Neža Mrevlje

Petek,
9. 9. 2016,
16.59

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,75

1

Natisni članek

Natisni članek

Jože Plečnik cerkev Barje Ljubljansko barje

Petek, 9. 9. 2016, 16.59

7 let, 1 mesec

Plečnikova cerkev v Črni vasi

Stavba na Ljubljanskem barju, ki je ne pozabiš

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3,75

1

Plečnikova cerkev v Črni vasi je ena tistih arhitektur, za katero takoj, ko jo vidiš, veš, da se boš še vrnil k njej. In to v njenih ter svojih različnih obdobjih, če ne drugega, v posameznih letnih časih, ko se okoli nje na Ljubljanskem barju dogajajo spremembe, s tem pa se spreminja tudi cerkev. 

Najbolj znani slovenski arhitekt Jože Plečnik je pri svojem delu rad uporabljal podpeški kamen, ta je ob opeki in lesu vidni material tudi pri arhitektovi cerkvi v Črni vasi, njeno uradno ime je Cerkev Sv. Mihaela. Nastala je na pobudo trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja in Plečnikovega nečaka Karla Matkoviča, ki je pozneje postal njen prvi upravitelj.

Sprehod na magično Ljubljansko barje lahko pospremi tudi ogled Plečnikove cerkve v Črni vasi. Z letnimi časi se spreminja tudi njena naravna okoliška scenografija. | Foto: Sprehod na magično Ljubljansko barje lahko pospremi tudi ogled Plečnikove cerkve v Črni vasi. Z letnimi časi se spreminja tudi njena naravna okoliška scenografija.

Cerkev na koliščih

Zaradi močvirnatega terena je objekt zgrajen je na 347 hrastovih pilotih, na katere so postavili kamnite temelje. Plečnik namreč ni popolnoma zaupal betonu, svojemu nečaku Matkoviču naj bi veren arhitekt rekel: "Boga pa vendar ne boš z betonom goljufal."

Plečnik je rad uporabljal podpeški kamen, ta je poleg opeke in lesa vidni material tudi v cerkvi v Črni vasi.   | Foto: Plečnik je rad uporabljal podpeški kamen, ta je poleg opeke in lesa vidni material tudi v cerkvi v Črni vasi.

Kamen za gradnjo so iz podpeškega kamnoloma s čolnom vozili po Ljubljanici, na enak način so dovažali opeko iz vrhniške opekarne. Lokacijo cerkve je določil Plečnik, gradnja se je začela leta 1937, cerkev pa je bila dokončana v enem letu. Pri tem naj bi z delom, lesom in denarjem pomagali krajani, čeprav, kot priča zgodovina, sprva z nobenim od arhitekturnih osnutkov, pa tudi z lokacijo, niso bili zadovoljni. Precejšno pomoč pri nastajanju objekta sta predstavljali tudi zapuščini veleposestnika Koslerja in Plečnikovega brata Andreja.   

Kamen so med gradnjo barjanske cerkve iz podpeškega kamnoloma s čolnom vozili po Ljubljanici, na enak način so dovažali tudi opeko iz vrhniške opekarne.  Cerkev je bila dokončanav enem letu. Do sakralnega prostora, ki je zaradi narave barjanskih tal dvignjen, vodi stebričasto betonsko stopnišče, ki na lokih spominja na most. | Foto: Kamen so med gradnjo barjanske cerkve iz podpeškega kamnoloma s čolnom vozili po Ljubljanici, na enak način so dovažali tudi opeko iz vrhniške opekarne. Cerkev je bila dokončanav enem letu. Do sakralnega prostora, ki je zaradi narave barjanskih tal dvignjen, vodi stebričasto betonsko stopnišče, ki na lokih spominja na most.

Z Barja po stopnicah

Zaradi narave barjanskih tal je objekt dvignjen, do njega pa pelje stebričasto betonsko stopnišče, ki na lokih spominja na most in v notranjost vodi skozi prevotljen zvonik. V pritličju so v nadstropnem kubusu, prekritim z dvokapnico, nastali prostori župnišča.  Detajl z zunanjega stopnišča. | Foto: Detajl z zunanjega stopnišča.

Kot kontrast z zunanjo monumentalno strukturo iz podpeškega kamna in opeke, kombinacije, ki oblikuje tudi Narodno univerzitetno knjižnico, je Plečnik postavil leseno konstrukcijo s steklenimi elementi. Vertikalo, ki jo vzpostavlja že zvonik, je podčrtal še z v pročelje vzidanim stebrom.

Preplet kamna in opeke se nadaljuje tudi na vitkem zvoniku, ki je v temeljih ločen od cerkve. Do obeh zvonov tam vodijo betonske stopnice, strukturo samostoječega telesa pa opredeljujejo in hkrati rahljajo ovalne niše. Najočitnejše spremembe se skozi leto s plezajočo trto ob preostali okoliški naravi dogajajo ravno na steni, opremljeni z zvonovi.

V notranjosti kanalizacijske cevi za stebre

Notranjost sakralnega objekta je posledica omejenih sredstev ob njenem nastanku. Prijemi, ki se jih je arhitekt v danih zmožnostih lotil, pa zasnovi prinašajo svoj značaj.

Vitek zvonik je v temeljih ločen od cerkve. Do obeh zvonov vodijo betonske stopnice, strukturo samostoječega telesa pa opredeljujejo in hkrati rahljajo ovalne niše. | Foto: Vitek zvonik je v temeljih ločen od cerkve. Do obeh zvonov vodijo betonske stopnice, strukturo samostoječega telesa pa opredeljujejo in hkrati rahljajo ovalne niše.

Kanalizacijske cevi so tako spremenjene v podporne cevi, večina opreme pa je lesena, kar izkazuje tudi veščine ljudskega rezbarstva in mizarstva.

Do ovalnih niš zvonika vodijo betonske stopnice. Del zunanjščine zvonika je tudi divja trta. | Foto: Do ovalnih niš zvonika vodijo betonske stopnice. Del zunanjščine zvonika je tudi divja trta.

Osrednji ogradni hodnik v notranjosti vodi do oltarja, ki je postavljen ob dolgo severno steno in cerkveni prostor deli na dva dela. Kot zapisujejo na spletnem portalu za kulturno dediščino Dedi, so notranjost opremili leta 1940. Desetletje pozneje je Plečnik postavil še pevski kor, ki spominja na kmečki gank.