Sreda, 30. 1. 2013, 9.11
7 let, 1 mesec
Agriturismo Milič Zagrski: na italijanski strani kmečkega turizma
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
Velja, da pravi Slovenec na turistične kmetije res ne hodi v tujino, ampak Milič je res nujna izjema.
V Zagradec (Sagrado) dva kilometra od Repentabora vodita dve poti – ena je čez Kras, kjer izberete nekdanji mejni prehod zraven Dola pri Vogljah, druga možnost je po avtocesti čez Fernetiče, potem pa na desno med kraške gričke, ki so se po zgodovinskih odločitvah znašli na zahodni strani demokracije.
Kmečki turizem Milič je pravzaprav velika kraška kmetija, ki ponuja sobe, hrano pa le zadnje tri dneve v tednu. V dveh velikih sobah, ena je del vinske kleti, je vse vnaprej pripravljeno, na mizah so krožniki pršuta, salame in karpača. Poudarjajo domačo hišno zgodbo, prostori so polni rožic, listov, drevja, stebelc, na mizah s pisanimi prti že čaka navadna voda in, jasno, radenska.
Agriturismo Milič Zagrski
Sagrado (Zagradec) 2, Sgonico (Zgonik), 3410 Trieste (Trst), Italija
Telefon: 0039 040229383
Ob šanku so se tistega popoldneva in večera menjali lokalci, radio pa je prenašal slovensko besedo in bolj ali manj tudi našo muziko. Jedilni list, s katerega gostje na list papirja (z rožnatim flomastrom) prepišejo, kaj bodo pojedli, je naš in italijanski. Natakarici pa sta bili naša in (kdo ve, zakaj še) ameriška. Naša je očitno tudi gospodarjeva žena, ki pravi, da je takoj videla, da nismo Italijani, saj je Slovenka in je mož študiral agronomijo v Mariboru. Rekla je še, da naj hitro naročimo, ker ima tudi na kmetiji še nekaj dela, danes jo, recimo, čaka še gora perila, ki ga mora zlikati. Je pa na mizo prinesla lepo četo stekleničk z olivnim oljem od Roberta Ote in Rada Kocijančiča do sicilijanskega olja Dalle erre liberate dalla mafia. Tega na ozemlju, ki ga je država izpulila mafiji, prideluje kakšnih 30 malih oljkarjev.
Vina imajo samo svoja, stekleničena ali iz pipe, konec koncev so po njih znani – prisegajo na ekološko pridelavo in prezirajo žveplo. Mimogrede, naša miza je začela z zvrstjo vitovske in malvazije, pri glavni jedi pa smo se naslonili na teran, ki ga pridelujejo iz grozdja, sušenega na trtah, in pozneje se je izkazalo, da je edina malo dražja reč v hiši.
Pri Miliču kruh pripravljajo na poseben način: najprej ga skuhajo in potem spečejo, postopek pa poteka brez sladkorja in masti, baje se je tako včasih delalo. Nanj smo namazali skuto, ki jo (kljub vsem olivcem na mizi) postrežejo s štajerskim bučnim oljem. Zraven gre lepo tudi pršut, ki ga kuhajo šest ur, potem pa popečejo. Nič ne manjka niti domači naribani črni redkvi, ki je sicer že bolj kot nekakšna priloga, poskusili pa smo še nekaj rezin domače salame, nekaj vratovine in rezino klasičnega 18 mesecev staranega pršuta. Malica in pol, kmečka, hkrati pa moderna in (sliši se pretirano) ne premastna. V prvi fazi smo preskočili nekaj lokalnih sirov, razne vrste zelenjave, ki jih imajo v olju, in vse vrste pancet, tako sušene kot kuhane. Mimogrede, cene vseh teh jedi so se vrtele okoli treh evrov.
Pri toplih predjedeh se je moštvo, ki je samo pilo ob šanku, resno spremenilo, okoličani so postali glasnejši, popoldan se je prevešal v večer, gostje so do zadnjega kotička napolnili prostore. Gospodinja je šla likat, stregla nam je Američanka. Kaj toplega ponujajo? Izjemno joto ali pa kruhove knedle z ragujem, kot rečejo obilni zadevi, ki je prispela, šlo pa je za kruhove cmoke z govejim golažem. Utrudljivo dobro, podobno kot domači njoki z žajbljem, na katere naribajo še domač dimljen sir. Če to ne ustreza, lahko na cmoke dodajo tudi pečenkino omako ali pesto z razno zelenjavo in s semeni ali orehi. Občasno imajo tudi mineštre ali polento s sirom ali golažem, ječmen s teranom, mlince in piro z zelenjavo. Jedi iz tega dela ponudbe so znosnih pet ali šest evrov. Nič dražja ni večina glavnih jedi – klasični goveji zrezki so po šest evrov, pražena jetrca pa po tri evre.
Sicer pa klobase kuhajo v malvaziji z lovorjem, imajo pečenke in golaž, krače in kuhano govedino. Na žaru pa ponujajo tako ali tako vse vrste mesa, celo (za Italijo) malce presenetljive pleskavice in čevapčiče, ki jih še posebej z užitkom jedo pri italijansko govorečih mizah. A domači so bolj ponosni na taljato z olivnim oljem iz Doline, na junječji file in ogromnega florentinca, ki si ga je privoščila naša miza. V tem primeru so pomembne tudi obilne priloge – pa ne govorimo samo o bio teranu –, imajo domači krompir v kozici s čebulo in panceto, zelenjavo na žaru, pa zelje ali mešano zelenjavo z vrta v kozici.
Je pa seveda res, da je po takšnem napadu sicer izjemno pripravljenega mesa (menda je človek, ki dela z mesninami, iz Slovenije), težko misliti na sladice. Tistega večera so imeli gostje na voljo domačo kremo z jagodnim prelivom, čokoladni mus s sivkino čokolado, kuhane kraške štruklje in nekaj zavitkov ter potice "naše none". Naše omizje se je zaletelo v jabolčni zavitek, ki se ne more kosati s predjedmi, a zavoljo cen, ki jih imajo, bomo v naslednji mesecih še prišli in poskusili še redke preostale stvari, ki nam jih ni uspelo pojesti v tem poglavju. Če zaradi drugega ne, pa zato, ker smo poskusili samo žganico s kamilico, ki jo pripravijo tudi s pomočjo bezga in klementin. Imajo pa seveda še klasičen teranov zvarek in še nekaj domačih izumov, ki jih je hvalila gospodinja, ki se je morala ob nepopisni poznovečerni gneči v gostišču vrniti z likalnih opravkov.
Povzetek
Kmečki turizem, kmetija odprtih vrat ali kakor že temu rečete s sobami, s povsem lastno produkcijo, od mesa do žita, od zelenjave do vina. Izvrstne predjedi in solidne mesnine.
Vinska ponudba je sestavljena iz lastnih stekleničenih ekoloških vin Milič, ki v tem delu Krasa veljajo za zelo solidna.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
