LUŠTni recept: pita iz češnjevih paradižnikov

Bor mašina za punce je kulinarično stičišče, v katerem se je zbralo pet kuharskih navdušenk, ki so spretno združile kuharijo in druženje. Nastal je blog, ki je pravi kulinarični navdih.

Ena od petih ustvarjalk bloga je tudi Sanja, študentka, ki se v prostem času pripravlja na odraslo življenje in ki nikoli ne ostane lačna. "Kuham, da pojem. In kuham, ker imam takrat vse pod nadzorom. Čeprav še vedno kdaj prismodim mleko," je v predstavitvi zapisala na blogu.

Sanja je ta konec tedna poskrbela za pravo poletno kulinarično avanturo – vreme je bilo pravšnje za poletni obrok. Preverite, kako je združila pito in paradižnik Lušt.

Ena redkih dobrih stvari poletja je sveža zelenjava z vrta. In s sveže zelenjavo mislim paradižnik. Slasten, sladek, nabrekel paradižnik. Med moje priljubljene paradižnikove prigrizke štejem svež paradižnik, paradižnikovo solato z izdatnimi količinami (domačega) bučnega olja in ko prezrel paradižnik začne že malo mezeti iz vseh koncev, sataraš. Njam. Pred lanskim poletjem smo v domačo cvetlično gredo navozili svežo zemljo iz komposta, rezultat česar je bila naključna rast ogromnega grma češnjevega paradižnika med našimi vrtnicami. Ko smo se sprehodili mimo, smo segli med šavje in mini paradižnike zobali še globoko v jesen.

Naš čudežni vrt pa (vsaj za zdaj) aprila še ne buhti z zelenjavo, zato je bilo treba ubrati alternativo, ki je prav tako veličastno okusna. Paradižnik Lušt, edini paradižnik, ki ga najdemo na policah trgovin in ima dejansko okus. Eh, ne samo da ima okus, okus je naravnost božanski. Rdeč in paradajzast in sončen. Tak kot se za pravi domači paradižnik spodobi. In ker je bila v soboto popoldan kuhinja prosta, sem izkoristila priložnost in preizkusila nekaj novega na naših jedilnikih. Pito iz češnjevih paradižnikov.

Začela sem pripravljati testo, ker ga je pred valjanjem treba vsaj za pol ure zapreti v hladilnik, da se sestavine lepo povežejo. Z 250 grami moke sem zmešala izdaten ščep soli in mešanico suhega timijana in origana. Zraven sem nasekljala še nekaj lističev sveže bazilike in vse skupaj na hitro zmešala s 60 mililitri domačega olivnega olja, da sem dobila nekakšne mokaste kosmiče. V lončku sem razžvrkljala jajce in ga dodala zmesi skupaj s tremi žlicami hladne vode. Dobro pregneteno testo bi moralo končati v kompaktni krogli. Če se kje zalomi, dodajte še malo vode. Kepo sem zapakirala v aluminijasto folijo in jo postavila na hladno.

Med tem sem se lotila priprave nadeva. Na vroči ponvi sem na hitro (deset sekund) popekla pinjole, da je zadišalo po borovcih. No, vsaj to sem jaz vohala. : ) Šest strokov česna, pet suhih paradižnikov, štiri kapre in nekaj listov sveže bazilike sem spasirala s paličnim mešalnikom in jih dodala v vročo ponev k pinjolam. Na srednjem ognju sem pražila, dokler ni česen močno zadišal. Testo sem na tanko premazala s pestom ter po vrhu razporedila češnjeve paradižnike in polovičke majhnih okroglih mocarel. Najprej sem pekla 10 minut na 220 stopinjah Celzija, nato pa še dobrih 15 na 200, da sem dobila najbolj fotogenično slano pito.

Kuhinja je dišala po poletju, prisežem. Če sem zaprla oči, sem lahko videla dolge sence, ki jih ob zahajajočem soncu meče borov gozdiček, v ozadju pa sem slišala morje. Krasen uvod v vroče dneve, ki so pred nami. Pita se je med fotošutingom že skoraj popolnoma ohladila, zato je na žalost nisem poskusila vroče. Je pa odlična hladna – primerna za popoldanski prigrizek, z lahkoto pa jo postrežete nenapovedanim gostom. Za moj okus sem morda dodala malo preveč kaper (okus me preveč spominja na olive, ki jih iz dna duše preziram), gospa Mati pa so bili navdušeni. Ko jo bom pripravljala naslednjič, bom mocarelo dodala tik pred koncem peke, da bo ostala bolj kompaktna in manj podobna drobnim pajčevinam. : )