Restavracija Rizibizi: neustvarjalni meniji nad Portorožem

Članstvo v združenju JRE je bil prvi korak Rizibizija med najboljše, sledila pa je verjetno še pomembnejša, več kot solidna ocena v najprestižnejšem italijanskem kulinaričnem vodiču L'Espresso. Rizibizi se brez dvoma vzpenja proti najboljšim. In čas je bil za ponoven obisk, saj je spomin iz prvega, leto in dan nazaj, že zbledel. Spominjali smo se le malce visokih cen in nekaterih simpatičnih kreativnih rešitev pri surovih morskih prebivalcih.

Tistega (pre)toplega oktobrskega večera so imeli razprodane zunanje mize, v notranjosti pa je bilo še dovolj prostora. Temperature prek dvajsetih stopinj so dale naši skupinici idejo, da bi začeli s kozarcem šampanjca, a se natakar ni strinjal. Bojda je predrago odpirati celo steklenico za le nekaj kozarcev. Kljub lepi zbirki penečih vin, ki jo imajo v lični vinski karti, nam je ponujal zgolj domačo kapljico, recimo teranovo penino, za velikih 8,5 evra na kozarec. Morda je na tem mestu čas, da omenimo, da je zaradi podobne zgodbe s šampanjcem, ki se ga ne da dobiti le kozarec, notorični hrvaški kulinarični kritik pred nekaj tedni povsem "razbil" ljubljansko restavracijo JB, ki je imela sicer v ponudbi vsaj manjše steklenice, ki jih Rizibizi niti ne pozna.

Poznajo pa nekaj solidnih etiket, recimo Venico oziroma njihov aktualni sauvignon Ronco delle Mele iz italijanskih Brd, ki je za konkretnih 50 evrov kazal morda še malce preveč svežine. Naj ob pisanju o vinski karti dodamo, da z vini na kozarec ne pretiravajo. Imajo pa pestro izbiro steklenic Edija Simčiča (Kozana po 65 in Kolos po 130 evrov za steklenico), Marjana Simčiča, Movie, Brandulina, Sterasa, Čotarja, Štembergerja, Klenarta in Bordona ter kleti Korenika&Moškon, ki sicer prispeva tudi odlično oljčno olje. Od Štajercev poznajo Verusa, Kupljena in P&F, nekaj je tudi Francozov, Italijanov, Hrvatov, Špancev in celo Švicarjev.

Osnovni meniji so štirje in na njih so zgolj njihove cenejše jedi, takšna odločitev pa kar malce preveč spominja na kosila ali na kakšne akcijske ponudbe restavracij. V bližnji Italiji, še bolj pa v Avstriji, je degustacijski meni presežek, ki pokaže znanje in ideje kuhinje, ne pa možnost, da se lahko gostje udeležijo poceni posedanja v gostilni. In temu primerno tudi cene niso nekakšna znižana zgodba za dopustnike - popustnike.

A najprej hiter pregled ponudbe v jedilnem listu, da boste lahko primerjali, kaj smo potem dobili mi: pri hladnih predjedeh ponujajo jastoga ali hobotnico v solati, tunov tartar in brancinov karpačo in surov ribji krožnik, ki ga ocenijo na 24 evrov, za mesojedo občinstvo pa gosja jetra, kraški pršut in patanegro, ki jo, mimogrede, ponujajo po velikih 20 evrov za 6 dekagramov. Ker so imeli tudi dneve tartufov, so nekatere jedi pomešali z njimi in zmagala sta tournedos z gosjimi jetri in tartufi za 39 evrov ter kovač s tartufi - kilogram za 80 evrov. A cenam ni kaj očitati. Če so sestavine drage in konkretne, jih je seveda treba plačati.

Med juhami je najcenejša korenčkova, v območje desetih evrov sežeta jastogova in tartufova … Glavne jedi obsegajo praktično vse prebivalce morja, od kapesant in dondol do Fondinih brancinov, jastogov in škampov, dodajo pa nekaj biftekov. In če Rizibiziju iz tujih zgledov ni uspelo izluščiti šampanjca na kozarec, je bil natančnejši pri pogrinjku, ki ga podobno kot prek meje zaračunajo po 1,5 evra na osebo. Naše omizje se je odločilo za drugi oziroma srednje dolg degustacijski meni, kar je pomenilo, da smo ob pogrinjkih, vinu in vodah plačali še 39 evrov na osebo.

Začeli smo s pozdravom iz kuhinje, koščki lignja na žaru s špinačo, ki se je na koncu izkazal za eno najboljših jedi, a ga je bilo premalo, da bi trajalo. Logično, saj je bil samo pozdrav, Tunin tatarski, z bučkami, na malce presladki grozdni kremi, je bil skoraj preveč klasična jed za tako ustvarjalno postojanko, a smo ga pomalicali brez težav. Za razliko od korenčkove juhe s preobilno odmerjeno pomarančo, ki nam nekako ni šla v slast, čeprav so jo popestrili z žličko skute. Morda je škoda, da v tej fazi na meni ne postavijo kakšne bolj morske jedi, a potem bi verjetno meni stal še deset evrov več … Tretja postaja so bili fuži, na katere so pri mizi naribali tartuf, a škoda je, da v sezoni belih tartufov ponujajo njihove črne sorodnike.

Glavna jed, v kolobar zvit ne prevelik brancinov file je počival na grahovi kremi, dodali so še klasičen pire in naphan riž s poprom. Morda se je vprašati, kaj so ponudili na začetku omenjenim ocenjevalcem iz Italije, ampak tega brancina in zmrzline, ki je sledila kot sladica, verjetno ne. Mandljeva zmrzlina je bila sicer najkonkretnejša jed našega kratkega morskega sprehoda, a kaj ko je bila tako sladka, da je ni bilo mogoče pojesti do konca.

Ob tem, da našem meniju ni bilo niti ene prestižnejše jedi z jedilnega lista, nam na koncu na žalost niso ponudili nobenega sladkega vina in nobene žganice – verjetno bi jih preveč stalo, če bi morali odpreti steklenice.

Povzetek

Morska kuhinja na prijetni lokaciji nad Portorožem, ki ponuja manj ustvarjalne ribje jedi in menije, kot bi pričakovali. Cene so konkretne, ko se za našo Obalo spodobi.

Vinska karta je izjemna, imajo praktično vse, kar si zaželite, od šampanjcev do penine, od bordojcev do Primorcev in Štajercev. Hkrati pa ne pozabljajo na lokalna vina. Škoda, da jih v glavnem ne strežejo na kozarec.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.