Domačija Klinec: večeri pršuta in vina

Domačija z velikim vrtom in pametno opremljeno jedilnico deluje kot nekakšna turistična kmetija, v vsakem primeru pa ne gre za običajen lokal. Morda bi lahko rekli, da je bila sprva klet, ki je vinu pomagala s prigrizki, z leti pa je postala prava gostilna. Sicer pa bolje obveščeni pravijo, da se stvari na domačiji spreminjajo, zato smo zapis pripravljali z dvema večerjama, prvič pred kakšnega pol leta in drugič pred kakšnimi štirinajstimi dnevi, ko je bila kadrovska zasedba malce drugačna.

Ne prvič ne drugič doma sicer nismo uspeli ujeti Aleksa Klinca, enega najbolj znanih pridelovalcev oranžnih vin pri nas in človeka, ki je pred leti s prijateljem izumil prireditev, ki je mešala vino s poezijo. Pozneje so mu jo izpulili spretni slovenski pesniki in jo prebrisano odpeljali na Ptuj. Seveda pa to še ne pomeni, da so v rojstnem kraju Alojza Gradnika vina slabša od štajerskih …

Pri Klincu je ves čas na mizi vinska karta njihovih vin. Večina belih, nekaj rdečih… Naš večer se je začel z rebulo, nadaljeval z Gardelinom, Jakotom in končal z Moro 2006. Če se za hip ustavimo: Mora je brez dvoma eden najboljših rdečih cuveejev pri nas, gospodarica pa nam je ob zadnjem snidenju povedala, da pijemo zadnje kaplje izjemne tekočine, saj letnika 2006 tako rekoč ni več, prihodnji, iz leta 2009, pa še ni iz kleti. Za nekaj časa ga bo nadomestila Quela, podobno vino, ki pa resnici na ljubo ni tako žlahtno.

Foto: Matej Leskovšek

Na začetku pri Klincu na roko narežejo svoj pršut in dodajo panceto. Ni dvoma, pršut, ki ga dela Aleksov brat Uroš, je najboljši pršut v naših krajih, nogice avtohtonih krškopoljskih prašičev so sladke in lahko bi jih jedli tudi namesto torte. Ob tem ne gre zanemariti tega, da je lahko v narezku tudi kak košček salame, da dodajo velike olive, kapre in sušen paradižnik v oljčnem olju, včasih pa se na mizi znajde tudi kozja skuta.

Ob našem zadnjem obisku smo jedli izjemno grahovo juho, ki ji dodajo popečene kruhove kocke in naribajo nekaj malega sira. Izjemna kremna tekočina. Naletite lahko tudi na joto, pred časom pa smo poskusili bučno juho z dodatkom praženih bučnih semen z dimljeno skuto. Pri toplih jedeh so nas takrat pričakali domači njoki z omako govejih ličk in kakavom ter domače testenine iz bio kamuta z zelenjavo in pršutom. Naslednjič smo se med ponudbo testenin odločili za rezance s "šalamom".

Med glavnimi jedmi se pri Klincu navadno nekaj speče pod peko. Največkrat je žrtev kak njihov krškopoljski prašiček, občasno kozliček, ob našem zadnjem srečanju pa smo se raje odločili za izvrsten rostbif, ki so ga spekli na odprtem ognjišču, opremili s polento, toplo zelenjavo in čebulo. Ob tem seveda velja povedati, da je kotiček, kjer pečejo mesnine, v hladnih dneh kar obljuden, saj okoli posedejo premraženi gostje in meditirajo.

Foto: Matej Leskovšek

Med sladkimi detajli gre omeniti konkretno čokoladno torto brez moke, v sezoni je čas za panakoto z grozdjem, ki raste nad domačijo, skoraj vedno je na voljo tudi jabolčni zavitek, zadnjič pa so ponujali še bananin muffin, ki smo ga preskočili. Med sladkimi vini so imeli pikolit, ki ga v čedadskih hribčkih prideluje Marco Sara, pri žganicah pa smo se lotili kar degustacije celega pladnja domačih zvarkov, od čiste grape do rutice, mandarinovega, mareličnega in še kakšnega žganja.

Mimogrede, če se po obilni večerji še lahko premikate, imajo pri Klincu zanimiv izbor zrelih in mladih sirov, od bovških do gorenjskih. Cena? Če se pri vinih ne boste odločali zgolj za najdražje, bi vas morala večerja s tremi, štirimi jedmi stati okoli 25 evrov na osebo.

Povzetek

Domačija, ki je zadnja leta v Brdih temelj tistega, čemur pravimo kmečki turizem. Izjemen pršut, vrhunska oranžna in rdeča vina in peč, ki greje goste in pripravlja mesnine.

Na vinski karti so praktično samo hišna vina.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.