Ljubljana, mesto mostov

V zadnjih letih je s prenovami rečnih nabrežij Ljubljana oživela tudi ob reki. Mesto je tako postalo – kar je bila že Plečnikova misel, ki jo je uresničil v svojih ureditvah – še bolj povezano z vodo. Z obstoječimi in novimi mostovi so gosteje prehodni tudi bregovi Ljubljanice.

Živahnejši je v zadnjem času spet tudi promet na Ljubljanici. V našem času je ta turistične in uživaške narave, a je reka bila tudi pomembna prometna in trgovska pot vse od starorimskih časov do izgradnje južne železnice Dunaj–Trst leta 1857.

Z ladjico je po Ljubljanici mogoče odpluti tudi na vodenih ogledih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, posvečenih mostovom in prenovljenim nabrežjem.

Od 14. stoletja in vse do leta 1797 so bile na Ljubljanici čolnarske bratovščine s cehovskimi privilegiji, o katerih je pisal tudi Valvasor v svojem delu Slava vojvodine Kranjske. Še pred Prešernom je pisal tudi o Povodnem možu.

Leta 1840 je po reki tri leta vozil celo parnik, prvi motorni čoln pa je tu vozil baron Codelli.

Valvasorjeva upodobitev prometa na Ljubljanici.

Ljubljanica, ki je omenjena že v grškem mitu o Jazonu, je imela skozi stoletja pomembno vlogo, o čemer še danes pričajo številne arheološke najdbe v njej. Najstarejše segajo v leto 5000 pr. n. št., še v čas koliščarjev, za kar sta zaslužna Karel Deschmann, ravnatelj Deželnega muzeja, in župan Hradecki.

Poti in pogledov na mesto in njegova prizorišča, arhitekturo in vzdušja je več. Eno od teh je tudi od spodaj navzgor, z reke na kopno.

Pot pod mostovi

Ljubljana je z gladine kraške reke s številnimi izviri na zahodnem robu Ljubljanskega barja očarljiva. Poleg pogledov na nabrežja, pod mostove in na stavbe od spodaj navzgor daje mestu še drugo optiko. Stik z vodno žilo v urbanem prostoru je dodatna izkušnja z mestom, ki ostane del pogleda posameznika tudi na kopnem.

Pogledov na Ljubljanico je lahko več. Eden od teh je seveda tudi arhitekturni, usmerjen k prenovam rečnih nabrežij in mostov, za kar je mesto leta 2012 dobilo evropsko nagrado za urbani javni prostor. Razgled po arhitekturnih in prostorskih točkah omogočajo tudi vožnja z ladjico in vodeni ogledi, ki jih organizirajo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO).

Čeprav čez mesto hodijo že desetletja, lahko tudi domačini v njem odkrijejo še morda nepoznane podrobnosti, ozadja o prostoru, arhitekturi in njegovi družbeni sliki.

Arhitekturni zapisi ob vodi

Na lesenem rečnem plovilu, izdelanem iz macesna na Bledu, je mogoče zapluti v arhitekturno zgodovino in sedanjost mesta ob reki. Pot se začne na Bregu, tako kot Novi trg, urejenem po načrtih ateljeja Vozlič, ki so nadaljevali Plečnikovo vizijo približevanja reke mestu.

Ob prižganem motorju rečne ladje se začne pot nizanja horizontalnih povezav obeh strani reke, mostov torej. Tromostovje za hrbtom, Šentjakobski most spredaj. Za osvežitev: ime je dobil po bližnji cerkvi Sv. Jakoba, zgrajen je bil leta 1915, je delo inženirja češkega porekla Alojzija Krala in arhitekta Alfreda Kellerja. Umetnostni zgodovinar Damjan Perlovšek za ta most pravi, da gre za masivno neobidermajersko arhitektonsko govorico Dunaja ob koncu secesijskega obdobja, na palubi rečne ladje pripoveduje kustosinja Natalija Lapajne iz MAO.

Šentjakobski most: ime je dobil po bližnji cerkvi Sv. Jakoba, zgrajen je bil leta 1915, je delo inženirja češkega porekla Alojzija Krala in arhitekta Alfreda Kellerja.

Most Hradeckega

Imenovan po županu Johannu Nepomuku Hradeckemu (1820–1846), poznan je tudi kot Mrtvaški most, ki pa je bil že trikrat prestavljen.

Najprej je leta 1867 stal na mestu zdajšnjega Čevljarskega mostu. Arhitekt Jože Plečnik ga je nato prestavil v bližino bolnišnice oz. nekdanje mrtvašnice, zato je tudi dobil ime Mrtvaški most.

Prvotna lokacija Hradeckega mostu je bila do leta 1931, ko ga je premaknil Plečnik, na mestu zdajšnjega Čevljarskega mostu.

Leta 2011 so ga prenovljenega prestavili na zdajšnje mesto, kjer povezuje Prule in Krakovo. Kot poudarja Natalija Lapajne, gre za tehnološki dosežek. V celoti je bil iz litoželeza vlit v Dolu pri Žužemberku in gre za delo dunajskega arhitekta Johanna Hermanna. 

Mrtvaški most, ki so ga trikrat prestavili, je po prenovi leta 2011 postal povezovalec Prul in Krakovega.

Most Hradeckega stoji v bližini sotočja Ljubljanice z Gradaščico, čez katero pogled vodi do Petelinje brvi, Plečnikovega dela. Še naprej je njegov Trnovski most, eden redkih, na katerem rastejo drevesa. "Plečnikovi mostovi so široke ploščadi in nimajo zgolj osnovne vloge prečkanja, temveč delujejo kot trgi, kjer se ljudje lahko zadržujejo, srečujejo," pripoveduje Natalija Lapajne.

S kipom Pepce in Johance na vogalu vhoda v eno od hiš na Starem trgu se je nekdanjim bizoviškim pericam v Ljubljani poklonil Plečnikov učenec arhitekt Boris Kobe.

Med Petelinjo brvjo in Trnovskim mostom je stopnišče, ki je bilo nekoč perišče. Tam so predvsem ženske iz Bizovika prale perilo Ljubljančanom in Ljubljančankam, pripoveduje kustosinja. S kipom Pepce in Johance na vogalu vhoda v eno od hiš na Starem trgu se jim je poklonil Plečnikov učenec, arhitekt Boris Kobe. 

Ležernost na javnem odprtem prostoru

Trnovski pristan – ležerni prostor ob reki. Del ljubljanskega nabrežja, ki ga je prav tako urejal Plečnik v 30. letih prejšnjega stoletja. Ta del je bil nekoč predvsem kraj raztovarjanja podpeškega kamna, materiala, ki ga je Plečnik rad uporabljal. Tako je bilo tudi v primeru nastajanja Narodne univerzitetne knjižnice, kjer ta oblikuje stene vhodnega stopnišča.

Nekoč tudi kopališče, danes pa je prostor pod vrbami žalujkami, ki so uporabljeni kot arhitekturni elementi, kot vzvalovane kupole z živo mejo v ozadju za naravno pregrado, kraj mestne ležernosti. Od tu je mogoče slišati smeh, glasbo, pogovore, različne glasove druženja na prenovljenem nabrežju, ki je dalo predvsem novo urbano pohištvo – klopi in diskretno osvetljavo biroja Trije arhitekti.

Trnovski pristan – ležerni prostor ob reki. Del ljubljanskega nabrežja, ki ga je prav tako urejal Plečnik v 30. letih prejšnjega stoletja, v našem času pa so ga prenovili in z novim mestnim pohištvom uredili Trije arhitekti.

Opečnati most

Prulski most iz opeke, delo arhitektka Petra Gabrijelčiča iz leta 1993. Pod njim do reke vodijo poti in se ob njej odpirajo ploščadi, ki ponujajo zavetje.

Ljubljanska plaža

Špica – nekoč je že bila ljubljanska plaža, danes še vedno ostaja neizpolnjena želja. Nedavno obnovljena po načrtih ATELIER arhitekti zdaj ponuja lokal in prostor za druženje, pa tudi za dogodke.

Gruberjev prekop

Gabriel Gruber, jezuit, hidrotehnik z Dunaja. Marija Terezija mu je podelila pomembno vlogo pri izsuševanju Ljubljanskega barja. Načrtovalec je predvidel, da bi del odvečne vode iz pogosto poplavljajoče Ljubljanice speljal okrog Grajskega hriba.

Kanal med gradom in Golovcem so začeli graditi leta 1772, dokončan je bil leta 1879, vendar ne pod Gruberjevim očesom, saj je ta moral leta 1777 Ljubljano zapustiti skoraj na skrivaj, saj se ni izkazal v ravnanju s financami. Njegovo delo, ki se je izkazalo za učinkovito, je tako dokončal Vincenc Struppi.

Hladnikova brv

Povezovalni element za pešce in kolesarje iz leta 2010 je delo Dans arhitektov. Povezuje Prule in botanični vrt, od tu tudi njeno ime, in sicer po Francu Hladniku, ki je leta 1810 ustanovil botanični vrt.

Čevljarski most

Zgrajen je bil leta 1931, potem ko je Plečnik prestavil Hradeckega most. Novo povezovalno linijo je arhitekt najprej želel narediti tako, da bi bila podobna Trnovskemu mostu s piramidami, tudi z motivom pergole ga je želel ozeleniti, vendar se to ni zgodilo.

Ribja brv

Nova je delo Boštjana in Petra Gabrijelčič ter konstruktorja Gregorja Cipota, ki so jih izbrali na natečaju. Prejšnjo leseno brv so postavili leta 1991 na pobudo študentov arhitekture. Ta je takrat nastala iz ostankov gradbenih odrov, uporabljenih za prenovo Tromostovja.

Gabrijelčiča nista želela tekmovati s Plečnikovimi mostovi in sta tako novi most zadržano vpela v obstoječo rečno strukturo.

Tromostovje

Leta 1842 je na mestu prej lesenega mostu, ki ni bil več varen, nastal kamniti Špitalski most arhitekta Giovannija Picca. Imenoval se je po ulici, ki je od tja vodila, torej Špitalski, današnji Stritarjevi.

Novi je bil uradno poimenovan Frančev, posvečen takratnemu nadvojvodu Francu Karlu.

Plečnik je tega obdal z dvema novima za pešce v pahljačasti obliki, novimi ograjami in povezavo s spodnjo teraso nad reko. Tako je osrednji most skupaj z brvema postal Tromostovje.

Zamislil si ga je že Plečnik v obliki pokrite lože. Leta 2010 so ga postavili po načrtih ATELIER arhitektov.

Zmajski most

Krasen secesijski odtis v Ljubljani. Most, sicer z letnicami 1848–1888, ki pa obeležujejo 40 let vladavine Franca Jožefa, kot poklon dunajskemu vladarju, ki je za prenove popotresne Ljubljane zagotovil kar nekaj sredstev.

Po letu 1895 je nadomestil prej poškodovani leseni most. Armirano betonsko konstrukcijo je oblikoval hrvaški arhitekt Jurij Zaninović.

Žitni most

Pešpot čez reko je zasnoval arhitekt Boris Podrecca, odlikuje ga piazzeto, majhna razgledna ploščad. Ime je prav tako dobil po preteklosti, in sicer po dejavnosti, ki je nekoč nedaleč stran potekala na Ambroževem trgu. V 19. stoletju so namreč tam prodajali žito in živino.

Zapornice, slovo od reke

Točka, kjer se reka poslavlja od mesta. Zapornice, tehnološki element uravnavanja vode, iz katerih je Plečnik naredil monumentalno arhitekturo.

Zgrajena je bila med letoma 1939 in 1945, arhitekt pa si jih je zamislil kot simbolno zaokroženje mestnega središča in slovo Ljubljanice, pa tudi kot povezovalni element med promenadama proti mestu.

Trije stolpi, ki jih povezuje brv, skrivajo mehanizme zapornice, vse skupaj pa stoji na markantnem stebrovju.