Gostilna Furlan: tradicionalna zgodba z italijanskega Krasa

V hribovitem tržaškem zaledju se v zadnjih letih rojevajo nove in nove zgodbe. V mislih imamo sirarja Daria Zidariča, ki preseneča s sirom, hranjenim v globoki kraški jami. Pa njegovega daljnega sorodnika Benjamina Zidaricha, ki v Italiji zmaguje s svojo vitovsko, tu so še Kante, pa Vodopivec in še nekaj vinarjev s širšim spektrom ponudbe vin, ki ga cenijo tako italijanski kot slovenski in evropski pivci. Na Krasu so seveda tudi oljkarji, čebelarji in še bi lahko naštevali. Moderno kmetijstvo, povezano z ekološkimi pogledi na svet in kar je prav tako pomembno – brezkompromisna usmeritev na trg. In kako se v tej eko-kmetijski zgodbi znajdejo gostilne? Recimo gostilna Furlan v Repentaboru. Obisk bi znal marsikaj pojasniti.

Gostilna Furlan Col 19 Repentabor (Monterupino) 34010 Zgonik (Sgonico) Italija

Telefon: 0039 040 327 125 Zaprto: V ponedeljek in torek. V sredo in četrtek strežejo samo od 19. ure naprej. Petek, sobota, nedelja odprto za kosila in večerje.

Furlan je velika gostilna malce zastarelega videza z velikim, ponoči zelenim neonskim napisom, z velikimi prostori in celo z dvorano v prvem nadstropju. Na prvi pogled je zelo blizu tržaškemu Subanu, po notranji postavitvi pa tudi La di Petrosu, ki domuje bolj proti severu Furlanije. Sobane, ki še vedno niso povsem pozabile na sedemdeseta. Urejeni uniformirani natakarji in šefica s popolnim nadzorom nad terenom.

Okretni natakar je takoj postregel košarico z različnimi kruhki in steklenico Radenske. In tudi potem so stvari potekale skoraj prehitro. Morda je najbolj posebna predjed artičokin narastek v gorgonzoli, ki so ga okrasili s travniškimi cvetkami in malinama. Bolj klasičen je bil krožnik s pršutom, šunko, panceto in sirom. Zanimiva predjed je bila tudi polenta z jurčki in tartufi, na kruh pa so položili travisano in sir, potem pa vse skupaj popekli. Preprosto, a učinkovito.

Tople predjedi so še zadnja kolikor toliko nemesna ponudba pri Furlanu. Najlažje je sicer, če se odločite za kak tris, ki vsebuje hišne kanelone (šunka, sir, drobtine), pastičo iz artičoke in njoke z jajčevci. Vse je seveda mogoče dobiti tudi posebej, jasno pa, da brez še nekaterih testenin ne gre: njoke lahko dobite z gobami, podobno je s taljatelami, ki jim lahko dodajo tudi tartufe. Imajo še špinačne štruklje in, kakopak, mineštro ali joto.

Vina? Vinska karta je solidna, ne preobilna, a natančna. Kraški vinarji, mi smo bazirali na Kantejevih belih vinih, nekaj Collia in klasična slovenska Movia ter Marjan Simčič. Gravner je tukaj po 50 evrov, Kante celo pod 20 evrov. Le nekaj dražji so šampanjci in franciacorte. A kaj bi govorili … Če hočete vina piti po kolikor toliko sprejemljivih cenah, boste pač morali v Italijo. A po predjedeh so bila vina najboljši del zgodbe in čakalo nas je presenečenje.

Furlanovi pri glavnih jedeh strežejo meso, meso in še enkrat meso. V vseh pojavnih oblikah, naj gre za ljubljanske zrezke ali za milanske kotlete, naj gre za ocvrtega piščanca (ki, resnici na ljubo, v ošterijah ob meji ni ravno v klasični ponudbi) ali telečjo pečenko. Tudi karpače strežejo kot glavne jedi, imajo tudi nekaj divjačine, ki tisti večer sicer ni bila na voljo, pa še florentice, krače in biftke v vseh oblikah. In če so porcije mesa prav po slovensko velike, je podobno s prilogami, ki pa so vseeno bolj duhovito pripravljene kot naše (pražen krompir in kisla solata). Imajo paprike, bučke, jajčevce, špinačo in kar je še podobnega.

V vsakem primeru, nihče iz te hiše ne odide lačen, že zaradi glavnih jedi. Mimogrede, ocvrt piščanec se lahko tudi po okusu meri z našimi nedeljskimi kosili. Ampak v finalu – že prej smo videli, ko so jedi nosili k sosednjim mizam – s porcijami dobesedno ne varčujejo. Tisto, čemur pri nas po domače rečemo kremšnita, stroka pa kremna rezina, v teh krajih rečejo sfogliata Furlan. Kakšna je razlika? "furlanka" je le nekaj nižja in približno dvakrat daljša. In kaj še ponujajo? Jabolčni zavitek, meringato s kremno karamelo, sezamovo kremo s pomarančno omako, sladolede v posebnih košaricah, sufle, jagode s smetano in limono ter širok spekter sorbetov. Prav zanimalo nas je, kako bo izpadel tisti iz baileyja, in bil je izjemen.

Ampak, poudarjam, porcije so velike, če ne kar prevelike, čisto nič italijanske in piškotki ter rumove kroglice na koncu že težko doživijo zahtevan odziv. A morda bi na koncu ob tako tipični slovenski hranilnici, ki domuje v prijateljski Italiji, vseeno pričakovali še nekaj več promocije zamejskih kraških kmetovalcev – ob obveznem vinu, seveda. In koliko stane ta zabava? Znosnih 30 evrov na osebo.

Povzetek

Tradicionalna gostilna ob slovensko-italijanski meji, ki je sodobni trendi ne ganejo preveč. Velike porcije in nekaj presenetljivo zanimivih zelenjavnih predjedi. Potem pa vse vrste mesa v velikih porcijah in, jasno, kremšnite velikanke.

Vinska karta je poučna in vsebuje vse Furlanove sosede, pa še za drobec preostale Italije, Slovenije in nekaj šampanjcev.