Mislimo, da morajo biti stvari za otroke kričečih barv in pretirano ljubke. Pa ni nujno tako.

Anja Renko je diplomirana psihologinja, ki jo je že med študijem ujel val digitalnih medijev in trženja. Diplomirala je na temo osebnostnih značilnosti blogerjev, delala kot raziskovalka v tržno-raziskovalnem podjetju in kot (večkrat nagrajena) tekstopiska v trženjski agenciji. Pred dvema letoma se je pridružila kranjskemu podjetju 3fs, kjer vodi blagovno znamko aplikacij za otroke Toonia. Mlada in majhna ekipa (petih članov) ustvarja vse bolj priljubljene aplikacije, ki spodbujajo otrokovo domišljijo, ustvarjalnost, mišljenje in motorične sposobnosti. Zabeležili so že več kot 1,6 milijona prenosov svojih aplikacij.

Dandanes je otroštvo zaznamovano tudi z digitalnimi tehnologijami. Kako bi orisali tehnološke spremembe, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih, in njihov vpliv na otroke? Pogosto poudarjamo negativne učinke digitalnih medijev na otroke ter ideje, da bi morali otroke pred novimi tehnologijami zaščititi. A če pogledamo nazaj, so se podobne spremembe dogajale vedno in vedno smo se nanje odzvali s skrbjo, kako bodo vplivali na otroke. Naši starši so odraščali z novostjo – televizijo, mi smo odraščali z računalniki, današnji otroci pa odraščajo s tablicami in pametnimi telefoni.

Svet se razvija, od sprememb se ne moremo izolirati ali nanje vplivati, lahko pa se jim prilagodimo. Čeprav pogosto pretiravamo s paniko, je ključno, da smo pri uporabi previdni.

Ena od kritik uporabe digitalnih medijev pri otrocih je, da se ti preprosto ne znajo več igrati med seboj, s tem pa trpijo socializacija, medvrstniški odnosi. Strokovnjaki pravijo temu izguba dvorišča. Res lahko opazimo, da se otroci vse manj igrajo na ulici, v soseski, vse več pa klepetajo prek spleta. Tu imajo ključno vlogo starši, ki naj otroku odmerijo čas, ki ga lahko preživijo pred katerim koli zaslonom: pred televizijo, računalnikom, tablico ali telefonom. Pomembna je zdrava mera.

Pred časom sem brala zapis starša, ki je pripravil mali eksperiment. Otroku je dal tablico, naj jo uporablja, kolikor si želi. Bila je pač še ena od njegovih igrač. Izkazalo se je, da se otrok ni igral samo z igricami in aplikacijami na tablici, temveč se je zaposlil tudi drugače.

So tablice, pametni telefoni in računalniki lahko tudi izgovor staršev, da si priborijo malce miru, da otroka z njimi zamotijo? Morda. Odrasli velikokrat pozabljamo, da se otroci zgledujejo po nas. Če smo sami ves čas priklopljeni na internet in imamo vedno v rokah telefone in tablice, ne moremo pričakovati, da bodo otroci svoj prosti čas preživljali na prostem in se igrali z vrstniki.

Nam pa tablica lahko pride tudi prav, tako kot televizija in risanke. V komentarjih uporabnikov smo tako izvedeli, da se z otroci z našimi aplikacijami zamotijo na letalu ali med daljšimi vožnjami z avtomobilom. To se mi zdi praktično, ne napačno, seveda pa je drugače, če daš otroku tablico v roke zato, da se ti ni treba ukvarjati z njim …

Kaj lahko otroci pridobijo z uporabo aplikacij, ki so namenjene prav njim? Kakšne spretnosti razvijajo, česa se lahko naučijo? Zagotovo aplikacije spodbujajo ustvarjalnost in domišljijo, veliko jih pomaga pri razvoju mišljenja, prav pa pridejo tudi pri učenju v šoli, saj se na primer matematike lotevajo na bolj zabaven, sproščen način.

Mi smo na primer imeli Računanje je igra, ki je bila bolj kot ne edina zabavna stvar pri pouku matematike. Danes je na voljo veliko aplikacij, ki otroku približajo računanje in prikupijo matematiko. Otroci se računanja z veseljem lotijo, saj pred njimi niso samo gole številke.

V pomoč so lahko tudi pri šolanju avtističnih otrok, saj ponujajo drugačen način izobraževanja. Aplikacije pa spodbujajo tudi motorične spretnosti, ki jih sicer otroci pridobivajo s klasično igro, a so aplikacije lahko zanimiva alternativa.

Predvsem je pri tem ključna vloga staršev, da najprej sami preverijo aplikacijo in premislijo, ali je primerna za otroka, ali izobražuje ali zgolj kratkočasi.

Kaj pa aplikacije za mlajše otroke, ki še ne znajo brati in računati? Njim so namenjene bolj domišljijske igre. Priljubljene so aplikacije, prek katerih otroci ustvarjajo lik, ga po svoje oblikujejo, personificirajo. Te aplikacije učijo o čustvih, njihovem prepoznavanju. Liki se na primer znajdejo v določenem položaju, otrok pa se mora odzvati tako, da zanje izbere primerno čustvo.

Prednost aplikacij v primerjavi z drugimi mediji je tudi to, da so interaktivne in animirane, podkrepljene z zvoki, zato spodbujajo več čutov.

Otroci se hitro naveličajo nalog, ki so jih že osvojili, vedno potrebujejo izziv. Kako pri razvoju aplikacij pazite na to, da so za najmlajše zanimive tudi po daljši uporabi? Otroci so zelo različni in tudi naprave uporabljajo na različne načine. Nekateri bodo preskakovali med aplikacijami, spet drugi se bodo nalogi posvečali bolj poglobljeno in dlje časa.

Otroka najbolj frustrira, če se ne znajde. Takrat na pomoč pokliče starše ali pa zadevo pusti in se posveti drugi igrači ali aplikaciji, ki jo že obvlada. Zato mora biti uporabniška izkušnja preprosta in jasna, to je pri aplikacijah za otroke tudi najbolj pomembno.

Ena od vaših aplikacij je Storymaker, kjer otroci sami sestavljajo zgodbico. Kako pomembna je za otroka moč, da po svoje sestavlja pravljico, sam določa like, okolico, situacije? Opazili smo, da otrokom to, da morajo vse narediti sami, ni tako zelo všeč. Za to morajo imeti že precej razvito domišljijo in tudi motivacijo, da se posvetijo zgodbi. Zato je ta aplikacija namenjena skupni uporabi otrok in staršev, da skupaj ustvarjajo, pripovedujejo zgodbice.

Morda je boljši primer pobarvanka. Otroci so zelo veseli, ko dokončajo pobarvanko, saj tako nekaj ustvarijo. S tem se tudi radi pohvalijo, svoj izdelek pokažejo drugim. Pomembno je, da otrok pride do rezultata, ki pa od njega ne zahteva hudega napora, temveč se pri tem zabava in uživa.

Se skladu z razvojem digitalnih tehnologij spreminja tudi učni načrt v vrtcih in šolah? So aplikacije, tablice in podobno že sestavni del pouka? Kako je s tem v Sloveniji in kakšna je primerjava s tujino? V tujini, predvsem v ZDA in Aziji, so te naprave v šolah že običajne, Singapur pri tem še posebej prednjači. V Sloveniji tega še ni, najprej je treba šole opremiti s tablicami, kar pomeni naložbo.

Tovrstni pripomočki so lahko zanimivo dopolnilo že obstoječim vsebinam in načinom učenja. Pomembno pa je vedeti, zakaj jih uporabljamo, da imajo jasen namen v učnem procesu.

Kako izbrati dobro otroško aplikacijo? Velik korak naprej so storile že trgovine z aplikacijami. Ena od njih je AppStore, ki je pred dvema letoma uvedel posebno kategorijo, namenjeno aplikacijam za otroke. Zanjo veljajo drugačni kriteriji kot za preostale aplikacije: v njih ne sme biti oglasov ali povezav, ki niso zaščitene.

Predvsem je pomembno, da starši presodijo, ali je določena aplikacija primerna, zanimiva in koristna za njihovega otroka. Ponudniki aplikacij pa tudi označimo, za katero starost je določena aplikacija primerna, da je izbira lažja.

Še vedno pa je veliko staršev, ki otrokom ponudijo aplikacije ali igre, ki sicer niso namenjene otrokom. Primer je igra Angry Birds, ki je izjemno priljubljena med najmlajšimi, pa izvorno niti ni namenjena njim. Tam so tudi izpostavljeni oglasom in podobno.

Kdaj se je sploh začel razvijati trg otroških aplikacij? Zelo velik preboj se je zgodil z iPadom. Če pametne telefone uporabljamo bolj za osebni namen, pa so tablice postale nekakšne družinske naprave, ki jih uporabljamo predvsem doma. Tam so na voljo tudi otrokom, ti jih lahko zaradi velikosti tudi lažje uporabljajo.

S tem, ko so do teh naprav začeli dostopati otroci, pa so se začele razvijati tudi aplikacije, namenjene prav njim. So vse bolj priljubljene, še vedno pa najmočnejša kategorija na trgu za zdaj ostajajo igre.

Kako, kdaj in zakaj je nastala Toonia? Začeli smo konec leta 2012, morda malo pozno glede na tuje smernice, a kot kaže, ne prepozno. Izoblikovali smo se pod okriljem podjetja 3fs, ki je vodil Stripgenerator, spletno stran za sestavljanje stripov. To so želeli preseliti na naprave na dotik, vsebine pa prilagoditi otrokom. Tako je nastal Storymaker.

Uporaba tablic in mobilnikov je med otroki vse bolj rasla, konkurenca na področju otroških mobilnih aplikacij pa je bila sicer močna, a tudi ne preveč dobra. Opazen je bil trend samostojnih blagovnih znamk, znotraj katerih so razvijalci ponujali več sorodnih aplikacij. Tako smo naredili lastno blagovno znamko Toonia in začeli ustvarjati svoje aplikacije.

Rekli ste, da je bila konkurenca slaba. Kaj je bilo oziroma je tisto, po čemer se vaše aplikacije razlikujejo od drugih? Slišalo se bo banalno, a naše aplikacije so res preproste za uporabo. Imajo le tisto, kar je nujno potrebno, ne dodajamo nepotrebnega balasta. Otrokom je ta preprostost očitno všeč.

Veliko se ukvarjamo s podobo, dizajnom. Ljudem se pogosto zdi, da morajo biti stvari za otroke kričečih barv, pisane in pretirano ljubke. Pa ni nujno tako. Skrbno se posvečamo barvnim shemam, uporabljamo prijetne, mehke barve.

Pozorni smo tudi na to, da otrokom v eni aplikaciji ni treba delati več različnih stvari. Če je pred njim pobarvanka, naj barva, ne pa, da ob tem še poje in računa. Tako se lahko posveti eni veščini ter jo razvija.

S katerih koncev sveta prihajajo vaši uporabniki? Največ prenosov, kar 70 odstotkov, je bilo v ZDA. Sledi Velika Britanija, nato večje države, kot so Rusija, Kanada, Avstralija. Gre za pretežno angleško govoreče uporabnike.

Kaj pa Azija? Azija ima ogromen potencial, a tam je kultura povsem drugačna. Želimo se prebiti tudi tja, a so tam, na primer na Japonskem in v Južni Koreji, bolj priljubljene zelo bleščeče, kričeče, kičaste aplikacije. Tudi zvok je drugačen, bolj piskajoč, nasilen. Po vsebini se niti ne razlikujejo veliko od naših, drugačen pa je vizualni jezik.

Slovenija je v primerjavi z naštetimi izredno majhen trg, a vseeno – je morda Toonia priljubljena zato, ker je slovenska, ker nastaja v Sloveniji in je plod slovenskega znanja majhne ekipe? Zagotovo nas slovenski starši izberejo tudi zato, ker morda vedo, da gre za slovensko znamko. A tudi doma tekmujemo z globalnimi blagovnimi znamkami.

Zelo se na primer pozna trend iz risank, v Veliki Britaniji je zelo priljubljena Pujsa Pepa, medtem ko v ZDA ni. Mi pa poskušamo narediti nekaj svojega.

Kar zadeva majhnost, smo morda zgled tega, da ni nujno oditi v Silicijievo dolino, da ustvariš nekaj, s čimer konkuriraš globalnemu trgu. Morda gre malo težje, ker nimaš nekaterih poznanstev, ampak je mogoče.

Kako se bo svet otroških aplikacij razvijal v prihodnjih letih in kakšne načrte imate s Toonio? Digitalni svet se razvija in spreminja zelo hitro. Nam je zelo pomagalo to, da smo te spremembe upoštevali in se jim prilagajali. Smo zelo agilni, pred dvema letoma smo imeli za prihodnost povsem drugačne načrte, a smo jih spremenili. Tudi zato je težko govoriti o dolgoročnih načrtih.

Za zdaj ostajamo pri mobilnih aplikacijah in se trudimo postati najboljši. Morda razširimo svojo blagovno znamko še na fizične igrače ali pa te povežemo z napravami na dotik. Vse to nas zelo zanima, a za to potrebuješ drugačen način razmišljanja in tudi drugačna znanja.

Ena od Tooniinih aplikacij za otroke je tudi Toonia TwinMatch