Petek, 13. 12. 2013, 14.14
6 let, 8 mesecev
Protesti, legitimna umetniška akcija in družbena drža
Protesti so z lanskoletnimi vstajami postali del vsakdana. Ponavljajoča družbena platforma, ki je želela prekiniti s prevladujočim in pozornost preusmeriti k preslišanemu ter spregledanemu.
Kustos razstav v ljubljanskem Centru in Galeriji P74 pod naslovom Protest, 6 primerov Tadej Pogačar je idejo o postavitvi, ki tematizira fenomen protesta kot legitimne umetniške in kulturne forme, oblikoval še pred lanskoletnimi uporniškimi dogodki. Z dogajanjem v aktualnem družbenem položaju, ko je kritika vsaj začasno sistematično in množično vstopila na ulice, v javni prostor, pa je vprašanje o umetnosti kot uporniški funkciji kulture tako dobilo še dodatne sočasne utemeljitve.
Razstava Protest, 6 primerov se sicer ukvarja s protestnimi umetniškimi akcijami iz bolj ali manj oddaljenih časovnih obdobjih, ki zajemajo različne družbene in politične kontekste. Postavitev, ki predstavlja šest študijskih primerov protestnih akcij umetnikov, predstavljenih v dokumentarni formi, pa prinaša več sporočil.
Skozi posamezne primere iz preteklosti so tako v trenutek sedanjosti priklicane in ponovno osvetljene določene družbene in politične okoliščine. Umetniki so te zapisali, jih podčrtali, s svojimi gestami pa odprli prostor za takratno in zdajšnjo razpravo. Skozi predstavljene primere je umetnost obravnavana kot legitimna uporniška funkcija kulture, ki pokaže to, kar ni mogoče videti, in sooča s tistim, kar bi morda raje preslišali in spregledali.
Skozi predstavljenih šest primerov lahko sledimo tudi akcijam, ki so se na različne načine podale v boj z močjo, s političnimi in družbenimi elitami, represivnimi mehanizmi in rokami institucij. Čeprav gre v veliki meri za posamične in družbeno-specifične primere iz preteklosti, pa z njihovim branjem v sedanjosti lahko vidimo lastno družbeno in politično stopicljanje na mestu.
Đorđević je dobil okoli 40 odgovorov, večina je bila do predloga zadržana, poudarili pa so, da glede na to, da so že del umetnostnega sistema, bi tega raje spreminjali in kritično pretresali z delovanjem v njem.
Čeprav se umetnik zaveda, da je predlog utopičen, pa upa, da bo ta nekoč postal resnična alternativna prevladujočemu sistemu. Vprašanje, ki bi bilo še kako aktualno tudi v sodobnem lokalnem prostoru, ki kliče po kritičnem pretresu odnosa umetnostnih institucij do umetnikov, njihovimi pogoji dela in plačila.
Vprašanje odnosa umetnika do države pa odpira tudi zgoden primer protestne akcije v domači likovni umetnosti. Gre za leto 1953, za Franceta Kralja in njegovo akcijo, ki jo je izvedel v Moderni galeriji. Z njo pa se je odzval na državno nepriznavanje vloge umetnika in njegovega poklica.
Slovenski ekspresionist, ki je ustvarjal v številnih medijih in je bil ena osrednjih osebnosti slovenske umetnosti, kulturni delavec, je skozi svoje življenje in ustvarjanje naletel na številne ovire in blokade, ki so ga pripeljale na rob materialnega preživetja. Državna ignoranca umetnika je dosegla vrh omenjenega leta, ko Kralju ob invalidski upokojitvi niso priznali statusa umetnika. Na kar se je državno nepriznani umetnik, seveda, odzval prav z umetniško akcijo. Vstopil je v Moderno galerijo, tam pa svoja dela, umeščena na stalno postavitev, prelepil s protestnimi transparenti. Še en paradoks se je Kralju zgodil tri leta pozneje, ko so v isti galeriji postavili njegovo pregledno razstavo, kmalu po njegovi smrti leta 1960 pa mu je država priznala status umetnika. Sam tega ni doživel.
Ko so v Prešernovi hiši dve uri po odprtju njegovo delo umaknili z razstave, se je Pogačar odločil za protestno gesto. V galerijo je prišel oblečen v partizansko uniformo, stopil na lesen podstavek, tako pa se postavil v vlogo mediatorja med obiskovalcem in svojim kipom. Okoli vratu pa je nosil tablico z napisom: "Razstavljam svoje telo, ker ne smem svojega dela." Svoje telo v imenu kritike konservativnega odnosa do umetnosti in njenega cenzuriranja, kar je bilo spodbujeno z državnim (ne)sprejemanjem umetnosti, natančneje, brazilske vojaške hunte v 60. letih, je zastavil tudi brazilski neoavantgardist Antonio Manuel.
V svojem delu The Body is The Work iz leta 1970, v obdobju vrhunca vojaške brazilske diktature, se je tako zoperstavil represivni oblasti in cenzuri umetnosti. Potem ko je komisija njegovo delo za 19. umetnostni salon v Muzeju moderne umetnosti v Riu de Janeiru zavrnila, se je Manuel na odprtju pojavil v vlogi obiskovalca. A potem ko se je tam slekel in vzpenjal po stopnicah muzeja, je postal osrednji akter razstave. Občinstvo ga je kmalu prepoznalo kot umetnika, s tem pa tudi opisano akcijo kot umetniško gesto, ki je v medijih sprožila obširne razprave o vprašanju cenzure, odnosa države do umetnosti in podobno.
Sašo Stanojkovik je v svojem projektu Prostor za protest (2007−2012) dokumentiral makedonske žrtve tranzicije. Leta 2007 so v Makedoniji brez finančnega nadomestila ali plačila odpustili okoli 30 tisoč delavcev. Okoli tri tisoč delavcev s 25 leti delovne dobe in z neurejenim statusom se je organiziralo v zvezo delavcev in tako več kot leto dni protestiralo v zasilnem šotorišču v parku nasproti ministrstva za delo v Skopju.
Umetnik je z videom dokumentiral njihov prostor protesta, ki je postal hkrati tudi njihov kraj bivanja. V prepletu zasebnega in javnega, osebnega in političnega, je tako s svojim projektom Stanojkovik odprl družbeno vprašanje o vlogi in obliki upora.
Ameriški umetnik Peter Walsh pa se je s svojo akcijo izmenjave portretov z newyorškimi uličnimi umetniki odzval na mestno pobudo, usmerjeno v krčenje javnega prostora in pravic posameznikov v njem. Nekdanji newyorški župan Michael Bloomberg je namreč zaradi ekonomskih interesov začel leta 2010 preganjati ulične portretiste. To je med ljudmi spodbudilo nasprotovanje, pri umetniku Petru Walsu pa akcijo, projekt, ki ga je poimenoval Central Park Portrait Exchange, izvajal pa med letoma 2010 in 2012.
Umetnik, navdušen nad veščino uličnih risarjev, si je tako z njimi začel izmenjavati portrete. S tem pa odprl vprašanje pomena javnega prostora in strategij preživetja umetnika.