Petek, 17. 6. 2016, 16.00
7 let, 1 mesec
Grad Fužine, kraj, kjer je nastala prva papirnica na Kranjskem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,50
Grad Fužine – danes Muzej za arhitekturo in oblikovanje, nekdaj pa je bila to tudi romantična izletniška točka, kraj, ki je dal prvo papirnico na Kranjskem, baza protestantizma na Kranjskem. Nekoč so v nasadu murv onkraj grajskih sten bile tudi sviloprejke. Dve družini, dve stoletji sta še posebej zaznamovali zgodovino Fužinskega gradu. Njegovo tretje pomembno obdobje pa se dogaja danes.
Ljubljanski renesančni dvorec, današnji grad Fužine, nikoli ni imel utrdbene vloge, temveč je od nekdaj bil rezidenca. Čeprav so na njem zgradili tudi stražne stolpe in so še danes na njem vidne strelne line. A njegova vloga je bila vse od njegovega nastanka v 16. stoletju predvsem gospodarska in kulturna, tudi politična.
Leta 1528 se je začela gradnja tega ljubljanskega dvorca, katerega prvotno ime je bilo Mrzli studenec (Kaletenbrunn). To pa zato, ker je ob njem bil izvir mrzle vode. Gospoščina, kjer je nastal, pa je takrat spadala pod območje, ki se je imenovalo Studenec. Zaradi fužinarskih obratov v preteklosti se je gradu prijelo ime fužinski grad, prav tako je naselje, zgrajeno v 70. letih prejšnjega stoletja, ohranilo ime (Nove) Fužine. Tako o stavbni zgodovini pripoveduje umetnostna zgodovinarka Katarina Metelko.
Leta 1528 se je začela gradnja tega ljubljanskega dvorca, katerega prvotno ime je bilo Mrzli studenec. To pa zato, ker je ob njem bil izvir mrzle vode. Gospoščina, kjer je nastal, pa je takrat spadala pod območje, ki se je imenovalo Studenec. Zaradi fužinarskih obratov v preteklosti se je gradu prijelo ime fužinski grad.
Grad je zgradila ljubljanska meščanska družina
O tem, da je gradnjo graščine začel Vid Kisel, še danes nad vhodom priča napisna plošča. Na njej je zapisana še ena letnica, in sicer 1557. To je čas, ko je dvorec dograjeval še Vidov sin, Janž (Hans) Kisel.
Kisli so bili ljubljanska meščanska, pozneje poplemenitena družina. Sprva je zgodovina o njih govorila kot o rodbini iz Bavarske, a so to ovrgle najnovejše analize – diplomska naloga Barbare Žabota iz leta 2001. V njej je zgodovinarka pokazala, da gre pri družini za kranjske korenine.
Napisna plošča z grbi in letnicami nastanka in dozidav gradu, ki je še danes nad njegovih vhodom.
Utrdba protestantizma na Kranjskem
Vid Kisel je bil trgovec, uspešen gospodarstvenik s politično močjo, šestkrat je bil med letoma 1534 in 1547 tudi ljubljanski župan. Prav posel pa je bil poglavitni razlog za nastanek graščine. Tega podviga se je gospodarstvenik lotil s svojim družabnikom Hansom Weilhaimerjem. Odločilna pri izbiri lokacije za rezidenco je bila bližina Ljubljanice, takrat v tem delu polna brzic in slapov, ki so omogočali razvoj različnih proizvodnih obratov.
Poleg verjetno že prej obstoječe fužine in mlinov so namreč tu poleg fužin bakra novi lastniki odprli tudi kovačnico, valjalnico in drugo, kot zgodovino v muzejski publikaciji popisuje Asja Krečič.
Kot pravi kustosinja iz MAO Natalija Lapajne, pa so poleg omenjenega Kisli imeli tudi steklarno na fužinskem gradu, kot tudi na Novem trgu v središču Ljubljane in zunaj mestnega obzidja pred Nemškimi vrati ob Gradaščici. Kljub beneškemu monopolu na uvoz surovin jim je uspelo pridobiti najkakovostnejšo pepeliko iz Alicanta, domnevno naj bi zaposlovali celo muranske mojstre. Tovrstne materialne ostanke danes hrani Narodni muzej Slovenije.
Skica gradu Fužine iz Valvasorjeve Topografije iz Kranjske 1678-1679, kjer se vidi še leseni most, ki je nekoč stal v bližnini dvorca (foto: Arhiv MAO).
A Vid Kisel ni bil le uspešen gospodarstvenik, temveč je bil tudi mecen, blizu mu je bila predvsem glasba. Prav tako pa je bila družina Kisel tudi ena pomembnejših protestantskih rodbin na Kranjskem. In tako je Fužinski grad veljal za "dvor muz protenstatizma". Sem sta tako večkrat na obisk k Janžu in njegovemu sinu Juriju (Georgu) zahajala Jurij Dalmatin in Primož Trubar, pripoveduje kustosinja Natalija Lapajne.
Prva papirnica na Kranjskem
Ko so v času reformacije začeli izdajati prve slovenske knjige, se je pokazala potreba po lokalni izdelavi papirja. Kisli so se na to odzvali s tem, da so leta 1579 na Hrušici odprli prvi papirni mlin z delavnico papirja pri nas. Mojster Pankrac je tam papir izdeloval iz starih krp. Še dve leti pred tem sta Janž in Jurij s svojim vplivom podprla tudi ustanovitev tiskarne Janeza Mandelca v Ljubljani.
Na sliki, ki jo danes hranijo v stavbi Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu, je dokumentiran dogodek, kako ljubljanski tiskar Mandelc in Jurij Dalmatin v roke Janža Kisla predajata prvo knjigo v slovenščini, natisnjeno v Ljubljani. Likovno delo z naslovom 1575, pod katerega se podpisuje Matej Sternen, je dolgo časa veljalo celo za izgubljeno, dokler ga ni leta 2002 na ljubljanski akademiji za likovno umetnost našla profesorica Nadja Zgonik, pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Katarina Metelko.
Slika nekdanje podobe gradu Fužine (foto: Arhiv MAO).
Zaton reformacije, zaton Kislov
Z zatonom protestantizma pa je počasi usihala tudi moč družine Kisel. Že proti koncu 16. stoletja so začeli oddajati grad, mline in posamezne dele posestvi so dajali v zakup, pozneje pa so vse skupaj prodali.
Lastniki so se tako v naslednjih stoletjih menjavali, med njimi so bili tudi jezuiti. Ti so bili tam do konca 18. stoletja. Valvasor jih je označil za ne prav vestne lastnike, saj naj bi grad v tistem času propadal in bil precej zanemarjen. V svojem delu Slava vojvodine Kranjske se je avtor tako zgražal nad tem, da se udirajo stropi in luščijo poslikave.
"Predvidevamo, da je bil grad v celoti poslikan s freskami, ki segajo v obdobje Kislov, predvsem v čas Janža Kisla. Ohranjeni so fragmenti poslikav padovanske provinience, ki so jih odkrili v času prenove. Celotna poslikava gradu pa zagotovo ni bila delo enega samega freskanta. Zagotovo najkakovostnejše so v protestantski grajski kapeli," razloži kustosinja Lapajne.
Po predvidevanjih naj bi bil celotni grad poslikan s freskami, ki segajo v obdobje Kislov, predvsem Janža Kisla. Najkakovostnejše so v protestantski grajski kapeli (na fotografiji).
Zverinjak za gradom
V 17. stoletju je v bližini gradu grof Auersperg uredil tudi park z ribniki, vrtnimi paviljoni in zverinjakom, v katerem so bile predvsem lovne živali.
Prodano na dražbi, začenja se drugo pomembno obdobje dvorca
Po razpustitvi jezuitskega reda leta 1733 je bilo fužinsko gospostvo podržavljeno. Vendar pa ga je nato leta 1825 Ilirska dvorna komisija na dražbi prodala mlademu Fidelsu Terpincu, ki se je ravnokar poročen z Josipino Zeschko vanj preselil.
O Terpincu v tretji kitici Glose piše tudi Prešeren, ki ga tam označi za sleparja, ki zdaj kupuje graščino, ozadje zapisanega predstavi Katarina Metelko. In zakaj mu pravi slepar? Ker se je poročil z Josipino, nesojeno ženo pesnikovega prijatelja Andreja Smoleta. "Odločila se je namreč za premožnega moža. Starši so ji rekli, da mogoče Andrej in France vseeno preveč veseljačita in da naj se raje ozre še malo naokrog, za mladeničem, ki je kupil fužinsko graščino."
V zgodovini gradu Fužine sta bili dve njegovi prelomni obdobji. In sicer 16. stoletje, kar je povezano z družino Kisel, in nato 19. stoletje, ko je bil ta v lasti Terpincev. Zdaj, ko je tam Muzej za arhitekturo in oblikovanje, se odvija zanj tretje obdobje graščine s širšim kulturnim pomenom.
Kulturni preporod na dvorcu
Lastništvo dvorca v rokah zakonca Terpinc je prineslo preroditev graščine in je spet obudilo njegovo gospodarsko, pozneje tudi kulturno vlogo.
Novi graščak je namreč najprej oživil mline, ki jih spremenil v sodobne obrate. Ukvarjal se je s trgovino z deželnimi pridelki in spodbujal razvoj kmetijstva. V svoji rezidenci je prirejal tudi kmetijske tečaje in razstave sodobnih kmetijskih strojev. Pa ne le to, saj je bil tudi eden prvih tukajšnjih industrialcev. Leta 1842 je s tremi družabniki ustanovil mehanično tovarno olja, papirja in barvanega lesa na Vevčah. Ta je v naslednjih desetih letih prerasla v prvo strojno papirnico na Slovenskem.
Papir je tako spet postal povezan s Fužinskim gradom. Mlini ter kupljeni sorodni obrati pa so tako sčasoma postali del velepodjetja Združene papirnice Vevče-Goričane-Medvode, predhodnice današnje papirnice Vevče. Leta 1870 je Terpinc podjetje sicer prodal močnejši delniški družbi iz Gradca.
Grad Fužine je leta 1984 postal spomenik državnega pomena.
Leta 1897 pa je bila za potrebe vevške papirnice gradu prizidana še hidroelektrarna, zaradi česar so na Ljubljanici napravili jez, s tem pa precej spremenili podobo slapov Ljubljanice. Prav ti in rečne brzice so bile tiste, ki so v preteklosti sem zvabile marsikaterega popotnika. Tisti, ki je za izletniški cilj izbral fužinske brzice, je veljal za pravega romantika, tako lep je namreč bil ta del Ljubljanice
Umetnostna zbirka na Fužinskem gradu
Josipina in Fidelis Terpinc sta v času svojega bivanja na Fužinskem gradu ustvarila tudi pomembno umetnostno zbirko. Poleg glasbe ju je zanimalo tudi slikarstvo. Kupovala in naročala sta slike pri slovenskih slikarjih, med drugim pri Matevžu Langusu, Janezu Wolfu in Janezu Šubicu. Kupovala sta tudi bakroreze in pohištvo. V salonu so imeli na primer biljardno mizo, ki so jo leta 1821 uporabljali udeleženci ljubljanskega kongresa.
Kot pripovedujeta kustosinja in umetnostna zgodovinarka, je Josipino risanja na dvorcu učila Ivana Kobilca, to je bilo med letoma 1883 in 1885.
Grad Fužine je v preteklosti imel pomembno gospodarsko, politično in kulturno vlogo, pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Katarina Metelko.
Grajski prostori v najem, zbirka v prodajo
Zadnja lastnica gradu Marija, ena od treh hčera posvojenke Terpincev Emilija Garz (sicer nezakonska hči Fidelisa), je bila zaradi finančnih težav prisiljena prodajati posestva, grajske prostore pa je dajala v najem. Leta 1938 je celoten grad in umetnostno zbirko prodala papirnici Vevče.
Od stanovanj do muzeja
Papirnica Vevče je pred vojno in med njo v gradu uredila stanovanja, v katerih so večinoma živeli njihovi delavci. Med letoma 1941 in 1943 ga je zasegla italijanska vojska, ki je grad precej opustošila.
Po odhodu okupatorjev je bil dvorec še naprej namenjen za stanovanja in je propadal, dokler ni bil leta 1984 razglašen za državni spomenik. Leta 1986 so se iz njega izselili zadnji prebivalci.
Leta 1990 ga je v upravljanje dobil Arhitekturni muzej, dve leti pozneje je bila končana prva faza prenove, leta 1995 še druga. Grad sicer še ni prenovljen v celoti, morda bo v prihodnosti.
Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ki se skozi ti področji obrača k vprašanjem našega (sodobnega) bivanja in kjer se prepletata preteklost in sočasje, se z različnimi projekti povezuje tudi z lokalno skupnostjo, poudarja kustosinja iz muzeja Natalija Lapajne.
Muzej za arhitekturo in oblikovanje, ki se s svojimi razstavami in projekti ozira predvsem v bivanjsko, s tem pa tudi v družbeno sodobnost, v gradu zdaj tako deluje že 24 let. Do 20. novembra je tam zdaj na ogled postavitev z naslovom Soseske in ulice: Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila. Do konca julija pa je postavljena fotografska razstava o zapuščenih industrijskih mariborskih objektih z naslovom Tukaj & tam: Prostori odsotnosti.
Sobivanje preteklosti in sodobnosti
"V muzeju za arhitekturo in oblikovanje sobivata preteklost in sodobnost, v renesančnem dvorcu si lahko ogledate razstavo sosesk in ulic, ki so del našega vsakdana," pravi Natalija Lapajne.
Poleg arhitekturnih, oblikovalskih in fotografskih razstav pa je v Fužinski grad mogoče vsako prvo soboto v mesecu ob 11. uri oditi tudi na vodeni ogled o zgodovini dvorca. V muzeju prirejajo tudi bienale industrijskega oblikovanja - trenutno je odprt poziv za sodelujoče na njegovi 25. izdaji. Direktor MAO Matevž Čelik je tudi komisar Slovenskega paviljona na letošnjem beneškem arhitekturnem bienalu, kjer se s projektom kurirane knjižnice Dom v Arzenalu predstavljata Tina Gregorič in Aljoša Dekleva.
Do 20. novembra je tam zdaj na ogled postavitev z naslovom Soseske in ulice: Vladimir Braco Mušič in arhitektura velikega merila.
Sicer MAO prireja tudi različne ustvarjalne delavnice, organizira vodene oglede Ljubljane, arhitekturne sprehode so nadgradili še z ladjico in ogledom mostov in nabrežij Ljubljanice. S številnimi projekti se povezuje tudi z okoliškimi institucijami.
V grajski kapeli še stoji del razstave oblikovalskega kolektiva Re-generacija z naslovom Prijazni sovražnik (na ogled je bila do letošnjega februarja), ki tematizira tujerodno invazivno rastlinsko vrsto japonski dresnik, iz katerega je mogoče izdelovati papir - več o projektu in invazivnih vrstah si preberite jutri na Siol.net.
