Smrekarjev hram: Prav dobra hotelska hrana sredi mesta

Pri nas velja prepričanje, da hotelske restavracije ponujajo slabšo ali bolj povprečno hrano kot klasične gostilne. Pa to niti približno ne drži. V tujini imajo najboljši hoteli najboljšo ponudbo hrane, konec koncev je podobno tudi v Sloveniji, osnoven primer je recimo Kempinski Palace v Portorožu in za enake ideale se borijo v ACH-jevi ljubljanski verigi hotelov.

Restavracija Smrekarjev hram domuje v hotelu Union na Nazorjevi ulici in nosi ime po enem najpomembnejših slovenskih slikarjev Hinku Smrekarju (Martin Krpan, Ivan Cankar, slovenske tarok karte …), ki so ga 1942 fašisti zaprli in ustrelili. Menda je imel pri sebi antifašistično literaturo, bolj herojska anekdota pa govori, da so ga imeli dovolj, ko je v karikaturi narisal naše politike in škofa Gregorija Rožmana, kako Mussoliniju (dobesedno) lezejo v rit.

Toliko o zgodovini. V Smrekarjevem hramu smo pred mesecem ali dvema jedli dve povprečni kosili in zato smo pred kratkim spet malce skeptično zakorakali v prostor. A tokrat so nas prepričali, da so ena boljših restavracij v glavnem mestu, varna stava, bi lahko rekli in na koncu celo račun - tudi tega smo se malce bali - ni bil previsok.

Smrekarjev hram

Nazorjeva ulica 2, 1000 Ljubljana

Telefon: 01 3081 907

Hotelska restavracija ima nekaj separejev, kamor se lahko skrijejo pomembni direktorji s še pomembnejšimi lobisti, a naša odprava se je želela mastiti v prvem prostoru, kjer je razgled na malce prazno ulico. Na mizi imajo težek pribor in prave krožnike, da o velikem steklenem zvonu, s katerim pokrivajo hišne kruhove bombice, niti ne govorimo. Pozdravili so nas z ocvrtimi račjimi palčkami, ki smo jih pomakali v inčunovo omako.

V vsaki kategoriji jedilnega lista imajo le po nekaj jedi, ki so narejene samosvoje, v vsaki je izum, v vsako poskušajo kuharji vtisniti svoj pečat. Na koncu so jedi malce pretežke, kar je gotovo vpliv tistih, ki so Unionovo garnituro učili kuhanja. Hladne predjedi: vzeli smo domačo žolco, ki jo pripravijo iz svinjskih repkov, dodajo nekaj redkvice in bučno olje. Vse skupaj potresejo s prahom oljčnega olja in povrhu dodajo prepeličja jajčka. Imajo tudi solato rdeče pese s kozjim sirom ali pečen goveji hrbet z makovim grisinom, naša odprava pa se je odločila kar za klasično solato. No ja, ne povsem, v Smrekarju ji dodajo kuhan krompir in ocvrto jajce, ki je v notranjosti tekoče, da rumenjak steče na solato, ko ga prebodete.

Tudi juhe skuhajo malce po svoje, potem pa priloge polijejo s čisto tekočino. V kokošji juhi plavajo lahki cmoki in kopica zelenjave, lastnemu receptu za ričet dodajo nekaj kolobarjev kranjske klobase. Če bi še kaj več, ponudijo tudi gobovo juho z ajdovimi ocvirki. O vinih bomo nekaj malega povedali pozneje, najprej pa samo to, da smo pili izvrsten in vse bolj cenjen chardonnay Bagueri. Škoda, da v kleti Brda ne uspejo narediti boljšega in manj socialističnega dizajna svojih steklenic …

Pri toplih predjedeh smo se soočili s kanelonom, polnjenim s krvavico, in s priloženimi repo in ocvirki. Zanimiva jed, kot bi krvavico oblekli v testo namesto v klasično kožo. Na tej stopnji imajo tudi nekaj lažjih predjedi, recimo rižoto z bučkami in raki, pa tudi nekaj "naših", recimo bakalco s testeninami, ne morejo pa mimo gosjih jeter z glazirano hruško. Francoski vzori, ki jih upošteva še nekaj ljubljanskih restavracij. Imajo tudi ne preširoko ponudbo morskega sveta - brancina, hobotnico, morskega lista in morskega vraga. V glavnem gre za fileje s konkretnimi prilogami in z razmeroma visokimi cenami, nas pa je po krvavici bolj zanimala mesna ponudba, v katero za sicer visoko ceno vključujejo tudi medveda, ki ga je v Ljubljani sicer zelo težko dobiti. A raje smo šli na pečena svinjska rebra (z izjemno hrustljavo skorjico) z bučnim pirejem, ohrovtom in krompirjevimi ocvrtki. Koščki pečene račke s pomarančo so se medtem naslonili na pire pastinaka ob mešanici klasične zelenjave. Brez pripomb.

V ozadju je igrala lahka, mestoma preveč kičasta glasba, naša odprava pa je izbirala še sladice. Recimo čokoladni sufle s pehtranovim sladoledom, jabolčni tart z jabolčnim sladoledom in ingverjevim želejem ali pa prav posebno pomarančno peno z mandljevim biskvitom in malinovo omako. Majhen, a natančen izbor, ki so ga zapečatili z vse popularnejšo srbsko Dekado.

Za konec še beseda ali dve o vinih. O tistih na kozarec ne gre izgubljati besed, ker so bila pod ravnjo ponudbe hrane. Steklenice pa so bile, vsaj v večini, precenjene. Izbor je sicer soliden, med Štajerci se najdejo Kupljen, Sanctum in Pullus, med Primorci Movia, Ščurek, Silveri in Jakončič, dodanih pa je za vzorec prestižnih francoskih mehurčkov.

Povzetek

Hotelska restavracija očitno temelji na francoskih vplivih, ki jih uporabljajo na (bolj ali manj) slovenskih tradicionalnih jedeh. Za kakih 30 ali raje 35 evrov na osebo je mogoče pojesti kake tri jedi, treba pa je biti pazljiv pri vinu.

Vinska karta je solidno sestavljena, zastopane so vse naše pokrajine in Šampanja, le cene kapljic so previsoke.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.