Cafe Dada ali narobe svet

Piše se leto 1916. V vihri prve svetovne vojne pet mladeničev in mladenka, tako različni, a spet enaki, v Švici v Zürichu ustanovijo legendarni nočni klub Cabaret Voltaire, s katerim želijo spremeniti svet. Enkrat v maniri cirkuških vragolij, spet drugič v vzdušju moreče resnobnosti recitirajo nenavadno poezijo, plešejo, pojejo, vse z namenom smešiti takratno politično in družbeno ureditev svet in se ji posmehovati.

Njihov svet ni svet, ki je. Njihov svet je nov svet z novim začetkom, svet, v katerem je mogoče vse, pa spet ne. Je svet, ki se upira in obrača na glavo vse, kar je logično. Nelogično JE logično, nespametno JE pametno, nelepo JE lepo. Samoumevnih stvari ni. Zakaj bi ena beseda morala zveneti tako kot zveni? Zakaj? Kdo postavlja merila, norme, pravila? Umetnost nima pravil, zakaj bi se jim torej morali uklanjati. Na ta in še marsikatera druga vprašanja poskuša šesterica – za nekatere so geniji in prvovrstni umetniki, za druge spet neprilagojeni hujskači in, da, tudi norci – odgovoriti. Rodi se dada …

Kaj dada sploh je? Po besedah režiserja predstave Jaše Kocelija, ki se nad dadaisti navdušuje že vse od akademije, je pojem težko opredeliti. Je "nekaj, kar preizprašuje meje odra, jezika in navsezadnje celo človeka". Sam bi dodal, da je (ne)uravnoteženo balansiranje med umetnostjo in nastopaštvom, med genialnostjo in norostjo, med prav in narobe.

Obisk gledališke predstave mora gledalcu pouditi občutek drugačnosti, ga popeljati v svetove, ki jih ni več (ali šele bodo), mu omogočiti nevsakdanjo izkušnjo. In s tokratno predstavo je MGL več kot izpolnil to poslanstvo. Ne samo, da je sleherniku, ki si je predstavo, ne, šov, ogledal, vrgel veliko kost za glodanje, ampak je s preobrazbo Male scene v resnični kabaret z mizicami, svečami, komorno osvetlitvijo, odrom, klavirjem, pač vsem, kar kabaret je (oziroma bi moral biti), vsaj za trenutek pričaral oprijemljivost preteklosti.

Gledalci tokrat niso gledalci, ampak gostje nočnega umetniškega kluba, ki jih njihovi gostitelji spoštljivo popeljejo do miz, jim ponudijo izvrstne letnike "vin" in jim več kot prijazno dajo vedeti, da so dobrodošli in zaželjeni.

O videnem, kar je sledilo uvodni predstavitvi nastopajočih, je težko razglabljati. Mozaik pesmi, manifestov, odlomkov, anekdot, raznih zapisov in abstraktne, neartikulirane poezije, domnevno biserov dadaistične umetnosti, bo nekaterim ugajal, spet drugim ne. Konec koncev je z vsako predstavo tako. V tem primeru bo razklanost med za in proti morda še večja, saj gre za poklon resnično specifični veji umetnosti, ki ni dolgo trajala (že leta 1923 je v Parizu doživela svojo "smrt"). Nedvomno pa gre pohvala nastopajočim, Mateju Pucu, Nini Rakovec, Domnu Valiču, Jerneju Gašperinu, Juretu Henigmanu in Juretu Kopušarju, ki so se z neprekosljivo energijo, nalezljivim entuziazmom in kot neprekosljivi mojstri besede izvrstno spopadli z vso bizarnostjo in genialnostjo svojih likov, resničnih začetnikov dadaizma, Huga Balla, Emmy Hennings, Tristana Tzare, Richarda Huelsenbecka, Jeana Arpa in Marcela Janca.

Vabljeni v Cafe Dada, kjer je mogoče vse in nič. Kajti dada je in ni. Ali je, ocenite sami.