Sobota, 4. 3. 2023, 22.25
1 leto, 1 mesec
Tadej Golob za Siol.net: Težko rečem ne. Pa čeprav bi včasih moral.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
7,11
16
Pisatelj, publicist, plezalec in alpinist Tadej Golob je dve leti in pol po hudi nesreči, ki se je septembra leta 2020 zgodila med sestopom z Loške stene na območju Bovca, spet v dobri fizični in pisateljski kondiciji.
"Že prej sem bil previden in hvala bogu, da sem bil, saj sicer ne bi preživel, ampak od zdaj naprej imam pri vsaki stvari, ki se je lotevam, podzavestno v glavi, da lahko gre kaj narobe, tudi če vse narediš prav," v intervjuju za Siol.net dve leti in pol po hudi nesreči, ki se je septembra leta 2020 zgodila med sestopom z Loške stene na območju Bovca, pravi Tadej Golob, priljubljeni pisatelj, avtor številnih biografij in oče romanov o karizmatičnem in nekoliko problematičnem inšpektorju Tarasu Birsi, v prvi vrsti pa partner in oče ter plezalec in alpinist, ki je leta 2000 dosegel tudi vrh Everesta, najvišje gore sveta. Kaj vse se trenutno medi v njegovem računalniku?
Tadej Golob dve leti in pol po hudi nesreči, ki se je septembra koronskega leta 2020 zgodila med sestopom z Loške stene na območju Bovca, skoraj ne čuti več posledic padca. "Nimam se kaj pritoževati, v redu sem," pravi 55-letni pisatelj, publicist ter izkušeni plezalec in alpinist, ki si je pri padcu, ki se ga sam ne spominja, zlomil vseh sedem vratnih vretenc in eno prsno, imel je hud pretres možganov s posamičnimi krvavitvami, zlomil si je tudi stegnenico, medenično kost in levo lopatico. Pravi, da ima od nesreče naprej podzavestno v glavi, da lahko gre kaj narobe, tudi če vse narediš prav.
55-letni Tadej Golob je svojo poklicno pot začel kot novinar. Med drugim je znan po obsežnih in odmevnih intervjujih v reviji Playboy, kolumnah, alpinističnih zapisih pa tudi alpinističnih dosežkih. Povzpel se je na dva osemtisočaka, Daulaghiri in najvišji vrh sveta Everest, in ob tem napisal knjigo Z Everesta, v kateri je popisal smučarski podvig zdaj že pokojnega Dava Karničarja.
Napisal je tudi več del za mladino (Kam je izginila Brina?, Zlati zob), širša javnost pa ga pozna predvsem zaradi biografij znanih Slovencev. V tem priljubljenem žanru je opisal življenje košarkarjev Petra Vilfana in Gorana Dragića, glasbenika Zorana Predina, legendarne slovenske igralke Milene Zupančič, političarke Alenke Bratušek, odvetnika Petra Čeferina ter poslovneža in lobista Boža Dimnika.
Za svoj romaneskni prvenec Svinjske nogice je leta 2010 dobil kresnika, s kriminalko Jezero, ki si je prislužila nominacijo za kresnika, pa širok krog bralske naklonjenosti.
"Nimam se kaj pritoževati, v redu sem."
Kako ste? Kako dolgo na to vprašanje že lahko odgovarjate z "v redu"?
"V redu" je vprašanje definicije. V tem času sem predelal še nekaj poškodb, ki jih ne bi mogel pripisati nesreči leta 2020. Tudi teniški komolec, ki je nastal zaradi plezanja, smo uredili, po dolgem času sem se spet začel ukvarjati s tekom. Preden sem prišel v Planico sem zjutraj pretekel deset kilometrov, po nesreči sem ogromno kolesaril. Nimam se kaj pritoževati, v redu sem.
Zadnji dve leti sem pripravljal kolesarski vodnik. Delo na terenu sem zdaj končal, tako da osnovno kondicijo imam, sem pa zdaj videl, da ta kondicija ni ista kot tekaška. Moj sin se je zdaj lotil priprav na polmaraton v Škofji Loki in sem mu šel pokazat polovico trase. Tako sem bil nekako prisiljen, da se tudi tekaško reaktiviram, pri čemer opažam, da kondicija sicer je, samo skelet vsega več ne prenese.
"Poiskal me je, razrezal moj nahrbtnik in me z njim privezal na drevo, v katero sem se zapletel, ter poklical reševalce. Vse je naredil, kot je treba." Golob o tovariški pomoči gorskega vodnika in alpinističnega inštruktorja Blaža Stresa, ki je bil ob nesreči prvi pri njem in je tudi poklical reševalce.
Imeli ste tudi poškodovana vratna vretenca …
Da, vsa vratna vretenca sem imel polomljena. Še vedno se težje obrnem kot včasih, obračam se s celim telesom, na kolesu sem pri tem imel precej težav, ampak v glavnem sem v redu.
Koliko je Blaža Stresa, gorskega vodnika in alpinističnega inštruktorja, ki je bil v času nesreče z vami, šokiral vaš padec?
Težko rečem, lahko pa rečem, da če bi si želel nekoga imeti ob sebi ob taki nesreči, bi si še enkrat izbral njega. Vse je naredil prav, bil je neprekosljiv glede pomoči. Večina ljudi, vključno z mano, verjetno sploh ne bi šla pogledat, kam točno je nekdo odletel, ker bi mislili, da je končal v Bavščici, no, on ne … Poiskal me je, razrezal moj nahrbtnik in me z njim privezal na drevo, v katero sem se zapletel, ter poklical reševalce. Vse je naredil, kot je treba.
Ali takšna izkušnja človeka dodatno zbliža? Sta zdaj še bolj povezana kot prej?
Že prej sva se veliko družila. Zdaj skupaj hodiva plezat v Plezalni center Ljubljana, že lani sva šla skupaj na turno smuko na Stari vrh, bili smo tudi skupaj na Siciliji in v Istri. Veliko časa preživimo skupaj.
"Že prej sem bil previden in hvala bogu, da sem bil, saj sicer ne bi preživel, ampak od zdaj naprej imam pri vsaki stvari, ki se je lotevam, podzavestno v glavi, da lahko gre kaj narobe, tudi če vse narediš prav."
Pred kratkim smo se z nekdanjo alpsko smučarko Meto Hrovat pogovarjali o njeni nesreči na turnem smučanju. Rekla je, da si želi, da bi kaj odnesla od te nesreče, da bi bolj živela svoje življenje. Ste tudi vi prišli do kakšnih globljih spoznanj?
Že prej sem bil previden in hvala bogu, da sem bil, saj sicer ne bi preživel, ampak od zdaj naprej imam pri vsaki stvari, ki se je lotevam, podzavestno v glavi, da lahko gre kaj narobe, tudi če vse narediš prav. Ne vem, kako bo, ko bom prvič šel v gore, možnosti si puščam odprte. Me je pa zdaj kolesarstvo tako potegnilo, da sem si s tem nadomestil dobršen del alpinizma.
Ste od nesreče že kdaj plezali?
Da, sem že plezal, in sicer v plezališčih, tudi v Paklenici sem bil v steni in v Vipavi, lani smo plezali tudi na Siciliji, zdaj pa plezam večinoma v PCL.
Strahu ne čutite?
Plezanja se ne bojim, ker nisem padel med plezanjem. V resnici ne vem, zakaj sem padel.
"Plezanja se ne bojim, ker nisem padel med plezanjem. V resnici ne vem, zakaj sem padel."
Prej ste omenjali kolesarski priročnik. Pripravili ste 65 krogov po Sloveniji. V kateri fazi ste?
Na Garminu smo zdaj razrešili tehnične težave, kako informacije o kolesarskih krogih prenesti uporabniku, zdaj sledijo še prevodi, ker bo priročnik izšel še v treh jezikih, v angleščini, nemščini in italijanščini, poiskati pa moramo še sponzorje, da vse skupaj finančno pokrijemo. Priročnik bo izšel pri založbi Goga.
Je bilo založbo težko prepričati, da izdajo priročnik o kolesarskih krogih po Sloveniji?
Niti ne, na koncu je bila to celo njihova ideja. Ker prva založba do takrat ni dala kaj dosti od sebe, sem se potem odločil, da grem h Gogi.
Ste že od začetka načrtovali, da bi kolesarske kroge spravili v neko knjižno obliko?
Moj primarni šport je sicer alpinizem, ampak na plezalske odprave sem se vedno pripravljal tudi s kolesarjenjem in tekom. Na koncu me je to potegnilo, da sem vsako leto opravil mangartski krog, to pomeni, da sem se s kolesom zapeljal od Kranjske Gore čez Vršič, po Trenti proti Bovcu na Mangartsko sedlo in čez Raibl naokrog.
Že pred nesrečo sem razmišljal o tem, da bi napisal vodnik po slovenskih "tisočmetrcah" (turah s tisoč višinskimi metri, op. a.). Ko sem jih preštel, sem ugotovil, da jih je največ sedem in da to ne bo šlo. Potem sem prišel na idejo, da bi poleg teh sedmih "tisočmetrc" pripravil še krožne kolesarske poti, kjer bi bilo najmanj tisoč metrov vzpona.
"Že pred nesrečo sem razmišljal o tem, da bi napisal vodnik po slovenskih "tisočemtrcah" (turah s tisoč višinskimi metri, op. a.)."
Ko sem se tega lotil, nisem vedel, kam to pelje in ali sploh ima kakšen smisel. A sem zelo hitro – po treh ali štirih krogih – ugotovil, da je Slovenija ustvarjena za to, tako da sem dejansko dve leti, ko sem kolesaril po teh krogih, res zelo užival.
Pri tem sem čisto na vsaki turi sredi vožnje razmišljal, da sem na najlepši trasi. Tudi pri zadnji, 65. turi po Goričkem, sem pomislil na to. Tisoč metrov po Prekmurju? Čisto normalno sem jih odpeljal.
Menda ste našli tudi krog s kar 3.800 višinskimi metri, triglavski krog, ki bi bil prava poslastica za slehernega ljubitelja kolesarskih podvigov. Kje ste speljali ta krog?
Začel sem v Kranjski Gori in se zapeljal čez Vršič, nato skozi Trento v Bovec in Kobarid, čez Napoleonov most na drugo stran, potem po levi strani Soče do Tolmina, Poljubin, skozi Knežo v Baški grapi do Soriške planine, od tam skozi Bohinjsko Bistrico čez Pokljuko skozi dolino Radovne in Mojstrane po kolesarski stezi do Kranjske Gore. 196 km in 3.800 višinskih metrov. Je pa še ena daljša tura v tem vodniku, in sicer trasa okoli Ljubljane, ki ima 244 km in 3.400 višinskih metrov. Kroge sem večinoma speljal po cestah, ki niso prometne, kjer se lahko s kolegom, s katerim kolesariš, voziš vzporedno.
Običajno delate več stvari hkrati. Kaj poleg kolesarskega vodnika še pripravljate? Menda pišete tudi biografijo znanega slepega maratonca Sandija Novaka.
Res je. Z Mladinsko knjigo smo se dogovorili, da bomo o zgodbi Sandija Novaka in njegovega tekaškega spremljevalca in prijatelja Primoža Černilca pripravili risoroman oz. strip. Mladinska knjiga je zelo navdušena nad projektom, avtor risb bo Jurij Devetak, ki je tudi avtor romana v stripu Borisa Pahorja Nekropola. Zelo sem vesel, da smo se tako dogovorili. Trenutno pišem še eno biografijo, a še ne morem povedati, katero, in kriminalko – šesti roman o Tarasu Birsi.
Kako daleč je ekranizacija zgodb o Tarasu Birsi? Romani Jezero, Leninov park in Dolina rož so že našli svoje mesto v TV-seriji, kaj pa Virus in najnovejši roman Koma?
Ne vem. Pred kratkim sem govoril s Sebastianom Cavazzo, ogledal sem si njegovo predstavo Shakespeare, potem sva šla še na pijačo in omenil je, da letos ne bodo snemali nadaljevanja, saj se je že dogovoril za neke druge obveznosti.
Sicer pa, dokler je stanje na RTV tako, kot je trenutno, s tem ne bo nič. Tudi sam si tega ne želim. S temi ljudmi se ne bi želel dobiti na sestanku, še vedno se moram zjutraj kdaj pa kdaj pogledati v ogledalo.
Zadnjič ste v podkastu Številke omenili, da ste končno v fazi, ko lahko normalno živite od pisanja in se vam ni treba obremenjevati s tem, kaj se bo pokazalo na bankomatu, ko boste želeli dvigniti denar. Je zdaj občutek drugačen?
Zdaj to – recimo temu blagostanje – traja že nekaj časa in sem se že kar navadil. Kaj to pomeni? To pomeni, da imam dovolj za sproti. Če je vsaka moja naslednja kriminalka uspešnica, potem vem, da tisto leto lahko preživim.
Kaj v slovenskem prostoru pomeni uspešnica?
Uspešnica pomeni, da se proda vsaj deset tisoč izvodov moje knjige, plačan sem namreč po učinku. Sem pa na nek način prestrašen zaradi tistih slabih časov prej, da se na nek način sam spravim v težave. Težko rečem ne. Pa čeprav bi včasih moral. Potem pa je tako, da delam štiri stvari hkrati.
Poleg prej naštetega pripravljam tudi scenarij za strip, ki sem ga naredil za založbo Škrateljc. Gre za strip po znameniti klasiki z naslovom Bobri. Takoj po nesreči sem se najprej lotil tega. Lažje je nekaj obnoviti kot pa na novo napisati. Še enkrat sem po 40 letih prebral Jalnov roman in zgnetel tisto zahtevano količino.
Imate možnost, da se skoncentrirate samo na eno stvar posebej?
Tega časa tako ali tako nikoli nisem imel. Zjutraj si pripravim načrt za tisti dan, potem pa najprej pišem kriminalko, in sicer določeno število znakov, potem pretipkavam pogovore, ki jih delam za biografijo, potem pa, ko se bliža rok za oddajo ene stvari, se posvetim tisti. Tako ali tako pa neprestano razmišljam o vsem.
"V bolnišnici sem se ukvarjal s precej osnovnimi vprašanji, kako priti do stranišča, ali bom sploh lahko prišel ali bom spet obsojen na račko, ki je v življenju ne želim več videti, kako pogoltniti proteinske napitke in tablete, ki so mi jih predpisali zdravniki, in podobno. Pa je bil dan mimo …"
Ste v bolnišnici lahko kaj odpočili možgane?
Takrat sem imel toliko drugih stvari v glavi, da niti ne. V bolnišnici sem se ukvarjal s precej osnovnimi vprašanji, kako priti do stranišča, ali bom sploh lahko prišel ali bom spet obsojen na račko, ki je v življenju ne želim več videti, kako pogoltniti proteinske napitke in tablete, ki so mi jih predpisali zdravniki, in podobno. Pa je bil dan mimo …
Kako dolgo je trajalo, da ste lahko rekli, da je najhujše mimo?
14 dni sem bil v komi, dva meseca v bolnišnici, štiri mesece sem se rehabilitiral v URI Soča in bil nato še dva tedna v Dolenjskih Toplicah. Mislim, da sem šel v Dolenjskih Toplicah prvič na rahel tek. Pretekel sem 2.400 metrov, počasi, toliko, da sem videl, ali lahko dvignem nogo čez korenine, ki so se zarasle čez progo. Hodil pa sem že prej, na Šmarno goro sem šel približno štiri mesece po nesreči.
"Na splošno zelo rad spremljam šport, mislim, da celo preveč, in imam zato včasih slabo vest."
Pogovarjava se v Planici, kjer ste sodelovali na javni razpravi o moči knjige, ki jo je organizirala javna agencija za knjigo. Spremljate dogajanje v Planici?
Tekme spremljam po televiziji, na splošno zelo rad spremljam šport, mislim, da celo preveč, in imam zato včasih slabo vest.
Tudi nogomet zelo rad spremljam, najprej si rečem, dobro, bom gledal ligo prvakov v torek in v sredo, ker je ravno zanimiva tekma, nakar ugotovim, da bo tudi v četrtek zanimiva tekma v ligi Evropa, ker igrata Barcelona in Manchester, in potem se kar ne konča.
Začenja se tudi sezona kolesarskih dirk.
Še to, da. Najbolj smešno je bilo, ko sem pred nesrečo spremljal Dirko po Franciji in je bil Primož Roglič v rumeni majici, za Tadeja Pogačarja se niti ne spomnim, na katerem mestu je bil, no, ko sem se prebudil iz kome, sem dobil SMS, naj si na Eurosportu pogledam, kaj je naredil Pogačar, pa sem mislil, da se je človek zmotil in da je mislil Rogliča. No, šele potem sem za nazaj izvedel, da je zmagal Pogačar (smeh, op. a.).
Takrat sem potem videl, kako so se slovenski navijači razdelili med tiste, ki navijajo za Pogačarja, in tiste, ki navijajo za Rogliča, kar se mi je zdelo popolnoma neumno, saj smo pred tem cenili 88. mesto, zdaj pa se zmrdujemo nad prvim. Si pa res želim, da bi Roglič letos zmagal na Giru.
16