Zakaj je Preacher najboljša TV-serija? In zakaj ga potrebujemo prav zdaj.

Avtor recenzije je bloger, pisec in prevajalec Sašo Braz.

Drugo sezono serije Preacher, ki ima 13 delov, bodo na kanalu AMC predvajali 7. in 8. oktobra.

Serijo, ki združuje nore junake, humor, dramo in nasilje, so posneli po istoimenskem stripu, ki so nastali v 90-ih letih pod okriljem Gartha Ennisa in Steva Dillona, in je bila posneta v koprodukciji AMC Studios in Sony Pictures Television.

Ustvarjalci: Sam Catlin, Evan Goldberg, Seth Rogen

Igrajo: Dominic Cooper, Joseph Gilgun, Ruth Negga, Lucy Griffiths, W. Earl Brown, Tom Brooke, Anatol Yusef, Ian Colletti, Derek Wilson, Jackie Earle Haley.

Medtem jih lovi svetnik morilcev, oziroma nesmrtni ubijalski kavboj, ki so ga angeli poklicali iz pekla, da ustavi pridigarja. Poiščite mi enega človeka, ki takšne serije ne bi gledal.

Na srečo sta Seth Rogen (Superbad) in njegov večni kolaborant, Evan Goldberg skupaj s Samom Catlinom (Breaking Bad) adaptirala kultni strip iz devetdesetih, ki je nastal v sodelovanju Gartha Ennisa in Steva Dillona. 22. maja lani se je začela prva sezona, ki je nemudoma postavila nove zakone televizije, sredi letošnjega septembra pa se je zaključila druga sezona, ki je zgodbo peljala v nove bizarne dimenzije.

Preacher ima mnogo trdnih temeljev, zaradi katere si serija lahko zasluži lovoriko najboljše serije lanskega (in, upam si trditi, letošnjega) leta. Eden izmed teh temeljev so zagotovo liki in popolna zasedba, ki so jim pisani na kožo. V glavni vlogi ne nastopa samo pridigar (Dominic Cooper, ki ga verjetno poznate kot očeta Tonya Starka v Captain America), ampak tudi njegova bivša/sedanja punca (njun odnos je milo rečeno zapleten) Tulip, ter novi vampirski prijatelj Cassidy.

Otočani, ki igrajo ameriške junake

Tulip igra fantastična Ruth Negga, Cassidyja pa upodablja nezamenljivi Joseph Gilgun. (Oba najbolj poznamo iz britanske serije Misfits.) Zanimivo je to, da fundamentalno ameriške like igra pravzaprav trio z Otoka: Cooper, ki je rojen Londončan, igra Teksačana; Gilgun, ki je iz okolice Manchestra, igra Irca; Negga, ki pa je dejansko Irka, igra dekle iz Teksasa.

Kakorkoli, Jesse, Cassidy in Tulip so odličen dinamični trio, saj so si težko bolj različni. Jessie je resnoben in trpinčen junak, ki hoče biti dober in pošten pridigar, a mu zaradi preteklosti in svoje narave to ne uspeva. Cassidy je njegovo nasprotje, saj je veseljak in optimist, ki uživa v prekomernem hedonizmu in kaosu in je čudovita anarhija na dveh nogah. Tulip, moj najljubši lik, pa je karizmatična, vnetljiva, električna in iznajdljiva frajerka, ki se ne brani nasilja, če je to potrebno za preživetje. Upam si trditi, da je Tulip trenutno eden najboljših in najmočnejših ženskih (ali nasploh) likov v svetu televizije.

Junak z nadnaravno močjo kot vodnik po podzemlju

Tudi stranski liki so močni in nepozabni. Med drugim spoznamo dva angela, DeBlanca in Fioreja, ki sta zadolžena izključno za varovanje napol angelske in napol demonske kreature, Geneze. To jima ne uspeva najbolje, a ne zaradi pomanjkanja vztrajnosti. Geneza, po drugi strani, je vedno prisoten, akoravno neviden lik. Zaradi nje je izginil Bog, in je izvor nadnaravne moči, ki jo ima Jesse.

Nato spoznamo fanta z imenom Arseface, ki ima zaradi spodletelega samomora namesto ust luknjo. Je najbolj pobožen faran, a ga Jesse pošlje dobesedno v pekel, zato v drugi sezoni postane naš vodič po podzemlju. Pozabiti ne smemo niti na strašljivega svetnika morilcev, neustavljivo silo s kavbojskim klobukom, ki ima samo eno nalogo: ustaviti pridigarja. Srhljiv in neusmlijen zlobec je tako preteč, da vam bo nelagodno vsakič, ko se pojavi na zaslonu.

Posebno vlogo v seriji imajo tudi lokacije

Tudi kraji, v katerih se zgodba odvija, so po svoje lik. V prvi sezoni smo postavljeni v razgreto teksaško mestece Annville (kar zveni enako kot angleška beseda za nakovalo), utesnjen in čuden kraj pod vplivom atmosfere lokalne klavnice. Zanimivost: dejanska lokacija snemanja je bila v resnici mesto Albuquerque, dom profesorja Walterja Whita. V Preacherju se pojavi nekaj znamenitih lokacij, ki smo jih videli tudi v Breaking Bad. Druga sezona nas prestavi v New Orleans, barvito mesto nadnaravnih vragolij, vuduja in jazza. In prav v enem od 187 jazz barov naj bi se skrival Bog.

V drugi sezoni nam, kot sem že omenil, predstavijo tudi pekel, katerega topografija je drugačna od Dantejevega hierarhičnega pekla ali svetopisemskega žveplenega jezera krikov in škripanja z zobmi. Pekel v Preacherju je klinično špartanski maksimalno varovan zapor. V njem je vsak pogubljenec zaprt v svojo celico, kjer v nedogled podoživlja najhujši trenutek svojega preminulega življenja v visoko-tehnološki holografski virtualni resničnosti. Tu spoznamo tudi utelešenje zla, Adolfa Hitlerja, ki pa ni več mogočen in morilski, ampak se vam zaradi svoje patetične nemoči kar malo zasmili. Kar bi znalo marsikoga zmotiti.

Živahno barbarstvo

Preacher nasploh ni za občutljive rožice, saj bo serija vztrajno teptala vse krhke koncepte, jih polila z bencinom in jih zažgala z ironičnim nasmeškom. Mnoge ljudi bo verjetno zbodla mitologija in na glavo obrnjena teologija, kjer je vsaka verzija boga pravilna in legitimna. Kar niti ni najhuje, saj je v tem svetu bog le korak stran od ničejanske smrti, glede na to, da je pogrešan. Poleg tega so nebesa birokratska nočna mora; kongregacija angelov, ki naj bi nebesa upravljali, so nesposobni; tradicionalno miroljubni angeli pa prelivajo kri z motorno žago. V drugi sezoni gre serija še dlje in namerno "trola" konzervativno desnico in občutljive gledalce. Med drugim papež razloži, da je bog odsoten, ker ustvarja povsem novo živalsko vrsto, javno ogorčenje pa je povzročil poreden prizor s samim Jezusom Kristusom. A vsa ta navihana bogokletnost ni nikoli zares žaljiva – stripovski izvirnik je bil veliko bolj brutalen in neusmiljen.

Poleg vesele blasfemije bi bolj senzitivne gledalce lahko odbilo hiper-kinetično nasilje in slapovi krvi iz odprtih arterij. AMC sicer meje grafičnega nasilja premika že z zombi-apokaliptično nanizanko The Walking Dead, a na določene trenutke bi celo vsega vajeni lovci na žive mrtvece pogledali stran, ko se nasilja loti Preacher. A to živahno barbarstvo je zavito v čudovito koreografijo in humorno lahkotnost.

Za vse, ki imajo radi nebrzdan kaos, posut s humorjem

V seriji je več nasilja kot v povprečni nadaljevanki, a kadar izbruhne, je tam z razlogom in zgodbo večinoma pelje naprej. Preacher zato ni za tiste, ki jih zvije v drobovju, ko vidijo drobovje tam, kjer drobovje nima česa iskati. Tudi ni za tiste, ki jim pade mrak na oči, ko se kdo dela norca iz svetih likov. Je pa za vse tiste, ki imajo radi nebrzdan kaos, posut s humorjem, v sredici pa premišljeno in bogato zgodbo, ki ostane z nami tudi, ko ugasnemo TV.

Preacher je Iskanje malega nema, če je Nemo bog; ekipa rib, ki ga išče polbog, amazonka in vampir; in če bi te ribe lovil neuničljiv demonski kavboj. Ta satirična nadnaravna akcijsko-grozljiva črna komedija si upa biti drugačna in težko bi našli kaj podobnega na televiziji ta hip. Nikoli se ne jemlje povsem resno in če je možnost, da stvari krenejo v čudne vode, bo serija to tudi storila.