Neža Mrevlje

Sobota,
21. 1. 2017,
12.47

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,63

1

Natisni članek

Natisni članek

Elena Fajt beg ustvarjalnosti moda modno oblikovanje Andreja Špegel Urška Hvalica Anja Dragan izseljevanje tekstilna industrija

Sobota, 21. 1. 2017, 12.47

7 let, 1 mesec

Beg ustvarjalnosti mladih iz Slovenije

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,63

1

Shirting.

Leta 2015 se je iz Slovenije odselilo največ mladih po letu 1995. Med izseljenimi je skoraj tretjina višje ali visoko izobraženih. Vendar pa se nam ne dogaja samo beg možganov, temveč tudi beg ustvarjalnosti, ob tem poudarja modna oblikovalka Elena Fajt, ki razmere na tem področju dobro pozna. Iz države namreč odhajajo tudi mladi oblikovalci in oblikovalke. 

V letu 2015, skupnih podatkov za lani še ni, se je od leta 1995 iz Slovenije odselilo največ mladih do zdaj: 2.573 starih med 25 in 34 leti. Leta 2014 jih je iz Slovenije odšlo 2.380, največ z visokošolsko izobrazbo. Leta 2015 pa je to razmerje še naraslo, saj se je izselilo še 31 odstotkov več višje izobraženih kot v letu 2014.
 
Profesorica s Katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti (NTF) Elena Fajt in modna oblikovalka je beg ustvarjalnosti na področju modnega oblikovanja, ki smo mu pri nas priča, podčrtala v okviru sedme edicije projekta Shirting, ki jo je zasnovala skupaj z Dejanom Krajnikom, Lucijo Jankovec in Nejo Kaligaro. Ob tem, ko brezplačno med ljudmi krožijo modni kosi - srajce, je tako zdaj ob trajnostnem in družbenem vidiku, poudarjen še en kontekst modnega oblikovanja pri nas. In sicer, ekonomska migracija nadarjenih mladih modnih ustvarjalcev in ustvarjalk.

"V Sloveniji je stanje na področju modnega oblikovanja vse bolj problematično. Oblikovalci so tako, še posebej, kar se zaposlitve tiče, v težkem položaju. Najtežje je mladim, ki po zaključku študija vstopajo na trg," podčrtuje Elena Fajt. Za ustvarjalce zato postaja tujina vse bolj mikavna, pa tudi dostopna, ki s številnimi odtenki modnega oblikovanja ponuja različne možnosti za delovanje.

Elena Fajt na fotografiji iz prve edicije projekta Shirting, ki v vseh svojih izvedbah s prakso deljenja nastalih modnih kosov - srajc med uporabniki komentira množično modo in poudarja vlogo trajnostne prakse tudi na tem področju. Sedma edicija Shirtinga opozarja na problem bega ustvarjalnosti iz Slovenije. | Foto: Arhiv Shirting Elena Fajt na fotografiji iz prve edicije projekta Shirting, ki v vseh svojih izvedbah s prakso deljenja nastalih modnih kosov - srajc med uporabniki komentira množično modo in poudarja vlogo trajnostne prakse tudi na tem področju. Sedma edicija Shirtinga opozarja na problem bega ustvarjalnosti iz Slovenije. Foto: Arhiv Shirting

Vzpon in padec slovenske tekstilne industrije

Po osamosvojitvi je prej močna tekstilna in oblačilna industrija začela propadati, poudarja Elena Fajt. Na tak način pa so se skrčile tudi možnosti zaposlovanja za modne oblikovalce. Nekdaj so delujoča oblačilna podjetja, kot so Mura, Elkroj, Labod, Rašica, Beti in druga namreč nudila možnost zaposlitve skupinam modnih oblikovalcev in oblikovalk. Po drugi svetovni vojni je prav tekstilno-oblačilna industrija postala vodilna gospodarska panoga, v nekdanji Jugoslaviji je predstavljala 40 odstotkov celotne industrijske proizvodnje.

Razcvet tekstilne industrije, ko so se uveljavile številne slovenske modne proizvajalke, kot na primer tudi Jutranjka, tovarna spodnjega perila Beti Metlika, tovarna delovnih oblačil Toper Celje, Tovarna perila Labod Novo mesto in druga, avtorica članka o zgodovini proizvodnje mode Stanislava Blatnik Blagotinšek v zborniku Moda in kultura oblačenja postavi v 70. leta prejšnjega stoletja.

Ob oblačilnih tovarnah tudi zasebni butiki

To je bilo torej obdobje, ko so pod okriljem tekstilnih in oblačilnih tovarn modni oblikovalci lahko uresničevali svoje ideje. Trg, ki so ga predstavljala večinoma jugoslovanska mesta in je bil odprt za novosti, je takrat cvetel, tudi zapiše Stanislava Blatnik Blagotinšek. Mlade generacije modnih oblikovalcev in oblikovalk so v Sloveniji danes soočene z zaprtimi vrati slovenskih oblačilnih in tekstilnih podjetij, delujočimi manjšimi oblačilnimi obrati, ki so zgolj izvedbeni in nekonkurenčni ponudbi množične mode. | Foto: Thinkstock Mlade generacije modnih oblikovalcev in oblikovalk so v Sloveniji danes soočene z zaprtimi vrati slovenskih oblačilnih in tekstilnih podjetij, delujočimi manjšimi oblačilnimi obrati, ki so zgolj izvedbeni in nekonkurenčni ponudbi množične mode. Foto: Thinkstock

Oblačila, narejena pri nas, so bila primerljiva s tujimi, prednost pred velikimi podjetji so začela že takrat dobivati manjša, ki "so svojo gibčnost izkoriščala v izrazito modne namene". Ob boku velikih državnih podjetij pa so tudi že v 70. letih v večjih mestih začeli nastajati zasebni butiki. 

Zaton slovenske tekstilne in oblačilne industrije

Že desetletje kasneje, v času visoke inflacije, predvsem pa zaradi uvoza cenejših surovin in izdelkov, je slovenska tekstilno-oblačilna industrija zašla v krizo. Ker so bile cene domače konfekcije previsoke v primerjavi z uvoženimi artikli, je bilo na domačem trgu zanje vse manj povpraševanje. Izvoz so sicer podjetja imela, a to ni bilo dovolj za nadomestitev domačega izpada, je mogoče še povzeti navajanja zgodovinskih okoliščin v že omenjenem članku.

Prav tako pa oblačilne tovarne v 90. letih niso mogle odgovoriti tudi na vse zahtevnejši in globalizirani trg, s tem pa na konkurenco in na vse hitrejše spremembe trendov.

Sistemska podpora neodvisnega oblikovanja

Kot v svojem prispevki v zborniku Moda in kultura oblačenja piše Sanja Grčić, se Slovenija ob spremembi družbenopolitičnega in gospodarskega sistema na področju tekstilno-oblačilne proizvodnje na nove pogoje ni ustrezno in pravočasno odzvala.

Kot na primer s prehodom od tovarniške proizvodnje v kreativno industrijo, ki ni usmerjena v velikoserijsko proizvodnjo brez dodane vrednosti oblačil, temveč v kulturno produkcijo s strateško finančno podporo države in institucionalnim zaledjem. Sanja Grčić pri tem navaja še pomen razvojnega povezovanja modne in oblačilno-tekstilne industrije s kreativnostjo in dinamiko neodvisnega modnega oblikovanja. Pri tem navaja tovrstne uspešne primere iz tujine.

Modna oblikovalka Aleksandra Rakić za sedmo edicijo Shirtinga | Foto: Arhiv Shirting Modna oblikovalka Aleksandra Rakić za sedmo edicijo Shirtinga Foto: Arhiv Shirting

Moda na spletu

Zdajšnje okoliščine slovenske oblačilne produkcije in mode so precej drugačne od preteklih, možnosti za delovanje na tem področju pa zožene. Pomembno vlogo v (ne)vrednotenju in pozicioniranju domače mode imajo tudi potrošniki, ki imajo vsekakor raje tuje blagovne znamke, poudarja Elena Fajt.

Na prelomu tisočletja so s svojim pohodom začele tudi globalne nizkocenovne znamke. S čimer pa je pred modne potrošnike prišla dostopna in široka izbira. S spletom pa tudi na tem področju novi globalni marketinški prijemi in oblike distribucije. Vstop globalnih modnih znamk na lokalni trg je zmanjšal zanimanje in možnosti za slovensko modo.

Mlade generacije modnih oblikovalcev in oblikovalk so v Sloveniji tako danes soočene z zaprtimi vrati slovenskih oblačilnih in tekstilnih podjetij, delujočimi manjšimi oblačilnimi obrati, ki so zgolj izvedbeni in nekonkurenčni ponudbi množične mode. Njihovo delo je zato zoženo na bolj ali manj butično ustvarjanje kosov, narejenih po meri. Domači samostojni modni oblikovalci in oblikovalke se tako na trg umeščajo predvsem sami. Nekaj oblik povezovanja modnih povezovalcev v zadnjih letih sicer obstaja, čeprav ta nujno ne zagotavljajo poklicne prihodnosti.

Nekateri primeri povezovanj modnih oblikovalcev

Leta 2005 sta Društvo za modo, umetnost in oblikovanje SQUAT ustanovila modna oblikovalca Nataša Peršuh in Zoran Garevski. Nastalo je s ciljem promocije neodvisnega oblikovanja in mode. S tem namenom je nekaj časa delovala galerijska trgovina Squat. Del tega pa je nastala tudi podpora za mlade oblikovalce Young@Squat.

Primer dobre prakse povezovanja in sodelovanja je Zoofa. Trgovina, v kateri se združujejo slovenski oblikovalci s področja mode in uporabne umetnosti.

 

Odsotnost krovne povezovalne institucije med vodilnimi akterji slovenske modne industrije (…) in vladnimi ustanovami (Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za gospodarstvo, Gospodarska zbornica), ki so zadolžene za oblikovanje kulturne politike in gospodarskih strategij,"

je eden glavnih razlogov za nedelovanje sistema mode v Sloveniji, tudi v članku zapiše Sanja Grčić. Modno oblikovanje pa je tako iz kulturnih in gospodarskih strateških načrtov države izvzeto, kot eno od kritik sistemske obravnave področja modnega oblikovanja v zapisu navaja modna oblikovalka. Na fotografiji ekipa (z leve: Dejan Krajnik, LucijaJankovec, Neja Kaligaro in Elena Fajt), ki je zasnovala sedmo edicijo Shirtinga, v kateri je k sodelovanju povabila različne domače modne oblikovalce in oblikovalke, ki delujejo v tujini.
 | Foto: Arhiv Shirting Na fotografiji ekipa (z leve: Dejan Krajnik, LucijaJankovec, Neja Kaligaro in Elena Fajt), ki je zasnovala sedmo edicijo Shirtinga, v kateri je k sodelovanju povabila različne domače modne oblikovalce in oblikovalke, ki delujejo v tujini. Foto: Arhiv Shirting

Minimalne poklicne možnosti

Kot pravi Elena Fajt je na NTF na smeri oblikovanja tekstilij in oblačil v zadnjih šestih letih diplomiralo 140  mladih oblikovalcev in oblikovalk. Glede na opisano stanje v modni, oblačilni in tekstilni industriji so njihove poklicne možnosti minimalne, zato je njihovo zanimanje za tujino razumljivo. A kar se pri tem sprašuje profesorica in modna oblikovalka, je, kako ob vse številčnejših odhodih mladih ustvarjalcev v tujino, ohraniti stik z njim. Na kakšne način tudi njihovo nadgrajeno znanje in izkušnje pridobljene drugod, vplesti v domači prostor?

Ena od možnosti je vsekakor v povezovanju in sodelovanju. Na tem temeljih  bi lahko poteklo soustvarjanje mode pri nas, ki nima sistemske podpore, čeprav bi ta bila nujna, prav tako poudarja Elena Fajt.

Primer dobre prakse sodelovanja z domačimi oblikovalci v tujini pa predstavlja prav sedma edicija projekta Shirting,  pred časom predstavljena v kreativnem centru Poligon, h kateremu so povabili sedem mladih oblikovalcev, ki živijo in delajo v tujini.To so Maja Mehle, Mateja Krofl, Anja Dragan, Iztok Hrga, Erna Ostanek, Urška Hvalica in Aleksandra Rakić.

Vsak ob njih oblikoval  eno unikatno srajco, ki zdaj med potuje med uporabniki v Sloveniji.

 

Zgodbi dveh mladih modnih oblikovalk, ki delata in živita v tujini

Anja Dragan: Svobodno in vedno bolj navdahnjeno

 | Foto: Bor Slana Foto: Bor Slana

Anja Dragan je diplomirala na ljubljanski Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil na NTF, podiplomski študij je zaključila na Nizozemskem, kjer je prakso opravljala tudi v studiu znane modne oblikovalke Iris van Herpen. Zdaj živi in dela v Berlinu, v mestu, ki ga je že nekaj časa imela v mislih, da bi tam rada preživela dalj časa. A so jo študij, praksa in projekti  do nedavnega vodili drugam, konec koncev pa jo je veliko dela in nekaj sreče, kot pravi sama, pripeljalo do projektov v tem ciljanem mestu.

Zakaj ste izbrali prav Berlin? Kaj vam ta omogoča v profesionalnem smislu?
Že med srednjo šolo sem veliko slišala o Berlinu. Berlin je bilo mesto z meni najljubšo glasbeno sceno, življenje je bilo poceni, s svojo odprtostjo pa je veljal za sanjsko mesto ekscentrične mladine, ki je imela tukaj možnost ustvarjati, ne glede od kod in kdo so. Berlin danes je drugačen, predvsem precej dražji, a še vedno dostopen in odprt za še tako nore projekte.

Modna scena v Berlinu obstaja, a je manjša in drugačna od tiste v modnih prestolnicah, kot sta London in Pariz. Z velikim številom umetniških dogodkov je zlahka spoznati zanimive ljudi in na tak počasi priti do nekoga, ki ga tvoje delo zanima.   Iz kolekcije oblačil Anje Dragan. | Foto: Arhiv Anja Dragan Iz kolekcije oblačil Anje Dragan. Foto: Arhiv Anja Dragan

Kako vidite modno oblikovanje v Sloveniji?
Stanje, v katerem se je znašla slovenska moda, je za mlade zagotovo problematično, kar pa ne pomeni, da je scena v tujini brez težav in omejitev ter da se tam službe ponujajo same od sebe. Pravzaprav je Ljubljana idealno mesto za začetek oblikovalske poti, saj te na nek način v praksi pripravi na tisto, kar te čaka zunaj.

Zakaj ste odšli v tujino, zaradi pomanjkanja možnosti doma?
Povod za moj prvi šestmesečni obisk tujine je bila želja po odkrivanju tistega, česa je oblikovalec v tako majhnem modnem prostoru, kot je slovenski, težko deležen. Ko sem pred šestimi leti prišla v Kopenhagen, mi je postalo jasno, da prav zato svojo prihodnost, vsaj v času pridobivanja novih znanj, bolj kot doma vidim v tujini.

Imate željo, da se čez čas vrnete v Slovenijo?
Po končanem študiju ostajam v tujini z enakim razlogom, ki me je sem pripeljal.  To je svoboda v odkrivanju novega in ustvarjanje v okolju, ki mi profesionalno ustreza.  Doma primanjkuje projektov in tudi podjetja niso prav odprta za sodelovanja z mladimi modnimi oblikovalci. V Berlinu je obratna situacija. Že dolgo obstoječe znamke iz različnih panog s ciljem pridobivanja novih idej sponzorirajo mlade, ki jim v zameno omogočajo razvoj njihovih avtorskih projektov. Sama trenutno delam na treh takšnih. Gre za dober koncept, ki bi se lahko obnesel tudi v Sloveniji.

Urška Hvalica, mlada oblikovalka, ki sodeluje z Laro Bohinc in ustvarja svojo znamko

 | Foto: Arhiv Urška Hvalica Foto: Arhiv Urška Hvalica

Urška Hvalica, ki končuje diplomo na Katedri za oblikovanje tekstilij in oblačil na NTF in je tudi diplomirana arhitektka, se je zaradi osebnih in profesionalnih razlogov lani preselila v London,  saj je še pred zaključkom študija začela izkoriščati možnosti dela in življenja v velemestu. Ponudila se ji je odlična priložnost: sodelovanje v studiu Lare Bohinc, in zato se je odločila, da na Otoku še ostane. Razvija tudi svoje modne kolekcije in kolekcije nakita s podpisom lastne znamke U – Urška Hvalica.

Zakaj ste izbrali prav London?
London je ena izmed svetovnih prestolnic oblikovanja in kreativnih industrij, kar ne pomeni le priložnosti za delovanja v najbolj zanimivih studiih, pač tudi možnosti spoznavanje ljudi z različnimi interesi. Ob vsem tem se v mestu odvijajo še zanimivi kulturni dogodki, razstave, vedno znova pa je mogoče odkrivati še nepoznane dele mesta.

London kot središče modnih in družbenih tokov ponuja veliko navdiha, hkrati pa v tej svoji nasičenosti in tempu predstavlja tudi velik izziv. Veliko je možnosti za eksperimentiranja in nabiranja izkušenj.

Urška Hvalica v modnem kosu, ki je nastal za Shirting 07 in zdaj že potuje med uporabniki. Vsakdo, ki se vključi, srajco lahko nosi približno tri tedne, potem gre naprej do drugega uporabnika, ki se je prijavil v verigo projekta. | Foto: Arhiv Urška Hvalica Urška Hvalica v modnem kosu, ki je nastal za Shirting 07 in zdaj že potuje med uporabniki. Vsakdo, ki se vključi, srajco lahko nosi približno tri tedne, potem gre naprej do drugega uporabnika, ki se je prijavil v verigo projekta. Foto: Arhiv Urška Hvalica

Kako vidite področje modnega oblikovanja v Sloveniji in možnosti, ki jih v tem pogledu ponuja mladim? Bi se strinjali, da je v tem okviru problematično?
Stanja v Sloveniji ne bi opisala kot problematičnega, kar dokazuje število dobrih in uspešnih oblikovalcev. Z zatonom tekstilne in modne industrije se je sicer zmanjšalo število klasičnih služb, vendar pa dinamičnost časa ustvarja veliko prostora za inovacijo.

Imate željo se čez čas vrniti v Slovenijo in s svojimi izkušnjami ter znanjem delati tu?
Po letu življenja v tujini še ne razmišljam o vrnitvi v Slovenijo, vendar pa je dolgoročno zelo verjetno.  Po prihodu nazaj bi si želela ohraniti stike s prijatelji iz tujine, tako osebne kot poslovne, saj so ti veliko vredni.

V Londonu sodelujete z slovensko oblikovalko nakita Laro Bohinc.
V njenem studiu delam kot oblikovalka že skoraj leto, kjer pa je ustvarjanje zaradi raznovrstnih projektov in vedno novih izzivov zelo zanimivo. Lani sem ob tem s kolegi iz Slovenije delala še na številnih drugih zanimivih projektih. Prvič pa sem predstavila svojo kolekcijo nakita v Parizu na  sejmu Maison & Objet.

Delo: Iz Slovenije v tujino

V globaliziranem in digitalnem svetu pa je eden od odgovorov lahko tudi iskanje možnosti delovanja iz Slovenije v tujino. Uspešen primer tega na področju oblikovanja tekstilij je Andreja Špegel.

"Možnosti za delo v tujini sem si poiskala sama, a  mi je opravljeni magisterij (iz tiskanih tekstilij, op. a.) na Royal College of Art v Londonu zelo olajšalo to iskanje. Že sama izkušnja študija tam je bila zame velik mentalni preskok in mi je dala potrebno samozavest, nadaljnje bivanje v Londonu pa mi je odprlo številne nove povezave in delovne možnosti ter mi dalo občutek svobode," pravi oblikovalka tekstilij.

Na fotografiji potisk na tkanini Shadow Form oblikovalke tekstilij Andreje Špegel za Creation Baumann, 2009 | Foto: Na fotografiji potisk na tkanini Shadow Form oblikovalke tekstilij Andreje Špegel za Creation Baumann, 2009

Po magistrskem študiju, s katerim je zaključila leta 1996, je v Londonu Andreja Špegel ostala še dve leti v Londonu, kjer je delala v tekstilnem studiu svojega profesorja Johna Milesa. Nato se je vrnila v Slovenijo, od koder s tujino že vrsto let sodeluje kot samostojna oblikovalka. Nemogoče je našteti vsa (znamenita) imena iz mode, pa tudi s področja notranjega oblikovanja, s katerimi je ustvarjalka do zdaj že sodelovala v vlogi oblikovalke vzorcev po naročilu, z lastnimi kolekcijami potiskov ali kot avtorica vzorcev za interjerje. A če navedemo le nekatera, so med temi Prada, Givenchy, Lacoste, Dior, Burberry, Moschino, Trussardi, Louis Vuitton, Armani, Calvin Klein, Ikea med pohištvenimi in drugi.

"Za moje delo niso pokazali skoraj nobenega zanimanja"

Ko se je Andreja Špegel iz Londona v Slovenijo vrnila leta 1999, je tekstilna in modna industrija pri nas še obstajala, pravi. Vendar za njeno delo pri nas niso pokazali pravega zanimanja. "Zdelo se mi je, da naša tekstilna industrija ne vlaga dovolj v razvoj lastne kreativnosti, da so se preveč bali tveganja in se pri tem preveč omejevali na določena tržišča in v dodelavne posle." Kar pa je po njenem vodilo v zaprti krog in v poznejši propad.

Andreja Špegel že vrsto let iz Ljubljane kot oblikovalka tekstilij sodeluje s tujino. Zato veliko potuje, saj so njeni naročniki iz različnih koncev. Nemogoče je našteti vsa (znamenita) imena iz mode, pa tudi s področja notranjega oblikovanja, s katerimi je ustvarjalka do zdaj že sodelovala. Med temi so na primer Prada, Givenchy, Lacoste, Dior, Burberry, Moschino, Trussardi, Louis Vuitton, Armani, Calvin Klein, Ikea med pohištvenimi in drugi. | Foto: Matej Leskovšek Andreja Špegel že vrsto let iz Ljubljane kot oblikovalka tekstilij sodeluje s tujino. Zato veliko potuje, saj so njeni naročniki iz različnih koncev. Nemogoče je našteti vsa (znamenita) imena iz mode, pa tudi s področja notranjega oblikovanja, s katerimi je ustvarjalka do zdaj že sodelovala. Med temi so na primer Prada, Givenchy, Lacoste, Dior, Burberry, Moschino, Trussardi, Louis Vuitton, Armani, Calvin Klein, Ikea med pohištvenimi in drugi. Foto: Matej Leskovšek

Ko se oblikovalka tekstilij istočasno ob iskanju projektov v Sloveniji usmerila tudi v iska Potisk Andreje Špegel  v kolekciji Reiss, pomlad/poletje 2015 | Foto: Potisk Andreje Špegel v kolekciji Reiss, pomlad/poletje 2015 nje možnosti v tujini, kjer jih je to tudi uspelo, se pozneje ni več trudila iskati dela pri nas, saj primerljivega trga s tujino v Sloveniji ni.

Da so se s propadom tekstilne in oblačilne industrije in zaradi splošne gospodarske krize tako možnosti za delo v klasičnem smislu modnega in tekstilnega oblikovanja, pri nas skoraj izničile, pa se strinja tudi Andreja Špegel. A pravi, da bi bilo morda zaradi napredka tehnologij več možnosti zato pri interdisciplinarnih projektih, v katerih bi se povezali oblikovalci z različnih področjih, od modnih do produktnih.

Delo na daljavo

Oblikovalka tekstilij poudarja, da je zaradi narave dela njeno delovanje iz Slovenije v tujino za razliko od modnih oblikovalcev, kjer je več timskega dela verjetno lažje. A kar predvsem opaža, če primerja današnjo situacijo s časom, ko je začela s svojo potjo samostojne oblikovalke, "opažam, da je mojim naročnikom zaradi globalizacije in napredka komunikacijskih tehnologij vedno manj pomembno od kod prihajam oz. kje imam bazo".

Pomembneje je, da je mobilna, ker ima naročnike iz različnih držav, veliko potuje. Vendar pa kljub vsemu pravi, da je delovati in pridobivati projekte iz Slovenije težje, kot že bi živela v eni izmed oblikovalskih metropol.

"Manj kot si prisoten, manj si izpostavljen informacijam in naključjem. Zaradi razdalje ali logističnih razlogov ne moreš biti pri naročniku vedno v idealnem času." S tem, da pa se modni svet zelo hitro spreminja, oblikovalski timi se hitro menjajo, konkurenca je huda in če nisi prisoten, te hitro pozabijo, še o realnosti dela pravi oblikovalka. A ne glede na to, da bi v bolj stimulativnem okolju katere od prestolnic imela še več možnosti za delo, Andreja Špegel ostaja tu. Rada živi v Sloveniji, zelo rada potuje, prav tako pa ji tudi komunikacija na projektih in vzdrževanje stikov z naročniki v tujini ji ne predstavlja problema. Zato ima možnosti za delo tudi v teh okoliščinah dovolj.