Alkestida: Dolgo življenje je postalo velika industrija

Zgodba o Alkestidi, ženski, ki umre namesto svojega moža Admeta, je nastala pred približno 2.500 leti, a kot so včeraj po javni vaji ugotavljali ustvarjalci, gre za eno od bolj zanimivih in hkrati brezčasnih grških del, kjer se že na začetku spotaknemo ob dejstvo, da se je Evripid pri pisanju požvižgal na klasične žanre. Alkestida namreč vključuje tako prvine satirske igre kot tragedije in komedije, v Liješevićevi različici, ki jo je z glasbenim pristopom obogatil Aleksandar Kostić, pa postane predvsem sodobna.

Liješevićeva Alkestida se začne kot koncert, Uroš Fürst na klavirju, Iva Babić na tolkalih, Matija Rozman na kitari in Marko Okorn (prvič v življenju) na bobnih, sprva umirjeno in uglasbeno pripovedovanje Evripidove zgodbe pa začne s preskakovanjem med vlogami – Iva Babić na primer odigra vse od Alkestide do hišne živali – dobivati eksperimentalne razsežnosti. Prav Iva Babić pri tem pokaže neverjeten razpon, saj od izrazito tragične Alkestide, ki se prostovoljno odpove življenju, da bi pot v Had prihranila svojemu možu Admetu, lahkotno preklopi v vlogo Smrti, pa Alkestidinega otroka, do že omenjenih hišnih živali.

Precej komično deluje ironični pristop Matije Rozmana, ki se kot Herakles pojavi v majici s supermanovim napisom in se odpravi po prezgodaj umrlo Alkestido ter tako tragedijo spremeni v komedijo s srečnim koncem, medtem ko sta za vrh predstave poskrbela Marko Okorn in Uroš Fürst z dvema monologoma Admeta in njegovega očeta, ki sta ju združila v dialog med dvema generacija, v katerem oba govorita drug mimo drugega.

Prav ta dialog je na pogovoru z ustvarjalci Marko Okorn izpostavil kot najbolj sodoben, saj v njem poudari, da imajo tudi starejši ljudje pravico življenja, četudi to morda ne bo trajalo več dolgo. ("Rodil in vzgojil sem te za vladarja, ampak umreti zate mi ni treba.")

Vrednost življenja in neizbežnost smrti kot prevladujoči temi včeraj vendarle nista zveneli pretirano turobno, pri tem pa je Liješević opozoril, da je dolgo življenje danes postalo največja industrija, način za služenje denarja. Admetova pripravljenost, da v smrt namesto sebe pošlje ženo, je tako ponazoritev tega, kaj vse smo pripravljeni storiti, da bi podaljšali svoje življenje, četudi za en sam dam. Liješevićeva Alkestida zato na koncu zrelativizira v izvirniku srečen konec, kar je Fürst, ki je velik del predstave igral patološkega narcisa, potrdil z nekoliko šaljivo pripombo, da je na koncu žrtev Admet.

Ljubljanska Drama je tako v novo sobo, kot je prenovljeno Malo dramo poimenoval ravnatelj Igor Samobor, prinesla novega otroka, občutek novosti pa je okrepila tudi z izbiro režiserja, saj je Alkestida prvi projekt Liješevića in Kostića v Sloveniji.