Ponedeljek, 25. 6. 2018, 4.05
6 let, 6 mesecev
Dišeča ljubljanska hiša, ki je bila nekoč prvi hotel #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,26
Vsako mesto ima svoje prepoznavne vonje, zvoke, in tako je sprejemanje prostora lahko večsenzorično. Nič drugače ni tudi z Ljubljano, v kateri že nekaj časa prepoznavno diši hiša, ki ima dolgo zgodovino. V njej je bil namreč prvi hotel v Ljubljani.
Čeprav gre za globalno znamko naravnih in ročno izdelanih mil ter druge kozmetike, vonj stavbe na Ciril-Metodovem trgu 21 ni unikaten, saj je na tega mogoče naleteti tudi v številnih drugih mestih. A ne glede na to, je nemogoče, da ne bi zaznali dišav, ki se vijejo iz stavbe za Robbovim vodnjakom. Te že leta opredeljujejo ta mestni prostor.
A to je sedanjost stavbe na tej ljubljanski lokaciji, pritličje katere na desni strani, če se opremo na spomin mestnih prebivalcev srednje generacije, že dolgo domuje tudi cvetličarna. V nadstropjih so stanovanja.
V tej stavbi je nekoč, natančneje v 18. stoletju, deloval hotel, in to prvi v Ljubljani.
Daneš dišeča ljubljanska hiša je bila nekoč hotel, in to prvi v Ljubljani.
Vse več obiskovalcev je zahtevalo nastanek hotela
"Zaradi izboljšanja cestnih povezav se je v Ljubljani iz leta v leto večalo število tujcev, ki so iskali prenočišče. Razmere so vlado leta 1731 prisilile, da je izdala mestnemu magistratu ukaz, naj poskrbi za stanovanja potnikom in vojakom," sta o začetkih prvega ljubljanskega hotela v svoji raziskavi o zgodovini hotelov v mestu zapisali arhivistki Barbara Pešak Mikec in Nataša Budna Kodrič.
Magistrat je takoj kupil nekaj gostiln, dve kupljeni hiši blizu Rotovža pa nato strnil v eno.
Dokler v Ljubljani ni bilo hotelov, so obiskovalci prenočevali v poštnem poslopju ali v kakšnem samostanu.
Ko so leta 1736 na današnjem Ciril-Metodovem trgu odprli hotel, je imej najprej deset sob, pozneje so ga še razširili. Leta 1742 so stavbo zaradi slabega stanja pozidali v današnjo podobo.
Leta 1742 je stavba dobila današnjo podobo
Hotel Wilder Mann (Bidelmon) je bil ustanovljen leta 1736 in je imel deset sob. V letu 1742 pa so stavbo zaradi slabega stanja pod okriljem mesta pozidali v današnjo podobo.
"Za postavitev portala in okraskov pri vhodu so zaposlili Ludovika Bombasio in kamnoseka Frančiška Grumnika. Da bi polepšali pročelje, so pri mestnem slikarju Ivanu Zupančiču naročili sliko Herkula – divjega moža, ki so jo nato obesili desno od vhoda, na prostoru med prvim in drugim nadstropjem," sta v članku z naslovom Ljubljanski hoteli do druge svetovne vojne zapisali avtorici.
Ohranjena baročna fasada tako predstavlja pomembno zgodovinsko pročelje.
Hotel je bil namenjen predvsem potujoči gospodi. Zaradi prevelikega pretoka vojske je bil največkrat polno zaseden z vojaki, zato so morali drugi gostje prenočišče poiskati drugje.
Pri divjem možu
Ime hotela, nemško Wilder Mann, v slovenščini Pri divjem možu, so Ljubljančani popačili v Bidelmon ali Pri Bidelmonu. Tako so namreč rekli Herkulu z gorjačo, ki se je vzpenjal s fasade.
Potujoča gospoda ni dobila sobe
Hotel je bil namenjen predvsem potujoči gospodi. Zaradi prevelikega pretoka vojske je bil največkrat polno zaseden z vojaki, zato so morali drugi gostje prenočišče poiskati drugje. To je bilo praviloma slabše, celo v predmestjih v manj uglednih gostilnah, ali pa so morali odpotovati naprej, predstavljata preteklost Barbara Pešak Mikec in Nataša Budna Kodrič v članku iz leta 2002.
Pogosto so hotelske sobe zasedli tudi zasebniki, ki so si jih najeli tudi po več skupaj. V njih so bivali dalj časa, tudi po pol leta in več. Gostje so se zaradi tega pritoževali, na kar pa je odgovoril magistrat s tem, da je namestitve razširil.
Pogosto so hotelske sobe zasedli tudi zasebniki, ki so si jih najeli tudi po več skupaj - tudi za pol leta ali še več.
Celotno prvo nadstropje so tako leta 1824 za namene hotela oddali gostilničarju Michaelu Machu in njegovi ženi Neži, ki sta prej storitev izvajala le v enem oboku hiše. Vendar to še vseeno ni bilo dovolj, saj je bila hiša še naprej polna rednih gostov.
Hotel je postal zaseben
To je zmotilo poštnega upravitelja Franca Johanna Amigonija, ki je dosegel, da so gostilničarju oddali še drugo nadstropje. Ljubljanski hotel se je tako raztezal čez dve etaži, a ker se razmere še vedno niso izboljšale, so hotel leta 1771 prodali zasebniku Janezu Vidicu.
V letih, ki so sledila, so se menjali različni hotelski upravitelji. V tej vlogi je bila zlasti uspešna Elizabeta Mrak, ki ga je kupila leta 1821. "Ta odlična hotelirka je vodila posle dolgih 40 let in pod njenim vodstvom je hotel slovel zunaj in znotraj Avstrije, obiskovali so ga zelo visoki gostje (…)," zapišeta avtorici članka o zgodovini ljubljanskih hotelov.
Pri divjem možu je spalo več slavnih gostov, med njimi tudi cesar Jožef II.
Slavni obiskovalci hotela
Med slavnimi gosti hotela Pri divjem možu, če naštejemo samo nekatere, so bili cesar Jožef II. (leta 1784 in 1788), cesar Leopold II. (1790), nadvojvoda Karl iz Tirolske (1797), nadvojvoda Franc Jožef I. z bratoma Ferdinandom Maxom in Karlom Ludvikom (1845).
Od hotela do mlekarne
Po smrti Elizabete Mrak je vodenje hotela prevzela njena hčerka Ana, ki ga je uspešno vodila še naslednjih sedem let. Po tem je to dejavnost opustila, hišo pa leta 1868 prodala ljubljanskemu trgovcu Matiji Gregoriču.
Leta 1932, ko so prenavljali notranjost hiše, je v pritličju dobila svoje prostore mlekarna. Kot piše Darinka Kladnik v knjigi Ljubljanske metamorfoze, pa je tu dolgo časa stanoval tudi Božidar Jakac.
Kot v knjigi Ljubljanske metamorfoze piše Darinka Kladnik, je imela nekoč nekaj let v stavbi v prvem nadstropju svoje prostore tudi avstro-ogrska banka. Ko so hotel zaprli, pa so stavbo predelali za druge namene. V prvih prenovah je ostala fasada nedotaknjena, v načrtih predelave iz leta 1905 pa so namesto starih stranskih portalov vzidali dva nova z izložbami.
Leta 1932 so spet prenavljali notranjost hiše, v pritličju pa je svoje mesto dobila mlekarna. Dolgo let je v tej hiši, kot zapisuje tudi Darinka Kladnik, stanoval slovenski likovni umetnik Božidar Jakac. V stavbi je načrtoval galerijo svojih del, vendar se to ni zgodilo.
