Kaligula: Vladati pomeni krasti

"Če je državna blagajna najpomembnejša stvar na svetu, potemtakem človeško življenje ni nič vredno," je citat iz Camusove Kaligule, s katerim je Nataša Barbara Gračner po včerajšnji javni vaji pokazala aktualnost besedila, ki ga je Camus napisal leta 1938. A besedila, kakršno je Kaligula, svojo aktualnost lahko najdejo v kateremkoli obdobju, le poudarki so drugačni, zato ne preseneča, da jo je režiser Vito Taufer po gledališčih "ponujal zadnjih dvajset let ali še dlje".

Predstava, ki pod Tauferjevim vodstvom kar buhti od spektakla in odrezavih preskokov med že skoraj groteskno komedijo in politično-zgodovinsko tragedijo, po režiserjevih besedah govori o koncu demokracije, o obdobju, ko demokratične inštitucije in principi ne delujejo več. A Tauferja bolj kot politična dimenzija besedila zanimajo spraševanje o umetnosti in razmerju med umetnostjo in politiko, o tem, kako umetniki urejajo svet, in tem, ali umetnost in politika res ne gresta skupaj.

"Prvotni greh vsakega umetnika je, da želi spremeniti svet, ga postaviti po svoje, a veliki premiki so povezani z velikim žrtvovanjem," je povedal Taufer, ki je dodal, da kolikor pozna umetnike, so to vsi zoprni in nezadovoljni ljudje. Kaligula, ki ga je tokrat zaigral Marko Mandić, je v Tauferjevih očeh dober človek in tisti lik v predstavi, s katerim se je najlažje poistovetil, čeprav je zgodovinsko Kaligula znan kot eden najokrutnejših rimskih cesarjev.

Tauferjev Kaligula je tako predvsem mojster performansa, ki si je po absolutni oblasti zaželel še Luno, pri tem pa mu ob strani stoji predana Kesonija, ki jo je z velenjsko koroščino upodobila Polona Juh. Prav krajevni govori, ki jih govorijo vsi liki razen Kaligule, so bili kljub številnim plesnim vložkom najbolj tvegana poteza v predstavi, saj so igralci v patricije, ki so bili kot liki zgolj skicirani in niso imeli posebej razdelanih identitet, življenje vdihnili z narečji.

Pri tem so igralci zbrali predvsem narečja svojih staršev, izpostaviti velja predvsem savinjščino Jerneja Šugmana, ali narečja svojega okolja odraščanja, pri čemer je Bojan Emeršič šaljivo poudaril, da ne govori štajersko zato, ker je edini "bizgo" v predstavi, ki ne zna drugih narečij. Krajevno zaznamovana govorica je bila po besedah lektorice Tatjane Stanič izziv tudi zato, ker so v njej govorili urbano, filozofsko govorico, zato so bila narečja temu primerno zadržana.

Zaradi tovrstnih posegov se predstava tako ves čas sprehaja po robu, s spektaklom sprošča napetost, da lahko besedilo bolj zareže v boleče bistvo, pri čemer je velik pečat s koreografijo pustil Klemen Janežič, sicer nova igralska pridobitev ansambla Drame. Dekadenco demokracije tako od prvega prizora na javnem stranišču s scenografijo Branka Hojnika le še stopnjujejo, prek kuhinje, kluba, spalnice, do hladilnice, v kateri Mandić uprizori vrhunec predstave – sodobnoplesni performans z glino.

V Kaliguli nastopajo Marko Mandić kot Kaligula, Polona Juh kot Kesonija ter Bojan Emeršič, Klemen Janežič, Jernej Šugman, Jurij Zrnec, Valter Dragan, Saša Tabaković, Boris Mihalj, Rok Vihar, Gorazd Logar in Zvone Hribar kot patriciji. Sužnja sta odigrala Daniel Day Škufca in Matija Rupel.