Restaurant Kanova: pogled na Piran iz Savudrije

In to je tudi prva stvar, ki jo turist opazi, ko se spušča po naselju na teraso, ki ji v okolici ni enake. Objekt je sodobno oblikovan, pogled s terase na hrvaške plaže, na piransko cerkev, Bernardin in Metropol na drugi strani zaliva, ki že 20 let moti mednarodne odnose, pa je božanski. Niti za hip nisem podvomil, da bo naša družba, malce prepečena od poletnega sonca, našla na tej terasi kos duševnega miru, požirek dobre pijače in natančno očiščeno ribo. Slišali smo boljše in slabše ocene lokala, ki sicer ni odprt dolgo, a upam si trditi, da redko srečam tako uigrano natakarsko ekipo, ki je imela nalogo delati, dokler se za prestižnimi mizami malica, čeprav so zjutraj že morali delovati v zajtrkovalnici in drugih "papa&pupa" delih elitnega resorta. Hotel ima namreč ob treh restavracijah še nešteto barčkov, lastno plažo z barom, pa wellness in še nekaj notranjih in zunanjih bazenčkov, kjer (kakopak) strežejo veliko pijače in tudi malo hrane.

Restaurant Kanova - Kempinski Hotel Adriatic

Alberi 300 A, 52475 Savudrija, Hrvaška

Telefon 00385 52 707 000

Kakorkoli že, v Kanovi ponujajo nekakšno kombinacijo ali morda kar jagodni izbor Istre in morja, in ker je pogled kazal na modro morje, ki ga je v začetku še božalo sonce, potem zgolj še slovenske lučke v zalivu, smo se bolj kot Istri prepustili morskim prebivalcem. Ob penini, na kozarec so ponujali Tattingerja in Peršurićev Misal, so pozdravili z olivnim oljem lokalnega Branka Čeka, dodali so tri vrste kruhkov ter olive, inčune in češnjevec. Pri hladnih jedeh smo se v skladu z našo morsko orientacijo ognili boškarinovemu (istrsko govedo) karpaču in lokalnemu pršutu. Na rukoli so bili koščki brancina ob pomoči pomarančne pene in olivnega olja. Hobotnica se je srečala z meto in radičem, zraven pa so dodali mandlje in dosegli res zanimiv okus.

Jasno, ob hladnih jedeh smo se počasi poslovili od obeh penin, analiza osebja in omizja pa je prinesla na mizo korektno svežo malvazijo Coronica. Logično, malvazij imajo v vinski karti nebroj in človek, ki bi recimo naročil karapačo iz kapesant ali še nekaj bolj ali manj morskih solat, ki jih hladne ponujajo v toplem okolju, se brez natančne usmerjenosti lahko izgublja ure in ure. Mimogrede, imajo juho iz boškarinovega repa – pri nas bi ji rekli kar goveja, imajo istrsko juho – lahko bi ji rekli kar mineštra, imajo pa tudi ribjo juho, ki je bila za tisti večer najprimernejša, in morda malce pretežko, a okusno juho iz tartufov. Pri toplih predjedeh smo ravno zato preskočili tartufe, čeprav jih radi povezujejo z rižoto in portom. V rižoto lahko umešajo kozice, dinje in žafran, k fužem pa istrski žgvacet (kokošja obara), a najslastnejša se je zdela kombinacija kozjega sira, rukole in pinjol, ki je pomagala širokim rezancem.

V bistvu nas je najbolj skrbelo, kaj bomo z glavno jedjo, vedeli smo, da bo riba plavala v vinu – pogovor je določil ekstremno močno, oranžno Roxanichevo Antico – med ponudbo pa je bila brancinova pletenica, lahko bi dobili orado, imajo tudi jadranske lignje … Omenili so, da imajo svežega kovača, a še bolj kot tega so hvalili blitvo, ki jo narahlo mešajo s krompirjem. In, mljask, bilo je, kot mora biti. Pa naj nam vse vrste bolj ali manj istrskih biftkov ne zamerijo. Boškarini, purani in celo telečji ražnjič, ki v teh krajih res nima kaj delati, so ostali celi, volkovi pa smo bili siti. A vseeno ne toliko, da se ne bi lotili fritul in kroštul (krofki in flancatki), ki jih oblijejo s čokolado in tartufi. In spet smo se dobro odločili, konec koncev lahko panakote, palačinke in tiramisuje poskusite povsod drugje.

In česa še ne dobite povsod? Jasno, Štefaničeve grappe iz Motovuna za konec. Kaj pa cene? Ne bomo lagali, to so kraji, kjer mora biti denarnica pripravljena plačati pogled na hrvaško morje in slovensko obalo. Če boste jedli pripravljene jedi, vas bo izlet od hladnih predjedi do glavne jedi stal kakšnih 50 evrov na osebo. Sveže ribe kot glavna jed pa lahko vse skupaj podražijo za 10 ali 20 evrov.

Povzetek

V Kanovi strežejo elitno, rahlo sofisticirano, a lokalno hrano. Ob tartufih, istrskemu pršutu, malvaziji in lokalnih oljčnih dobrotah je pametno poskusiti njihove morske, delno ustvarjalne, delno čiste zgodbe.

Vinska karta je več kot zgledna in ni predraga. Imajo vse, kar se je na svetu pomembnega zgodilo, od Šampanje in Bordeauxa do Slovenije (Rojac, Movia, Marjan Simčič), Nemčije, Avstrije in oddaljenih celin. Poudarjajo Istro, delno tudi druge dele Hrvaške. Do samega vrha jim manjka nekaj bele Italije.