo vrednosti in pomembnosti znanja.

Gospod Kos, kako lahko ohranimo otroško radovednost? Kaj lahko storimo kot starši? (Kliknite za ogled videa.)

Kako radovedni so po vaših izkušnjah učitelji? So lahko ohranili radovednost ali jih birokracija in natančno upoštevanje učnega programa odvračata od tega?
Vsi ljudje se rodimo radovedni, stvar našega okolja pa je, koliko radovednosti ohranimo. To velja za vse. Za otroke, starše in učitelje, politike, bankirje, kogarkoli. Stvar je samo v tem, ali svoji domišljiji daš krila in jo nadgradiš v kreativnost ali ne.

Učiteljem so jo verjetno okrnili s tem, da pri svojem delu nimajo več tako prostih rok. Veliko dela imajo z administracijo.
Kdo jim je to naložil? Kdo je izvolil vlado? Mi. Če dovolj ljudi razmišlja, če je dovolj ljudi radovednih in kreativnih, če ne odnehajo spraševati in niso kar takoj zadovoljeni z odgovori, ki jim jih servirajo, če se zadovoljijo s povprečjem in si ne želijo izvedeti še nekaj več, potem nastopijo težave. Če pa si radoveden, glodaš naprej, sprašuješ, boš zagotovo našel nove rešitve.

Več ko je ljudi, pametnejši je narod. Pravijo, da ima vsak tako vlado, kot si jo zasluži. Pametnejši ko bomo, bolj kreativne politike bomo imeli. Znali bomo biti kritični, razmišljali bomo ...

Znali bomo oceniti, ali je slaba banka sploh potrebna ali ne, kako je z dokapitalizacijo, je potrebna ali ne. Kako je s privatizacijo, prodajanjem slovenskih podjetij …

Dobro bi bilo, da bi ljudje to razumeli, da se ne bo zgodilo nekaj takega, kot se je v Veliki Britaniji z brexitom, ko je bilo dan po referendumu v iskalnikih najpogostejše vprašanje, kaj je to Evropska unija. To je tipični primer ignorance in držanja ljudi v nevednosti. Upam, da ne namenskega.

Vsi na glas poudarjamo, da potrebujemo na znanju temelječo družbo ljudi, ki kritično razmišljajo. Na drugi strani imamo Hišo eksperimentov, ki tudi po 20 letih ostaja taka, kot je, namesto da bi se konkretno razširila, pa čeprav se najbolj konkretno bori za te cilje.

"Pametnejši ko bomo, bolj kreativne politike bomo imeli. Znali bomo biti kritični, razmišljali bomo, znali bomo oceniti, ali je slaba banka sploh potrebna ali ne, kako je z dokapitalizacijo, je potrebna ali ne. Kako je s privatizacijo, prodajanjem slovenskih podjetij …" Foto: Ana Kovač

Omenili ste slabo banko. V enem od intervjujev ste že poudarili, da si želite, da bi nekdo znal konkretno predstaviti, kaj to sploh pomeni. Zdi se mi, da je vse več stvari, ki jih ne razumemo, zato se z njimi raje ne ukvarjamo, namesto da bi ubrali ravno obratno pot.
To je največja napaka! Napaka, ki jo delamo zato, ker nismo radovedni. Zakaj ne vprašamo, ne rečemo, razložite mi tako, da bom razumel. Ljudje, ki imajo oblast, so odvisni od nas, nam morajo razložiti, kako delujejo stvari.

Od tega je odvisno, ali bom v to ali ono banko vložil denar ali ga ne bom, bom nekoga volil ali ne. Zelo pomembno je, da se ljudje tega zavedamo.

En glas nič ne šteje, niti deset glasov, na žalost štejejo samo glasovi stotisočev, ki ne vejo, za kaj glasujejo. To je tisto, kar je treba spremeniti.

Ko bo večina ljudi vedela, za kaj glasuje, ter se odločala na podlagi tega, kaj kdo ponuja in kaj je do zdaj že storil, bodo stvari drugačne.

Hiša eksperimentov pri mladih spodbuja iskanje odgovorov.

Za to si je treba prizadevati in temu je namenjena tudi Hiša eksperimentov. Njen namen ni, da bi ljudi navdušili nad fiziko, kemijo ali biologijo, pač pa si prizadeva za to, da bi ljudje več razmišljali, bili bolj radovedni in da jim ne bi bilo vseeno. Da bi si upali vprašati tisto, česar ne razumejo. Da bi raziskovali. Vsak človek, ki je radoveden, je hkrati tudi raziskovalec. Ni treba imeti bele halje in očal z dioptrijo 20, da si znanstvenik.

To je bistveno in to je tisto, kar neko družbo povzdigne nad drugo.

Hiša eksperimentov je letos praznovala 20 let delovanja. Kaj je po vašem mnenju spremenila? Želje so verjetno širše.
Seveda. Mi znamo nahraniti radovednost naše regije, nimamo pa dovolj sredstev. V 20 letih smo razvili množico aktivnosti v smislu razvijanja radovednosti in kreativnosti, vendar kapacitete ne zadoščajo. Pamet imamo, potrebujemo "samo" denar in prostor. Ponekod, kjer ustrezni centri znanosti že stojijo, razumejo, da je denar in prostor "samo", medtem ko so znanje in ideje tisto, kar je težko dobiti.

Za postavitev nakupovalnega središča ne potrebuješ ideje, potrebuješ samo denar in prostor. Pa smo po postavitvi novega nakupovalnega središča bolj pametni? Presodite sami.

Človek se lahko vsak dan nauči česa novega. To lahko zagotovo enkrat unovčiš, tako da napreduješ v nekem okolju, da najdeš to, v čemer uživaš, da tvoje delo postane hobi, da se znaš ustaviti, da se zavedaš posledic dejanj, še preden jih narediš. Vse to je posledica kritičnega razmišljanja, radovednosti, posledica dozdajšnjih problemov.

Problemov se ne smemo bati! Vsak človek jih ima. Z vsakim rešenim problemom smo pametnejši. Naučiti se moramo uživati v reševanju težav.

Kaj pa je življenje drugega kot reševanje zaporednih problemov, izzivov ali kakorkoli jih imenujemo?

Nekateri sanjajo o tem, da bi preležali vse dni. Kaj bi imeli od tega? Preležanine, atrofijo v glavi, na koncu pa bi postali rastline. Tega ne razumem, tako kot ne bom nikoli razumel, zakaj je ideal mnogih zadeti na loteriji. Bolj se veselim denarja, ki ga sam zaslužim. Zavedam se, da imam krasno življenje, čeprav nimam jahte, počitniške hiše, drage ure, oblek in čevljev.

"Problemov se ne smemo bati! Vsak človek jih ima. Z vsakim rešenim problemom smo pametnejši. Naučiti se moramo uživati v reševanju problemov. Kaj pa je življenje drugega kot reševanje zaporednih problemov, izzivov ali kakorkoli jih imenujemo?" Foto: Ana Kovač

Kako ste se dokopali do teh spoznanj? Je to stvar vzgoje, vam je to "dal" tudi padec s šestih metrov s sedežnice pri šestih letih, za katerega ste mislili, da ga ne boste preživeli?
Da, tudi to je bila zame dragocena izkušnja. Vsaka izkušnja, tudi če je slaba, nam enkrat v življenju koristi.

Vsem, ki so pesimistični in menijo, da je nekaj, kar se jim je zgodilo, najbolj obupna stvar na svetu, polagam na srce: težava, ki je pred vami, vam bo dala orodja, ki vam bodo enkrat v prihodnosti pomagala. Vsaka stvar, pa če je še tako bridka, vam bo enkrat koristila.

Nočem biti tisti, ki uči druge. Nekatere slovenske pregovore sem doumel šele takrat, ko sem jih občutil na lastni koži. Življenje je Hiša eksperimentov. Tako je.

Ne moreš se učiti na napakah drugih, samo na svojih. Več ko narediš napak, bogatejši si.

Ste jih nanizali veliko?
Uf, ogromno, vendar jih ne jemljem kot napake, ampak kot korake na poti učenja. Mislim, da preveč obsojamo napake, tudi napake drugih.

Pa še nekaj: zakaj tako veliko razmišljamo o drugih? Zakaj se obremenjujemo z njihovimi uspehi, neuspehi itd.?

"Vsem, ki so pesimistični in menijo, da je nekaj, kar se jim je zgodilo, najbolj obupna stvar na svetu, polagam na srce: težava, ki je pred vami, vam bo dala orodja, ki vam bodo enkrat v prihodnosti pomagala. Vsaka stvar, pa če je še tako bridka, vam bo enkrat koristila." Foto: Ana Kovač

Oblačili, videzom …
Da, pa s tem, kdo je s kom in kdo ni … Raje privoščimo drugim to, kar so dosegli, privoščimo jim to, kar imajo, in se trudimo skupaj ustvariti še več. Ena mravlja ne more narediti ničesar, mnogo mravelj pa predstavlja silo, ki se je bojijo vse živali. Vključno z ljudmi.

Ponavljam se, pa vendar ... Ste sami prišli do teh spoznanj ali so jih tudi starši poudarjali?
Težko rečem. Mislil sem, da sem se do nekaterih ugotovitev dokopal sam, potem pa sem na podlagi pregledovanja očetovih zapiskov ugotovil, da sem bil s "svojo idejo" že cepljen. Nekaj ti je predano nevede, nekaj vede, do nekaterih spoznanj se dokoplješ sam. Različno.

Podobno je kot z vozniškim izpitom. Ljudje misijo, da zato, ker imajo izpit, znajo voziti. Vozniški izpit je samo orožni list, da lahko nosiš orožje. Avtomobil je orožje, vozniški izpit pa dokaz, da znaš z orožjem ravnati. Naša odgovornost je, kaj bomo z njim počeli.

Seveda je ogromno odvisno od staršev. Starši bi se morali zavedati, da je imeti otroke lepa, vendar velikanska odgovornost. Otrok ni tvoj okras, to je nekaj, v kar si vložil in moraš vlagati vse življenje. Ni lepšega kot žeti, kar si sejal. Najlepše pa je, ko vidiš, da je otrok v nečem boljši kot ti. Ko vidiš, da je ta mali človek sposoben znanje prenašati naprej. Pravzaprav je otrok edini način, da živiš večno.

Starši so mi dali ogromno. Na primer humor, ki mi ga je predal oče, pa optimizem. Ozdravil me je spoštovanja avtoritete ljudi, ki so svojo avtoriteto gradili na svoji kravati. Mama pa me je naučila empatije.

Prej ste me spraševali o radovednosti. Veliko otrok že pred vstopom v šolo izgubi radovednost, ker jim starši govorijo, da naj utihnejo.

Radovednost je zelo krhka zadeva in hitro se jo da uničiti. Je kot tehtnica. Nekdo jo spodbuja, nekdo drug ubija. Odvisno, česa je več.

Naučiš se samo tisto, do česar si se sam dokopal. Nihče te ne nauči ničesar, poudarja Kos.

Nekdo bo nekoga navdušil nad eksperimenti, nekdo nad etičnimi vrednotami, tujimi jeziki, nekdo nad več stvarmi, no, ti bodo neskončno inovativni. Če znaš združevati področja, ustvarjaš nove in nove ideje.

Če se bojiš postavljati vprašanja, da ne deluješ neumen, če se bojiš, da bi te kdo zasmehoval, ne prideš nikamor.

Naučil sem se, da nobeno vprašanje ni neumno. Kdor vam odgovori, da je vaše vprašanje neumno, je več povedal o sebi kot o vašem vprašanju.

Sicer pa otroci ne potrebujejo odgovorov, bolj potrebujejo spodbudo. Morda že imajo odgovor, ki se ga ni domislil še nihče. Naši demonstratorji v Hiši eksperimentov ne odgovarjajo na vprašanja z odgovori. Na vprašanja odgovorijo z vprašanji in to jim da misliti naprej.

Naučiš se tisto, do česar si se sam dokopal. Nihče te ne nauči ničesar.

"Otroci ne potrebujejo odgovorov, potrebujejo samo spodbudo."

Biti starš je velika odgovornost, ste dejali. Je pomembno, da otrokom pomagamo do spoznanja, v čem so najboljši?
Absolutno. Morda smo to odkrili že sami, morda je kdo najboljši v povezovanju različnih znanj. Kdor odkrije, v čem je dober, je lahko najsrečnejši.

Kako daleč je še do tega, da bo Hiša eksperimentov na točki, kjer si želite?
Ena od naših vizij je, da nismo nikoli brez vizije. Okolje v naši hiši spodbuja dialog, kar pomeni, da več poslušaš kot govoriš in da poslušaš tudi takrat, ko se ne strinjaš. Da ne skačeš v besedo. Niti takrat, ko se z nečim ne strinjaš, saj to lahko rodi novo idejo.

V takem dobrem timu nastaja ogromno novih idej. Mislim, da smo kot ptiči, ki bi lahko v zraku počeli vragolije, vendar jih ne, ker smo v kletki. Res je, da imamo Znanstival ter Hiško eksperimentov, s katero potujemo po Sloveniji in šole za en dan spreminjamo v center znanosti, pa delavnice in podobno, a to ni dovolj.

"Radovednost je zelo krhka zadeva in hitro se jo da uničiti. Je kot tehtnica. Nekdo jo spodbuja, nekdo drug ubija. Odvisno, česa je več. Nekdo bo nekoga navdušil nad eksperimenti, nekdo nad etičnimi vrednotami, tujimi jeziki, nekdo nad več stvarmi, no, ti bodo neskončno inovativni. Če znaš združevati področja, potem ustvarjaš nove in nove ideje. Če se bojiš postavljati vprašanja, zato da ne deluješ neumen, če se bojiš, da bi te kdo zasmehoval, ne prideš nikamor." Foto: Ana Kovač

Hudo mi je, ker že 20 let kot ekspert delujem na tem področju, nekajkrat sem v tujini svetoval pri postavljanju znanstvenih centrov. Vidim, da imajo v nekaterih mestih oziroma državah precej več posluha, želijo si imeti pametne in radovedne ljudi, samo najti morajo ljudi, ki to znajo. V to so pripravljeni vložiti prostor in denar. Takrat mi je hudo, saj Slovenija te ljudi ima, nima pa prostora in denarja.

Hiša eksperimentov je samo izložbeno okno tega, kar bi morala biti.

Poglejte, koliko imamo galerij, kulturnih centrov, stadionov, nakupovalnih središč. Koliko pa je resnih institucij za promocijo radovednosti, kreativnosti, inovativnosti?

Prepričan sem, da so to centri, ki državo lahko rešujejo iz krize. Stadioni tega ne bodo storili. Ti samo za nekaj časa odvrnejo pozornost. So kakor poživilo. Tako kot nekoč kolosej v smislu kruha in iger, potem pa ljudje spet hitro zapadejo v svoje mikrodepresije.

Za identiteto nekega naroda je nujna pamet. Če ne vlagamo v razvoj in izobraževanje, v glavo organizma, ki mu rečemo država, če to režemo, je to tako, kot če si zavežemo oči ali odrežemo petelinu glavo in rečemo: glej, pa saj še vedno teče.  

Ne razumem, zakaj Hiša eksperimentov še nima ustrezne podpore v obliki sredstev in prostorov.

Kdo je vaš sogovornik na ravni države?
Ogromno jih je že bilo, na vsake toliko so se zamenjali. Velikokrat so me potrepljali po ramenih, slišal sem že ogromno obljub.

Da bi odprli večji center?
Da, saj bi moral biti! Srednje velik evropski center se začne pri pet tisoč kvadratnih metrih, mi pa ostajamo na 500 kvadratnih metrih. Začne se pri 50 zaposlenih, mi pa jih imamo osem.

Mi lahko v teh prostorih delujemo še mnogo let, ustvarjamo toliko aktivnosti kot zdaj, vendar v tem obsegu ne moremo pomagati pri spreminjanju družbe. "Za identiteto nekega naroda je nujna pamet. Če ne vlagamo v razvoj in izobraževanje, v glavo organizma, ki mu rečemo država, če to režemo, je to tako, kot če si zavežemo oči ali odrežemo petelinu glavo in rečemo: glej, saj še vedno teče." Foto: Ana Kovač

Vpliv Hiše eksperimentov se v družbi že kaže. Pred leti smo na Fakulteti za matematiko in fiziko naredili anketo o tem, kaj je študente navdušilo za študij fizike. Veliko jih je obkrožilo Hišo eksperimentov. Vpliv hiše se prav gotovo kaže v razmišljanju nekaterih staršev, ki so bili morda še otroci ali mladostniki, ko smo odprli Hišo eksperimentov, kaže se v načinu, kako se obračajo na svoje otroke …

Nerazumljivo se mi zdi, da se kapaciteta, ki jo imamo v Hiši eksperimentov, ne izrabi. Kot da bi državi ustrezalo, da ima državljane, ki niso kreativni in ne razmišljajo.

Pri kakšnih obljubah je ostala širitev Hiše eksperimentov?
Imeli smo že idejni načrt nove hiše, bili smo tik pred arhitekturnim natečajem, pa se je zamenjala vlada in sredstva so namenili drugim potrebam. Taka obdobja so se ponavljala. Zdi se mi, da so ljudje, ki danes odločajo, v življenju bežali pred izobraževanjem.

Trenutni center ni primeren za center znanosti, ni dostopen ljudem na invalidskih vozičkih, nimamo parka, kjer bi se stvari lahko dogajale tudi na prostem, kjer bi lahko po fitnesu, ki se jim zgodi v glavi, imeli možnost sprostitve, pogovora …

Nimamo dovolj prostora za t. i. streznitvene sobe, kjer bi se ljudje zavedli, kaj pomeni biti slep, gluh, gibalno oviran, da bi se znali zavedati in spoštovati drug drugega. Da bi tem ljudem dali priznanje, na cesti prednost in podobno. 

Da bi znali narediti bilanco v glavi in se zavedati, kaj dobrega se nam je zgodilo čez dan, da bi znali priznati, da česa ne vemo … Za vse to je potrebna kritična masa Hiše eksperimentov, da lahko spreminja stvari. Do takrat bomo samo kazali, kaj bi lahko spreminjali.

"Trenutni center ni primeren za center znanosti, ni dostopen ljudem na invalidskih vozičkih, nimamo parka, kjer bi se stvari lahko dogajale tudi na prostem, kjer bi lahko po fitnesu, ki se jim zgodi v glavi, imeli možnost sprostitve, pogovora …" Foto: Ana Kovač

Kje ste do zdaj že iskali prostor za razširitev svoje dejavnosti, za center znanosti?
Vsepovsod, tudi v Cukrarni. Ne vem, kakšnemu namenu služi, temu, da sta notri dva slovenska pesnika kašljala in umrla za jetiko, najbrž ne. Tudi na Roški, to je lepa ogromna stavba ob vodi, pogovarjali smo se o Špici, Ošpičju Ljubljanice, Trnovem, gradu Fužine in Kodeljevo, celo o Ljubljanskem gradu smo govorili pred mnogo leti.

Kako vaše prostore komentirajo tuji gostje? Ko so japonski telovadci pred mnogo leti obiskali telovadca Miroslava Cerarja v Narodnem domu v Ljubljani, se niso mogli načuditi temu, v kako slabih pogojih trenira. Dejali so mu, da naj jih odpelje v pravo telovadnico. Kaj rečejo vam?
Čudovito, koliko idej, lahko tudi mi povzamemo vaše ideje? Kako to, da ste še vedno v teh prostorih, kdaj boste gradili?

Koliko let že to sprašujejo?
15 let.

Kaj jim odgovorite?
Nisem pravi človek za odgovor na to vprašanje.

Nočem neprestano govoriti o tem, ker se potem mogoče zdi, da sem osredotočen samo na to. Mi ne potrebujemo večjih prostorov Hiše eksperimentov, družba jih potrebuje. Nas že zdaj obiskuje deset odstotkov gostov iz Hrvaške, kaj bi šele bilo, če bi že pred desetimi leti imeli pravi prostor. Pa saj bi bili kot Meka. Vsi po vrsti bi prihajali k nam.

Ko bo neka kritična masa pameti na pravem položaju – morda je to le pet odstotkov –, se bodo stvari morda obrnile na bolje in bomo Slovenci dobili svoj center.

Zamudili bomo pravi trenutek, da bi postali meka znanja.

K nam že zdaj prihajajo iz znanstvenih centrov z vsega sveta, Norveške, Češke, Poljske, Hrvaške, Portugalske, Savdske Arabije, Poljske, Estonije, Portugalske. Pridejo se izobraževat o tem, kako narediti dober znanstveni šov na način, kot jih izvajamo mi, humorno, s spodbujanjem diskusije.

Kapacitet pa nimamo. Vsako leto jih lahko sprejmemo samo po 12 naenkrat. Ker nimamo dovolj prostora, moramo v tem času nekatere eksperimente prekiniti.