Četrtek, 6. 12. 2018, 4.06
5 let, 4 mesece
Hiša Fink: najboljša gostilna v Novem mestu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,23
Na Dolenjskem se je kopici zanimivih novih ali prenovljenih gostiln pridružila hiša v Novem mestu, ki se trudi s posodobljeno lokalno hrano in veliko vinsko kletjo.
Damjan Fink je kuhar in podjetnik, ki se bojuje na dveh frontah. Na ljubljanskem gradu, kjer ob patronatu kraškega podjetnika in kobariške kuharice ponuja pravoverno slovensko kuhinjo, v zadnjem času pa tudi v domačem Novem mestu, kjer poskuša tradicionalne, bolj ali manj dolenjske recepte ponuditi na moderen način.
Hiša Fink
Irča vas 13, 8000 Novo mesto
Telefon: 041 601 540
Hišo Fink smo prvič obiskali poleti, ko smo na terasi s pogledom na Krko poskusili nekoliko lažjo hrano. Pred kratkim, že pred vrati zime, smo si jesensko ali, če hočete, zimsko pojedino privoščili v sodobni jedilnici s prijetno toplim kaminom.
V obeh primerih smo za daljši meni s petimi jedmi in kakšnim pozdravčkom iz kuhinje odšteli 35 evrov, za tri jedi bo dovolj že 18 evrov. Na mizo prinesejo tudi solidno vinsko karto z bolj ali manj slovenskim izborom vin, večja izbira je v kleti, kjer skrivajo nekaj pravih biserov, nekaj posebnih vin je tudi v velikem hladilniku v glavni jedilnici. Škoda, da vsega tega ne zapišejo v vinski list.
Ob mnogih peninah je na voljo tudi nekaj šampanjcev, pri naši mizi smo pili ne predrago kapljico Serge Mathieu Millesime 2009. Šampanjec se je srečal s tremi izvrstnimi pozdravi iz kuhinje: dolenjsko šunko, marinirano postrvjo z domačo majonezo in hladno, porchetti podobno pečenko krškopoljca, ki sta ji pomagala hren in majoneza z bučnim oljem.
Dolenjska šunka ...
... marinirana postrv z domačo majonezo ...
... in hladna pečenka krškopoljca s hrenom in majonezo z bučnim oljem.
Če ob omenjenih grižljajih omenimo, da jih pospremijo z domačim kruhom in ocvirkovko, je jasno, da je uvod v hiši Fink dovolj obilen. Ob korektnem Colnarjevem laškem rizlingu smo nato začeli s prvo "pravo" predjedjo, pršutom mladega medveda, ki ga pospremijo s korenčkovo kremo in skoraj preveliko dozo jurčkove terine.
Medvedov pršut s kremo korenja in jurčkovo terino
Jesenko-zimski, a ne pretežak scenosled nadaljujejo z bučnimi ravioli v bučni omaki, ki jim dodajo žajbelj, predvsem pa razveselijo z belimi tartufi (tako v omaki kot sveže nastrganimi pri mizi), ki brez dvoma dokončno oplemenitijo jed.
Bučni ravioli z belimi tartufi
Colnar je udaril še enkrat, njegova bela zvrst Collis se je srečala s topinamburjevim kipnikom z orehi, kremo sira, bučnim oljem in slanino krškopoljskega prašiča.
Topinamburjev kipnik s sirovo omako, orehi in slanino krškopoljca
V vsakem primeru je tokrat lokalni dvoboj dobil laški rizling, med toplimi predjedmi pa so se zdeli okusnejši ravioli. Toda razlike so bile majhne, saj pri Finku, to je treba poudariti, kuhajo zelo dobro, moderno in njihova uvrstitev med najboljše na Dolenjskem niti za trenutek ni vprašljiva.
Pred mesnimi jedmi so najavili dve modri frankinji, eno je v Trnovcu pridelal Kobal, drugo pa na "ritki svete Ane" Otmar Šturm.
Ugotovili smo, da nam je bližje prva, še posebej, ko smo jo srkali ob raguju govejega repa s skutnim štrukljem in kutino.
Goveji rep, skutni štrukelj in kutina
Na mizi je torej ostala Kobalova modra frankinja, ki je podprla tudi izjemni telečji tomahavk. K še rožnatemu mesu z dolgo kostjo pristavijo izrazito sezonske priloge - pečene buče in rdečo peso ter popečen radič. Najboljši krožnik večera, ki, če ga naročite zunaj menija, stane konkretnih 70 evrov za kilogram.
Telečji tomahavk s pečeno bučo in rdečo peso ter popečenim radičem
V natakarsko-sommelierskih vrstah so predlagali, da bi okuse kakija s kostanjevo kremo in meringo nadgradili s katerim od portovcev, ki jih imajo v kleti, a naš okus se je bolj spogledoval z Belo krajino in na jesensko kakijevo sladico smo pili Prusov jagodni izbor rumenega muškata iz 2015.
Kaki, kostanjeva krema in meringa
Na koncu je, kot se za Dolenjsko spodobi, mogoče dobiti marsikatero žganje. Ob Budiču, enim redkih domačih žganjekuharjev z vsemi potrebnimi papirji, ponujajo množico mednarodnih žganj, naša vrsta pa se je odločila vztrajati pri lokalni ponudbi in je srknila vinjak iz pleterske kartuzije. Morda lahko dvomite o njihovih vinih, žganice patrov pa so čisto nekaj drugega.
Povzetek
Mojster z Ljubljanskega gradu je dolgo obljubljal podružnico v Novem mestu, zdaj je podučen z modernimi gostinskimi smernicami in ima kaj pokazati. Pri receptih se drži domačega okolja (domača šunka, krškopoljec, medvedov pršut, buče, kostanj, ocvirki) in jih avtorsko spreminja, včasih pri sestavinah, največkrat pri količini.
Vinska karta je solidna, v večini imajo slovenska vina in seveda najboljše, kar ponuja Dolenjska. V prihodnosti bi morali dodati na listo zaklade, ki jih hranijo v kleti, in potem bi bila vinska karta verjetno najboljša na Dolenjskem.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
