Brent D. Glass: Muzeji so lahko zabavni

Ste prvič v Sloveniji?
Sem, vendar pa sem s tem delom sveta na neki način povezan prek očeta. Bil je vojni letalec v drugi svetovni vojni. Kot 19-letnik je na koncu vojne sodeloval v več misijah, v eni izmed teh je bilo nad Hrvaško razstreljeno njegovo letalo. Rešili so ga Titovi partizani, eden od njih mu je za obrambo podaril nož z lepo izrezljanim lesenim ročajem v lesenem ovitku.

Spravil ga je in zdaj ga hranim jaz. Če ga ne bi rešili, tudi mene ne bi bilo. V sodobnosti, ob več kot 150. obletnici državljanske vojne med Severom in Jugom, je to še vedno tema, ki razdeljuje Ameriko. Foto: Vid Ponikvar

Je o vojni veliko govoril?
Vse do svoje starosti ni veliko govori o vonji. Za nož sem izvedel šele leto pred njegovo smrtjo. Med selitvijo staršev v manjše stanovanje sem ga našel in takrat mi je povedal, kako ga je dobil. Vedel sem za zgodbo, a nisem vedel za bodalo.

Do zdaj ste si ogledali že nekaj slovenskih muzejev, med njimi Muzej narodne osvoboditve Maribor in Muzej novejše zgodovine Slovenije. Kako jih vidite?
Radi bi izpostavil predvsem ljudi, ki vodijo in oblikujejo te muzeje. Navdušen sem nad motivacijo, predanostjo in ustvarjalnostjo, s katero se lotevajo svojega dela. Noben muzej nikoli nima dovolj denarja, a se s tem spoprijemajo z različnimi strategijami in na način, da so ti prostori zanimivi in vabljivi ter da pri tem nagovarjajo tudi mlade.

Predstavljanje zgodovine spremlja tudi vprašanje njene politične naracije.
To je izziv, a pri tem je pomembno in zanimivo obravnavanje družbenih vplivov, povezanih z različnimi zgodovinskimi vprašanji, temami. Torej, kako so te spremenile družbene kontekste, kako so se odražale v umetnosti in na drugih področjih življenja. Vedno je povezava med spremembami v politični strukturi in širšem družbenem ter kulturnem prostoru, preobrazbami v vsakdanjiku in ekonomskem življenju. Politika nikoli ni ločena od preostalih dimenzij zgodovine in življenja.

Ukvarjate se z vprašanjem interpretacije nacionalne zgodovine in nacionalnega spomina, s v tem kontekstu tudi z naracijami o težkih in kontroverznih zgodovinskih temah, o čemer ste med drugim govorili ob obisku v Sloveniji. V vašem primeru gre za okvire ZDA.
Podam lahko tri primere. Prvi je povezan z ameriško državljansko vojno, ki se je končala pred več kot 150 leti, a v povezavi z njeno stoletnico, ki je bila v 60. letih prejšnjega stoletja, o njej še vedno polemiziramo, tudi o spomenikih, ki so povezani s tem obdobjem. To je bil čas gibanja za državljanske pravice, boja proti rasni diskriminaciji, ko je v zahtevah za pravice temnopoltih Martin Luther King postal vse bolj aktiven, s ciljem, da so Afroameričani lahko odšli v šole z belci, da so se na avtobusu lahko usedli, kjerkoli so želeli … To se je torej dogajalo v času spominskega obeleževanja ameriške državljanske vojne. To je bilo tudi obdobje hladne vojne, ki je izpostavljala vprašanje, kaj je bolje: kapitalizem ali komunizem.

Napor za vzpostavitev oz. ohranjanje spomina na državljansko vojno je tako bil prežet s temi konteksti, ob tem pa tudi s pritiski tistih, ki v Ameriki o problematiki, ki jo je prinesla državljanska vojna, niso želeli govoriti. To je vprašanje suženjstva in rasizma. Raje kot o emancipaciji sto let po vojni bi nekateri takrat govorili o enotnosti in napredku, še posebej zaradi skrbi o slovesu države v mednarodnem kontekstu. Primer naporov zavzemanja za obeleževanje stoletnice kaže, kako je ta zaradi takratnih spremljajočih dogodkov postala zapleteno vprašanje.

Washingtonski spomenik vietnamske vojne, ki ga je zasnovala Maya Lin in ki je priljubljena točka obiska, je bil ob nastanku delež nemalo kritik. Kot pravi ameriški zgodovinarj Brent D. Glass, so bili med razlogi za nestrinjanje konservativnih sil to, da je bila izbrana tako netradicionalna oblika spomenika in ker je bila njegova avtorica mlada, za povrhu pa še Azijka in ženska. Foto: Reuters

Vsakokratni politični in družbeni trenutek postavlja svoje interpretacije in poglede na zgodovino.
Vsekakor. Drugi primer, o katerem bom govoril v tem kontekstu, je konec druge svetovne vojne in dejstvo, da je ZDA na Japonsko odvrgla atomsko bombo.

Ob 50. obletnici je National Air and Space Musuem kot podstat za razpravo o tem, ali je bilo nujno odvreči atomsko bombo ali ne, predlagal razstavo letala, ki je šel nad Japonsko. Izpostaviti so želeli vprašanje, ali bi se vojna lahko končala tudi brez tega dejanja in ali je morda obstajal kakšen drugačen način, na katerega bi Amerika pokazala, da imamo to grozljivo bombo, in bi že to lahko bilo dovolj za Japonsko.

Vendar ko so ameriški veterani druge svetovne vojne slišali o nameri muzeja in vprašanjih, ki bi jih s tem izpostavili, so šli vse do kongresa z argumentom, da gre za protipatriotsko gesto. Ni dvoma, da smo bombo za končanje vojne morali uporabiti, so poudarjali. Trdili so, da zato muzej ne bi smel razstave zastaviti na ta način preizpraševanja, temveč le kot predstavitev letala in pojasnjevanje dogodkov. Prvič v zgodovini tega muzeja je ameriški kongres glasoval o njegovem programu in na koncu zahteval, da spremenijo izhodišča razstave.

Cenzura, torej.
To je bila cenzura in direktor muzeja je moral odstopiti. Bil je velik problem. Gre torej za primer, kako sočasni konteksti oblikujejo kolektivni spomin.

"Ob zdajšnji vladi bo zanimivo spremljati interpretacijo zgodovine. Predsednik Donald Trump je v svojo pisarno obesil portret ameriškega predsednika Andrewa Jacksona (1767-1845, op. a) in obiskal njegov dom v Tennesseeju. Za enega svojih herojev kaže kontroverznega politika na področju človekovih in državljanskih pravic." Foto: Vid Ponikvar

Tretji primer?
Je spomenik na vietnamsko vojno v Washingtonu, ki so ga izbrali prek javnega poziva. Avtorica je Maya Lin, 21-letna študentka arhitekture, kitajska Američanka. Zasnovala je minimalistično obeležje, ki ne zavzema klasične oblike spomenika. Oblikovala je dva zidova, na katerih so zapisana imena vseh umrlih vojakov. V spomenik vstopiš in ko prideš do njegovega konca, si tri metre pod zemljo. Kot bi hodil v grob, gre za pot na pokopališče. Vse skupaj je zelo temno in močno. Na zidovih iz temnega granita lahko vidiš svoj odsev. Na ta način se med vsemi imeni, ki so bili ubiti v bitki, pojaviš tudi sam.

Ker je bil izbran tako netradicionalen spomenik in ker je bila njegova avtorica mlada, za povrhu pa še Azijka in ženska, je pri konservativnih silah naletel na veliko kritiko. Govorili so, da obeležje, ki spominja na grob in pokopališče, ne predstavlja poklona žrtvam in da gre za nespoštljivo gesto. Vendar je spomenik takoj po postavitvi postal najpopularnejši v Washingtonu. Ljudje še danes prihajajo v mesto, ker ga želijo obiskati. A politični pritisk, naj naredijo še bolj klasičen in svečan spomenik, je bil tako močen, da je leto po tem blizu prvega nastal še eden. Ta, ki predstavlja tri vojake v ameriških uniformah. Nato so željo, da jih predstavijo, izrazile tudi ženske, ki so služile v vietnamski vojski. Deset let kasneje je nastal še spomenik, posvečen njim.

Jaz menim, da je prvi spomenik vietnamski vojni prelep. A nekaj je z vietnamsko vojno, zaradi katere se je ljudje želijo spominjati drugače.

Kostumi iz filma Rocky, ki jih je Silvester Stallone podaril Nacionalnemu muzeju ameriške zgodovine Smithsonian. Foto: Reuters

In to je?
Je prva vojna, v kateri je Amerika izgubila. V njej je umrlo 58 tisoč Američanov, ob čemer vznikajo občutki, zakaj so sploh izgubili življenje, saj nismo dosegli svojih ciljev, s tem pa tudi vprašanja, kako se bomo te tragedije spominjali in se poklonili ljudem, ki so služili državi. Prav je, da imamo spomenik na vietnamsko vojno. A na drugi strani so ljudje, ki pravijo, zakaj se moramo vojne, v kateri smo izgubili, spominjati na tako temačen način.

Postavljanje in umikanje spomenikov v javnem prostoru je del političnega boja, ideoloških potez, vnovičnega opredeljevanja do zgodovine, kolektivnega spomina.
V sodobnosti, ob več kot 150. obletnici državljanske vojne med Severom in Jugom, je to še vedno tema, ki razdeljuje državo. Po celotnem južnem delu Združenih držav Amerike imamo spomenike generalom, ki so se borili za konfederacijo, za drugo, poraženo stran. Veliko mest želi odmakniti obeležja vodjem, ki so želeli obdržati suženjstvo. Na drugi strani se sliši glasove, da je to del naše zgodovine in da je to treba ohraniti. Drugi, nekateri Afroameričani, opozarjajo, kakšna žalitev je, da stojijo.

Ob tem se spomnim tudi estonskega primera izpred let. Spomenik bronastega vojaka v Talinu, ki ga je postavila Sovjetska zveza leta 1947 v spomin na boj v drugi svetovni vojni, a ga je državna oblast leta 2007 umaknila iz središča mesta na vojaško pokopališče. Ruska skupnost v državi je zaradi tega demonstrirala. Nekaj dni po tem dogodku je Estonija prvič v zgodovini doživela informacijski napad, ko so onemogočili spletne strani vlade, medijev in državne banke. Nihče točno ne ve, kdo je to naredil, a velika možnosti je, da je šlo za Ruse. Za nekaj tednov so utišali državo. Spomeniki, obletnice, razstave so močni simboli. Ljudem so pomembni.

"Dobra plat Smithsoniana je, da je vstop brezplačen, kar je zelo pomembno. Drugo je, da moramo zbirati tudi predmete, ki odražajo izkušnje manjšin v ZDA." Foto: Vid Ponikvar

Omenili ste obletnico gibanja za državljanske pravice, vprašanje rasizma je še vedno aktualna ameriška težava.
Ob trenutni vladi bo zanimivo spremljati interpretacijo zgodovine. Predsednik Donald Trump je v svojo pisarno obesil portret ameriškega predsednika Andrewa Jacksona (1767–1845, op. a) in obiskal njegov dom v Tennesseeju. Identificira se s predsednikom, ki se je boril zoper establišment. Jackson je bil tudi lastnik sužnjev in prisilno je preselil ameriške staroselce v Tennesseeju.

Pot solza (v angl. Trail of Tears) je bila nasilna preselitev staroselcev iz Tennesseeja in Južne Karoline na zahod ZDA, ki je potekala leta 1830, v času Jacksonovega predsednikovanja. Na tej poti so številni med njimi tudi umrli, od tod ime. Torej Trump za enega od svojih herojev kaže kontroverznega politika na področju človekovih in državljanskih pravic. Jackson, ki je upodobljen na bankovcu za 20 dolarjev, je bil tudi zelo vojaško naravnan voditelj.

Gre za politično sporočilo.
Trumpova gesta pomeni simbolno dejanje, povezano z osebo, ki jo občuduje. Več bo jasno tudi od določenih zgodovinskih obletnicah. Torej, katere bo administracija prepoznala kot pomembne in katere bo spregledala. Predsednik Obama je bil zelo aktiven v prepoznavanju pomena obletnic boja za državljanske pravice.

Ti trenutki so simbolni, vendar tudi zelo pomembni pokazatelji prioritet posamezne administracije. Prezgodaj je sicer še za napovedi, a ne glede na to je izbira Andrewa Jacksona jasna.

Ne gre za dobro novico.
Ne vem, koliko o zgodovini bere in ima čas brati Donald Trump. Vem, da je prejšnji predsednik o zgodovini bral veliko, še posebej biografije nekdanjih ameriških predsednikov.

Hiphop pionirji Fab 5 Freddy, Afrika Bambaataa, direktor muzeja Brent Glass in Kool Herc med novinarksko konferenco leta 2006 ob razstavi: Hip-Hop Won't Stop: The Beat, The Rhymes, The Life. Foto: Getty Images

Ukvarjate se z menedžiranjem muzejev, o čemer ste med drugim govorili tudi na svojem strokovnem obisku v Sloveniji. Kako je mogoče primere dobrih praks prenesti v drug kontekst, kot je tukajšnje okolje delovanja muzejev?
Poglavitna razlika med ameriškim in slovenskim kontekstom je, da je pri nas zasebni sektor veliko bolj aktiven in da je v tem okviru tudi več prostovoljnih prispevkov v obliki denarja, časa in virov. V ZDA deluje 35 tisoč muzejev, nekatera med temi so izjemno majhna, upravljata jih le dva človeka in so morda odprti le ob koncih tedna ali čez poletje. Nekatera pa so precej velika. Večina med njimi je v zasebnem lastništvu. Zanje obstajajo določene davčne in druge državne ugodnosti. Posegajo na različna področja, od zgodovine do znanosti.

Zdi se mi pomembno, in to opazujem tudi v slovenskem okolju, da imajo muzeji vlogo izobraževanja, ne le ohranjanja zbirk. Zato je pomembno tudi raziskovanje in tako te institucije opravljajo delo, ki bi moralo biti del šolskega sistema, vendar ni.

Razlika med kontekstoma je tudi deljena avtoriteta, kar pomeni, da občinstvo povabimo k sodelovanju in sooblikovanju muzejskega programa. Kot na primer, ko zbiramo gradivo in ko postavljamo razstavo. Da torej sodelujejo v pripovedovanju in interpretaciji. Gre za bolj demokratičen in participatorni pristop. Seveda smo na koncu še vedno mi strokovnjaki, a ugotovil sem, da bolj ko za mnenje sprašujemo obiskovalce, bližje jim je muzejski program.

Pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije je na plakatu mogoče prebrati povabilo ljudem, naj v institucijo prinesejo predmete in ob njih povedo tudi zgodbe, povezane z njimi.
To je odlično in to je točno ta smer, v katero se usmerjamo tudi sami. Prepoznali smo vrednost tega, da se obiskovalci počutijo del muzeja.

Del jedilnega pulta iz Greensboroja, Severne Karoline, kjer so se v imenu nenasilnega bolja proti rasni diskiriminaciji v ZDA leta 1960 štrije Afroameričani, Joseph McNeil, Franklin McCain, Ezell Blair Jr. in David Richmond (četvorka Greensboro), v lokalu usedli za pult in zahtevali, da jih postrežejo. Upor proti rasni segregaciji v javnih prostorih in življenju ter zavzemanje za državljanske pravice je v zbirki muzeja Smithsonian Museum med drugim zabeleženo z delom tega točilnega pulta. Foto: Wikipedia

Sami poudarjate tudi pomen oralne zgodovine.
V zgodovini imamo tri vrste pričevalcev: pisane dokumente, fizične dokaze in oralne vsebine, zgodbe, ki jih zbiramo. Vse te moramo za oblikovanje celotne slike med seboj primerjati in prepletati. Gre za sestavljanko. Nikoli sicer ne bomo imeli celotne slike, vendar se trudimo v tej smeri.

Ne moremo se zanesti samo na časopisne vire, saj se v njih pojavljajo napake. Ne moremo se učiti le iz analize objektov. Moramo se zanesti tudi na spomine ljudi, čeprav je tudi ta lahko napačen.

A ne glede na to je prek zbiranja spominov, izkušenj in pripovedi ljudi mogoče slediti tudi določenim predstavam, odnosom in drugim vsebinam, povezanih s posamezno tematiko.
Zato je to, četudi ne gre za dosleden spomin na nekaj, vreden vir. Že dejstvo, kako se nekdo nečesa spominja, je pomembno.

Kaj so današnji veliki izzivi muzejev, kako privabiti mlado občinstvo?
Privabiti mlade ljudi in vzdržnost finančnih pogojev. Vprašanje je tudi, kako za podajanje informacij in komunikacijo uporabiti tehnologijo, to močno orodje. Kako torej tudi prek spleta graditi občinstvo in kako z digitalizacijo zbirk narediti te bolj dostopne, a hkrati vseeno ljudi spodbuditi, da vstopijo v muzejske prostore.

Velik izziv je po mojem mnenju vključevanje. Kako torej nagovoriti občinstvo, ki sicer ne prihaja v muzeje. Teh se namreč drži sloves, da služijo elitam in izobraženim. Razmišljati je treba, kako so muzeji lahko bolj dostopni, tako ekonomsko kot tudi prevoz do njih. Pomembno je razširjati možnost muzejske izkušnje.

"Želimo pokazati, da so muzeji v današnjih razpravah pomembni, in v tem želimo biti močni, a del naše zgodovine je tudi popularna kultura, zato se osredotočamo tudi nanjo, si čimer pridobivamo tudi širšo priljubljenost in pritegnemo pozornost." Foto: Vid Ponikvar

Kako ste se tega lotevali v vašem muzeju?
Dobra plat Smithsoniana je, da je vstop brezplačen, kar je zelo pomembno. Drugo je, da moramo zbirati tudi predmete, ki odražajo izkušnje manjšin v ZDA.

Eden od osrednjih objektov v muzeju nacionalne zgodovine Amerike je del točilnega pulta iz lokala, za katerega so leta 1960 med gibanjem za državljanske pravice prvič sedli temnopolti in zahtevali, da jih postrežejo. Na jugu države v 60. letih in prej Afroameričani namreč niso smeli sedeti za tem pultom skupaj z belimi. Gre za zelo močen element, ki je del muzeja in ko to zgodbo prek njega pripovedujemo med drugim Afroameričanom, začutijo, da so del celotne pripovedi in da je prikazana tudi njihova izkušnja.

Že res, da je pomembno, da imamo uniformo znanega generala izpred 150 let, a enako pomembno je, da reflektiramo različne družbene ravni in izkušnje. Brent D. Glass, zaslužni direktor Nacionalnega muzeja ameriške zgodovine Smithsonian, je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani skupaj z Gretchen Bulovo, direktorico Urada zgodovinskega mesta Alexandrie v ameriški zvezni državi Virginija, vodil delavnico. Foto: Vid Ponikvar

Je bilo težko dobiti ta predmet?
Ne, ko so lokal zaprli, je naša kuratorica odšla ponj.

Kje vidite možnosti za monetizacijo muzejev?
Pomembno je, da institucija ni odvisna le od enega vira financiranja, temveč da gre za različne vrste prilivov. Med 30 in 40 odstotkov ameriških muzejev se financira prek lastnega zaslužka, med katerimi so vstopnina, prodajalna, restavracija, oddaje prostorov za poroke in druge aktivnosti. Preostala sredstva, na primer 65 odstotkov, pa izvirajo iz zasebnih virov, državnih donacij.

Vendar pri tem ne gre samo za denar, temveč je treba razmišljati tudi o deljenih servisih in virih. Če imamo na primer tri zgodovinske muzeje v Sloveniji, je treba razmišljati o načinih sodelovanja, ki poteka brez izmenjave denarja. Pa naj bo to skupni marketing, izobraževalni program, raziskovanja in zbiranja. Obstajajo različne oblike monetizacije, kjer sicer ne gre za dejanski prejem denarja, vendar pa prinašajo večjo učinkovitost.

Smithsonian ima tudi velike individualne donatorje.
Drži in pri tem je pomembno to, da jim damo ustrezno priznanje, saj si tega želijo. Del direktorjevega dela je tako najti pravilen način za njihovo prepoznavo.

Ko govorite o pomenu dostopnosti in odprtosti muzejev, se postavlja tudi vprašanje meje med popularizacijo in komercializacijo.
Želimo pokazati, da so muzeji v današnjih razpravah pomembni, in v tem želimo biti močni, a del naše zgodovine je tudi popularna kultura, zato se osredotočamo tudi nanjo, si čimer pridobivamo širšo priljubljenost in pritegnemo pozornost.

Se spomnite filma Rocky, v katerem je igral Silvester Stallone? No, pred nekaj leti nam je pisal, da ima doma še nekaj kostumov iz tega filma, in nas spraševal, ali jih želimo vključiti v našo zbirko. Ker gre za popularen in kultni film, smo seveda rekli ja. Donacijo je spremljala proslava.

Odločili smo za zbiranje hiphopa in se tako obrnili na nekaj newyorških pionirjev te glasbe iz 70. let prejšnjih stoletja. Obstaja fotografija, na kateri sem v obleki in ob meni je eden od hiphoperjev. Ta odločitev se je izkazala za zelo pravo, saj se je hiphop pokazal kot pomembno kulturno in družbeno gibanje, urbani fenomen, ki je imel tudi mednarodni vpliv.

Del dela v zgodovinskem muzeju je tudi dobro zaznavanje sočasnega družbenega dogajanja.
Ob vsakih ameriških volitvah, ob konvencijah in zgodnjih izborih vedno zbiramo značke, plakate in kape. Določene elemente dogodkov je treba shraniti, medtem ko se dogajajo, saj so v nasprotnem primeru ti lahko za vedno izgubljeni.

Ko je letos januarja po državi potekal marš (Pohod milijona žensk, op. a.), je eden naših kuratorjev šel na ulice Washinghtona in za zbirko nabral nekaj napisov, kap, ki so jih nosile ženske, itd. Šlo je za zgodovinjenje, medtem ko se je vse skupaj dogajalo. Seveda ne moreš zbirati vsega, narediti moraš selekcijo in si ob tem odgovoriti na vprašanje, kaj bodo ljudje v prihodnosti želeli vedeti o našem času. Bo to morda določena popularna oddaja ali kaj drugega?

Kako pa je pri tem s tehnologijo?
Gre za zelo zanimivo področje. Hranimo primere vsakega računalnika, kot na primer prvega Appla in prvega IBM. A danes je toliko novih stvari. Kako lahko zbiraš Facebook, lahko shraniš primere strani …

Del vaše kolekcije je tudi portret komika Stevena Colberta.
Res je, sam sem bil tudi gost nekaj njegovih epizod. Res je duhovit in izjemno pameten, obožuje zgodovino. Dobro sva se imela. To sem počel, ko je bil muzej zaradi prenove zaprt in smo zaradi ohranjanja naše prisotnosti in vidnosti imeli začasno razstavo v muzeju National Air and Space. Sodelovanje v njegovi oddaji je bilo dober način sporočanja o tem, kaj se pri nas dogaja. Pri Colbertu sem se nato pojavil tudi mesec pred odprtjem. Tako smo na koncu sprejeli tudi njegov portret.

"Če imamo na primer tri zgodovinske muzeje v Sloveniji, je treba razmišljati o načinih sodelovanja, ki poteka brez izmenjave denarja. Pa naj bodo to skupni marketing, izobraževalni program, raziskovanja in zbiranja." Foto: Vid Ponikvar

Sodelovali ste tudi v oddaji Oprah Winfrey. Je tudi to bila odločitev za komuniciranje s širšim občinstvom?
To je bilo v istem obdobju, kjer smo del naše kolekcije predstavili tudi v njeni oddaji, na ta način pa prav tako poskrbeli za našo vidnost, saj govorimo o milijonskem občinstvu. Še posebej pri Colbertu je bilo to pomembno, saj gre za pretežno mlado televizijsko občinstvo, ki smo mu na ta način pokazali, da se lahko imamo dobro. Muzeji morajo biti zabavni in izobraževalni hkrati. Izobraževanje je lahko zabavno.

Vodili ste veliko prenovo muzeja Smithsonian.
Od leta 2006 smo bili zaprti več kot dve leti. Za novo infrastrukturo, prenovljene galerijske prostore in varnost smo porabili približno 120 milijonov dolarjev. Ob tem smo tudi temeljito premislili, kako bomo na novo organizirali muzejske prostore, odločili smo se za bolj tematski pristop. Več prostora smo namenili izobraževalnemu in javnemu programu.

Prostor v središču muzeja imenujem javni trg, kjer imamo večkrat na leto proslave za imigrante, ki so prejeli ameriško državljanstvo.

Ste tudi avtor knjige 50 Great American Places: Essential Historic Sites Across the U.S.
V knjigi sem kuriral seznam krajev, ki po mojem mnenju predstavljajo pomembne teme ameriške zgodovine. Želel sem izbrati lokacije iz vsake regije države, pa tudi iz njenih različnih obdobij, od predkolonialnega časa in vse do danes. Ob tem sem naslovil pomembne teme, kot so svoboda, vojna, inovacija, različnost in krajina. To je pet tem, ki oblikujejo ameriško identiteto.