Ponedeljek,
17. 12. 2012,
13.09

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Miha Istenič penina vino Obrazi slovenske kulinarike

Ponedeljek, 17. 12. 2012, 13.09

7 let, 2 meseca

Miha Istenič: športnik in punker med peninami

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Iz družinskega hobija za konec tedna je v nekaj deset letih zrasel največji zasebni pridelovalec penin v Sloveniji.

Penine Istenič nimajo stoletne zgodovine, s kakršno se radi pohvalijo nekatere druge slovenske kleti. So pa orale ledino kot prvi zasebni pridelovalec penin in v nekaj desetletjih postale verjetno najpomembnejši bizeljski produkt. Miha Istenič je šele druga generacija Isteničev, ki se ukvarja z vinom. Prvi je bil oče Janez, ki ga je sicer vleklo na medicino, pa se je potem odločil za agronomijo, da bi mu ostalo dovolj časa za nogomet. Bil je namreč uspešen nogometni vratar, leta 1958 je za jugoslovansko reprezentanco zaigral proti Angliji. Prav tako dobro pa mu je šlo tudi v vinskem poslu.

Prva penina za hčerko Barbaro

Starejši Istenič se je z umetnostjo pridelovanja penin spoznaval že med študijem, ko ga je pot zanesla tudi v Šampanjo. Kariero je uspešno nadaljeval v korporativnem vinskem poslu tako doma kot v tujini, ob koncih tedna pa je na Bizeljskem obdeloval vinograd Mihovega dedka, iz katerega je leta 1968 prišlo prvih sto steklenic penine. "Oče je v vinogradu izvedel, da se je rodila moja sestra, in v čast temu dogodku je pridelal prvih sto steklenic penine z imenom Barbara."

Od glasbe in športa do vinarstva

Miho je medtem v mladosti bolj kot vino privlačila glasba. S sošolci in prijatelji, med njimi tudi Matjažem Gantarjem, so preigravali rock, potem pa so prešli v punk. "Star sem bil okoli 15 let, ko sem prvič slišal Sex Pistols. Bil je pravi šok, njihova glasba in obnašanje," se spominja nekdanji menedžer Lublanskih psov. Ker prihaja iz družine športnikov, pa je tudi sam hitro zajadral v šport. V Angliji se je spoznal z ragbijem, ki ga je nato igral tudi doma in se uvrstil v državno reprezentanco. Potem ga je odneslo v ameriški nogomet, v Nemčiji je v ligi NFL Europe igral za Munich Cowboys. Ko se je zaradi poškodbe pri 22 letih vrnil v Slovenijo, pa šport ni bil več na prvem mestu. Na fakulteti je ostal večni absolvent, potem pa se je odločil, da se bo preizkusil v očetovi panogi.

Miha Istenič | Foto: Matjaž Tavčar Foto: Matjaž Tavčar

Prvi zasebni proizvajalci penin v Sloveniji

Takrat je njihova bizeljska peninska zgodba iz konjička začela rasti v vse bolj resen posel. "Rekel sem si, da lahko poskusim prodati to, kar imamo." Tistih nekaj tisoč steklenic, ki so jih letno pridelali, je sprva prodajal po sejmih, "večino sem prodal po kozarcih in steklenicah, hodil sem od sejma do sejma in tam točil penine". To je bilo sredi osemdesetih let, ko je bila po Mihovih besedah kultura pitja penin praktično nična. "Naše penine so bile v času, ko se je vino delilo na belo in rdeče, prava mala revolucija." Tudi zato, ker so bili prvi zasebni proizvajalec penin v Sloveniji. S pojavljanjem na sejmih so jih ljudje začeli prepoznavati, k temu pa so pripomogla tudi odličja, ki so jih osvajali na vinskih ocenjevanjih. Potem so se počasi začeli prebijati v gostinske lokale, dobilo se jih je na primer pri Žabarju, konec osemdesetih pa so vstopili tudi v trgovine – prvi je Isteničeve penine prodajal ljubljanski Maximarket.

Penina, ki se pije z ledom

Najprej so bile linije poimenovane po članih družine, sestrina je prva in osnovna penina Barbara, Mihova je polsuha rdeča penina Miha, mamina je rosé penina Michelle, oče pa je seveda dobil penino s številko, ki jo je kot vratar nosil na dresu – No. 1. Sčasoma se je ponudba razvejala na kar 15 linij, a nameravajo ta razpon zožiti, da se linije ne bodo medsebojno pokrivale oziroma si ne bodo konkurirale. Obenem še vedno razmišljajo o novostih. Lanska je Vila Istenič, penina, ki se pije z ledom in raznimi dodatki, kot so meta, agrumi in kumare, letos se ji je pridružila še Vila Rosé. "S tem smo s te avtoceste krvi in smrti, kot pravim vinskemu trgu, zapeljali na svoj pas in razširili tržišče. Ustvarili smo svoj sinji ocean." V paleti izdelkov je še za vzorec mirnih vin, v zadnjem času pa se prebijajo tudi z balzamičnim kisom.

Zmagovalka je še vedno Desirée

Čeprav so sčasoma širili svoje vinograde – zdaj imajo deset hektarjev –, potreb po grozdju ne morejo pokriti in ga odkupujejo. "Kupujemo ga izključno na Bizeljskem od znanih kooperantov – letos jih je bilo 24. Pri njih nadziramo vse od sortne sestave in reza do uporabe škropiv, v glavnem vse od začetka do konca." Pridelajo nekje do 200 tisoč steklenic letno, vse po klasični metodi, več kot polovico prodaje pa predstavlja njihova največja uspešnica, aromatizirana vinska pijača z okusom breskve Desirée, prva svoje vrste v Sloveniji.

 | Foto:

"Danes lahko govorimo o nekakšni peninski pomladi, penina ni več bavbav, včasih pa je bila. Če si hotel od tega živeti, si moral narediti nekaj, kar bodo ljudje hoteli piti. V Sloveniji so pač zelo zanimive sladke oziroma aromatične pijače, ljudje jih hitro zagrabijo." Aromatizirane penine se je domislil Mihov oče. "Sprehajal se je po Münchnu in se spomnil, da bo preveril, kaj se največ pije. No, bilo je nekaj takšnega, kot je naša Desirée, in oče je pomislil, da bi lahko kaj takega ali še boljšega naredili tudi mi. Vse preostalo je zgodovina."

Pitje penin je v porastu

Penine Istenič zdaj prodajajo po vsem svetu, največji tuji trg je Hrvaška, poznajo pa jih tudi na Kitajskem, Japonskem, Irskem, v Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstriji, Rusiji in tako naprej. Še vedno pa 70 odstotkov pridelka prodajo doma. "To ni tako nenavadno. Leta 1980 je povprečen Slovenec spil en kozarec oziroma okoli 1,2 decilitra penine na leto, kar nanese 200.000 steklenic, zdaj pa poraba penine glede na preostala vina še vedno raste." Seveda ni vse tako rožnato, domače vinarje stiska konkurenca iz tujine z agresivnimi marketinškimi pristopi, vedno bolj pa tudi s svojimi (pre)nizkimi cenami. Obenem je Miha prepričan, da je konkurenca dobrodošla. "Dokler si sam na trgu, ne veš, ali delaš prav ali narobe. Konkurenca te sili k akciji, izboljšavam. Nihče pa nam ne more vzeti tega, da smo bili prvi, da smo orali ledino."

Ob koncu našega pogovora pa, kot naročeno, začne snežiti. "To je dober znak. Znak, da je sezona tukaj."