So si samorastniki že izborili svoje pravice?

Samorastniki po besedah direktorice Mestnega gledališča ljubljanskega Barbare Hieng Samobor na oder postavljajo šentflorjanski kontekst, slovensko mentaliteto, patologije, težave in druge lastnosti prostora, v katerem živimo. Besedila, ki je nepogrešljiv del učnega načrta, sta se tokrat lotili režiserka Eva Nina Lampič in dramaturginja Simona Hamer.

Predrugačil se je predvsem konflikt med razredi Hamer je na današnji novinarski konferenci povedala, da jih je zanimalo predvsem to, kaj govorijo Samorastniki danes, leta 2015 in kako potegniti vzporednice med preteklostjo in sodobnostjo. Pri tem so izhajali predvsem iz navdihujočega monologa Mete, ki svojim devetim otrokom reče, da jih bo čez 50 let lahko že sto, čez sto let pa petkrat, desetkrat toliko. "Potem si boste združeni lahko priborili svojo enakovrednost, svoje pravice ..."

Pri tem so ugotovili, da se je v zadnjih desetletjih predrugačil predvsem konflikt, vzpostavil se je močan srednji razred, zato so na zgodbo gledali z vidika tihe večine tistih, ki niso neposredno v konfliktu, a situacijo opazujejo in bi nanjo lahko vplivali.

O rušilni moči trme Kot je povedala režiserka Eva Nina Lampič, so se je Samorastniki dotaknili predvsem na čustveni ravni, zanimal jo je ta veliki, ponavljajoči, konstantni "ne". Po njenem mnenju je treba spregovoriti o rušilni moči trme, vztrajanja pri lastnem prav in temu, da bi bil svet bistveno lepši, če bi bili sposobni več sočutja in odprtosti do drugih.

Predstava se po njenih besedah znajde v presečišču štirih silnic, trme in vztrajanja pri redu in tradiciji, nemoči, da bi se uprli tej avtoriteti tradicije, borbe za svoje pravice, ki predstavljajo nekaj novega, ter opazovalcev in opazovalk iz srednjega sloja, ki opazujejo, ne pa tudi aktivno posežejo v boj med temi tremi silnicami. "Čeprav govorimo o obdobju pred 150 leti, o dveh slojih iz drugega časa, je delitev ljudi in vprašanje enakih pravic danes spet ali še vedno aktualno."

Koroška melanholija in negostoljubna pokrajina Za glasbeno opremo je v Samorastnikih poskrbel Boštjan Narat, ki se je opiral predvsem na koroško melanholijo in ljudsko zapuščino, ki je po njegovem mnenju ena najlepših, scenograf Dani Modrej pa je koroško negostoljubno pokrajino prenesel na oder. "Gre za introvertiran prostor, iz katerega verjetno izvira tudi psihologija tamkajšnjih ljudi. Bolj kot je narava groba, bolj se morajo protagonisti bojevati," je povedal Modrej, ki je dodal, da narava ne pozna naših zgodbic, vedno gre naprej in iz tega verjetno izvira tudi omenjena melanholija.

V vsaki Slovenki je malo Mete Glavni vlogi Mete in Ožbeja bosta odigrala Anja Drnovšek in Jernej Gašperin. Anja Drnovšek je pri pripravi sicer občutila pritisk zaradi predzgodbe, ki jo nosi Metin lik, tudi zaradi filma, vendar je spoznala, da je v vsaki Slovenki tudi nekaj Mete. Čeprav se na prvi pogled zdi, da moraš biti stroj, da preživiš vse to, kar je preživela Meta, verjame, da bi bila marsikatera izmed nas, če bi bila postavljena v tak položaj, sposobna tako močno zagovarjati svoja stališča, kot jih je Meta.

Jernej Gašperin je v Ožbeju videl odslikavo svoje generacije, ki je po njegovem mnenju obremenjena s strahom pred odločitvami in njihovimi posledicami. "Velikokrat obstanemo, ne upamo si izraziti svojega mnenja, ker je lažje obviseti nekje vmes." Ožbej je po njegovih besedah pahnjen v situacijo, v kateri ljubi tako očeta kot Meto, a se ne more odločiti med njima, saj ni nikogar sposoben ljubiti manj. Cele dneve se odloča, a odloči se ne, zato uteho poišče v substancah in begu, kar s seboj prinese še dodaten občutek krivde. "Če bi našel zares dobrega psihiatra, bi to mogoče lahko razrešil, a takrat jih še niso poznali."