Lia Bordon: Transspolnost ni bolezen, ni je mogoče pozdraviti ali z njo koga okužiti

Lia Bordon je trenutno verjetno najbolj medijsko izpostavljena transspolna oseba v Sloveniji. Da bo o sebi in svoji življenjski zgodbi spregovorila javno, se je odločila, ker želi drugim transspolnim osebam olajšati breme, ki ga nosijo v družbi, ki je še vedno pogosto nepripravljena sprejeti drugačnost.

Ta teden je o svoji izkušnji spregovorila v okviru Mize za vsakogar, serije pogovorov o družbenem vključevanju vseh skupin ljudi, ki jih je MasterCard organiziral v praznični vasici pri ljubljanskih Križankah. Z njo in Petro Polanič iz društva Legebitra se je pogovarjala Nina Gaspari, voditeljica podkasta Lovim ravnotežje in tudi bodoča kolumnistka portala Siol.net.

Petra Polanič iz društva Legebitra, Lia Bordon in moderatorka Nina Gaspari Foto: Ana Kovač

"Da to, kar mi govorijo, in to, kar čutim v sebi, ni v sozvočju, sem začutila okoli šestega leta starosti. Ves čas sem se spraševala, zakaj nisem deklica, zakaj me vzgajajo kot fanta, meni pa so všeč 'punčkaste' stvari. V meni je to povzročalo stiske, ker si tega nisem znala razložiti," je povedala Lia Bordon, "čutila sem, da bi mi bolj ustrezale ženske vloge, na skrivaj sem pomerjala mamine obleke in čevlje ter poskušala ugotoviti, kaj se z mano dogaja. Toda bolj kot sem to počela, bolj grozno sem se počutila, močnejši je bil ta notranji konflikt, ker nisem imela nikogar, s komer bi to lahko delila in vprašala, kaj se z menoj dogaja. To je bil čas, ko še nismo imeli interneta in družbenih omrežij, ni bilo dostopa do teh informacij, jaz pa sem bila rojena v majhno vaško okolje in res tradicionalno družino."

"Živela sem v skladu s tem, kar 'se spodobi'"

Kot obrambni mehanizem pred to stisko je šla v popolno nasprotje, je pojasnila, "prevzela sem vse, za kar so mi rekli, da fantje oziroma moški počnejo, in moje življenje naslednjih 30 let je bilo v skladu s tem, kar 'se spodobi', z nekimi tradicionalnimi družbenimi normami. V tem sem bila zelo uspešna, dokončala šolo in fakulteto, našla sem si dekle ter si ustvarila dom in družino."

Kljub temu pa se v ničemer, kar je počela, ni našla. "Ves čas sem bila v ekstremnem notranjem konfliktu, ne da bi razumela, kaj se z menoj sploh dogaja. Iskala sem se v različnih poklicih, različnih študijskih poteh in interesnih dejavnostih, ki so bile večinoma izrazito 'moške'," je povedala in pojasnila, da je pri transspolnih osebah, še posebej transspolnih ženskah zelo pogosto, da gredo v nasproten ekstrem in se tako poskušajo "pozdraviti", skušajo narediti vse, da bi se v svoji igrani vlogi počutile udobno, kolikor se lahko.

"Ves čas sem bila v ekstremnem notranjem konfliktu, ne da bi razumela, kaj se z menoj sploh dogaja." Foto: Ana Kovač

Prelomni trenutek pred dvema letoma

Pred dvema letoma, ravno v času božično-novoletnih praznikov, pa se je zgodil preboj. "Nek večer med božičem in novim letom sem zvečer sedela z ženo Saro in kar naenkrat so se mi ulile solze. Sprostil se je ogromen val neke žalosti, ki je prihajala iz celega telesa, sedela sem in drgetala, Sara pa me je le gledala, kaj se dogaja. Tega sploh nisem mogla ubesediti in potrebovala sem kakšnih 45 minut, da sem izjokala nekaj, kar sploh ni imelo imena," se spominja tistega trenutka.

Naslednji dan, še pod vtisom prejšnjega večera, pa je na spletu naletela na videoposnetek o neki transženski, o njenem življenju in izkušnji. "Ob ogledu se je ponovil odziv prejšnjega večera, padla sem v jok, ker sem prvič v življenju začutila, da sem našla rešitev za svojo težavo, ki je do takrat nisem niti znala ubesediti. Za nekaj sekund me je preplavil popoln mir, nato pa me je zadelo – imaš 42 let, družino, kariero, prijatelje … kaj zdaj s tem narediti? Iz olajšanja so se občutki prelevili v popolno grozo. Bil je shizofren čas, po eni strani sem našla rešitev, po drugi strani pa sem si življenje popolnoma zapletla."

Najprej je povedala ženi

Po pogovoru s psihoterapevtom se je odločila, da se s tem sooči, kar pa je pomenilo, da se mora odkrito pogovoriti tudi s svojimi najdražjimi: "Kako to razložiti ljudem, ki jih imaš najraje? S Saro sva se poročili kot heteroseksualen par, kot moški in ženska, o istospolnih zvezah nisva nikoli razmišljali. Tveganje, da tega partner ne razume in te zapusti, je ogromno, večina transspolnih oseb izgubi vse. Tudi mene je bilo tega najbolj strah, toda na srečo sem od nje dobila zagotovilo, da bova skupaj našli rešitev, čeprav morda ne ve, kako se bo vse to izšlo."

Tveganje, da tega partner ne razume in te zapusti, je ogromno, večina transspolnih oseb izgubi vse. Tudi mene je bilo tega najbolj strah." Foto: Ana Kovač

Sledilo je razkritje otrokoma, ki sta jo, kot je dejala, pustila brez besed: "Kar nekaj časa sva z ženo odlašali in se pripravljali, pa se je nato izkazalo, da je bilo to razkritje najlažje od vseh. Ko sem jima povedala, sta padla v solze in naslednjih deset minut smo vsi molčali. Nato sem ju vprašala, zakaj jokata, in rekla sta, da ne zaradi moje transspolnosti, ampak ju skrbi, ker imamo toliko lepih spominov in jih zdaj morda ne bo več. Pogovorili smo se in ugotovili, da spomine ustvarjamo sproti, da bomo ustvarili nove, nato pa je starejši sin rekel: 'Vse življenje sta naju učili, da morava znati sprejeti drugačnost, zakaj je ne bi sprejeli pri tebi?' To je bilo to, od tistega trenutka se nista zmotila v zaimkih, klicati sta me začela Lia in vse to mi je dalo upanje za prihodnost."

"Potem sem se počasi razkrivala tudi drugim. Prvih desetkrat je bilo tako mučno, da sem imela vsakič ogromno krizo, misel na samomor je bila rdeča nit, ki se je vlekla vsaj leto in pol, še zdaj pridejo trenutki krize," je iskreno povedala, "otroka sta mi dala zagon, da sem nato šla tudi do staršev, kjer pa ni šlo tako dobro in še vedno ne gre, zanju sem žal trenutno persona non grata. Med prijatelji, za katere sem upala, da bodo ostali v mojem življenju, jih večina tudi je, nekaj pa jih je odšlo."

O tem govori, da bi bilo ljudem, kot je ona, vsaj malo lažje

Ko se je odločila za razkritje in to objavila na družbenih omrežjih Facebook in Twitter, pa se je sprožil plaz. "Tega nisem ne načrtovala ne pričakovala, niti si tega nisem zares želela. Name so se obračali mediji, me prosili, ali sem pripravljena deliti to zgodbo, in vedela sem, da se zaradi svojih prejšnjih karier, ki so bile zelo vpete v družbeno dogajanje, ne morem skriti," je dejala, "zato sem se odločila, da o tem začnem govoriti javno in poskušam ta naš svet, to našo slovensko, precej rigidno dušo malce omehčati, da bo ljudem, kot sem jaz, vsaj malo lažje."

"Po mojih osebnih izkušnjah je Slovenija v velikem delu prijazna do drugačnosti, imamo pa tudi del družbe, ki ni le neprijazen, ampak izrazito sovražno nastrojen. Težava je, da je ta del družbe sicer manjši, je pa glasnejši." Foto: Ana Kovač

"Transspolne osebe imajo kup težav in izzivov, sam prehod je izjemno zahteven, tako medicinsko kot socialno in formalno. Predstaviti se svetu in upati, da te ne zavrže, je strašljivo," je poudarila in opozorila: "Pred le kakšnima dvema tednoma smo imeli v Sloveniji primer, ko si je 16-letno transspolno dekle vzelo življenje, ker tega bremena ni bilo sposobno predelati kljub podpori v družini. Takšnih primerov je ogromno in zato poskušam po svojih najboljših močeh in s svojim zgledom dati vedeti, da smo tudi transspolne osebe ljudje."

Ob zgodbi Lie Bordon je Petra Polanič iz Legebitre, nevladne organizacije, ki nudi pomoč in podporo osebam iz skupnosti LGBTI, povedala, da je po ocenah v družbi približno 0,5 odstotka ljudi transspolnih.

"Večina teh zgodb pa ni tako vidna, kot je Liina," je poudarila, "vemo, da je pri transspolnih osebah lahko več stisk, depresije in tesnobe, razlog za to pa ni v sami transspolnosti, temveč živimo v družbi, v kateri kdorkoli, ki ni normativen, doživlja t. i. manjšinski stres. To pomeni, da ves svet, družba in njeno delovanje, niso postavljeni zanje. In obstajati v tem je zelo naporno."

Petra Polanič: Živimo v družbi, v kateri kdorkoli, ki ni normativen, doživlja t. i. manjšinski stres. Foto: Ana Kovač

Predavanje dijakom, ki je sprožilo pogrom

Lia Bordon je ob tem izpostavila še dogajanje zadnjih tednov, potem ko so jo povabili na predavanje dijakom srednje šole v Postojni. Kot je povedala, so bili dijaki navdušeni in izjemno odprti, nato pa se je najprej na družbenih omrežjih in nato tudi v nekaterih medijih zgodil pogrom nad njo. "Vse to je preraslo ne le v neokusnost, ampak sem se dejansko ustrašila zase in za svojo družino," je povedala, "zato sem se odločila za pravno pomoč in kazensko ovadbo proti tistim, ki so na družbenih omrežjih širili sovražni govor."

"V zadnjem času pogosto poslušam, da se bodo zaradi tega, ker jaz in drugi o tem govorimo javno, ljudje začeli množično odločati za spremembo spola," je še dejala. "Toda spol je nekaj, kar doživljaš, tega pa ne moreš spremeniti razumsko. Predvsem pa ne poznam nikogar, ki bi se odločil za popolno razgradnjo svojega življenja in nato grajenje iz popolne ničle samo zato, ker nima pametnejšega dela."

"Transspolne osebe ne ogrožamo družbe"

"Po mojih izkušnjah je Slovenija v velikem delu prijazna do drugačnosti, imamo pa tudi del družbe, ki ni le neprijazen, ampak izrazito sovražno nastrojen. Težava je, da je ta del družbe sicer manjši, je pa glasnejši in lahko vpliva na ljudi, ki o tej tematiki nimajo dovolj informacij," je opozorila. "Zato bi morali o tem čim več govoriti. Če imajo ljudje priložnost slišati o tem in se s tem spoznati, lahko po mojem mnenju v doglednem času premaknemo tabuje in ljudem damo vedeti, da transspolne osebe ne ogrožamo družbe. Transspolnost ni psihična motnja, za transspolnostjo ni mogoče zboleti in je ni mogoče pozdraviti, pa tudi okužiti z njo ne moreš nikogar."