Igor Harb, Spotkast

Sobota,
27. 1. 2024,
16.18

Osveženo pred

9 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,50

Natisni članek

Natisni članek

intervju Žiga Kukovič film Gepack film

Sobota, 27. 1. 2024, 16.18

9 mesecev, 3 tedne

Intervju Žiga Kukovič – Gepack

Znani slovenski tiktoker: Tega se ne bi še enkrat lotil

Igor Harb, Spotkast

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1,50
Žiga Kukovič | "Trajalo je pet let. No, mogoče že dve leti govorim, da je pet, pa je zares sedem (smeh op. p.). Sicer nisem pričakoval, da bo trajalo toliko časa, ampak odkar smo se lotili tega zelo profesionalno in osredotočeno, so minila nekje tri leta," je v intervjuju za Siol.net povedal producent in scenarist filma Žiga Kukovič. | Foto Ana Kovač

"Trajalo je pet let. No, mogoče že dve leti govorim, da je pet, pa je zares sedem (smeh op. p.). Sicer nisem pričakoval, da bo trajalo toliko časa, ampak odkar smo se lotili tega zelo profesionalno in osredotočeno, so minila nekje tri leta," je v intervjuju za Siol.net povedal producent in scenarist filma Žiga Kukovič.

Foto: Ana Kovač

Najpriljubljenejši slovenski tiktoker Žiga Kukovič, ki objavlja pod vzdevkom Kuxala, je posnel celovečerni prvenec, komedijo z elementi kriminalke in romance z naslovom Gepack. Film spremlja štiri prijatelje, ki se odpravijo na morje in se pri tem zapletejo s prekupčevalci mamil, avtomehanikom in peščico deklet. Pogosto napet in ves čas zabaven film so odlično posneli, Kuxala pa nam je v intervjuju razložil mnoge skrivnosti o tem, kako posneti film brez proračuna, izkušenj in institucionalne podpore.

Vaš celovečerni prvenec je nastal po inovativni poti. Ne prek AGRFT in prijav projektov Slovenskemu filmskemu centru, temveč prek ustvarjanja kratkih videov na YouTubu, Instagramu in nato še na TikToku, kjer imate neverjetnih 150 tisoč sledilcev. Se vam zdi, da ste se prek teh kratkih formatov bolje naučili filmskega jezika?  

Ne, mislim, da sem največ izkušenj dobil, ko sem začel delati kratke filme. Še posebej na festivalu Muvit, kjer se mi zdi, da sem se vsako leto naučil več. Mogoče sem na TikToku dobil nekaj smisla za komedijo, za tempo montaže, ampak to so podrobnosti. Film je popolnoma druga stvar. Najpriljubljenejši slovenski tiktoker Žiga Kukovič, ki objavlja pod vzdevkom Kuxala, je posnel celovečerni prvenec, komedijo z elementi kriminalke in romance z naslovom Gepack. | Foto: Ana Kovač Najpriljubljenejši slovenski tiktoker Žiga Kukovič, ki objavlja pod vzdevkom Kuxala, je posnel celovečerni prvenec, komedijo z elementi kriminalke in romance z naslovom Gepack. Foto: Ana Kovač

Na TikToku ste zmeraj pred kamero. Kako to, da ste se na filmu odločili ostati zgolj za njo? 

Tudi na TikToku sem marsikdaj za kamero. Pri teh videih večkrat sodelujem s skupino prijateljev in režija me veliko bolj navdušuje. Poleg tega zase menim, da nisem pretirano smešen. Pri filmu sem seveda najprej hotel biti igralec in mi je bila ideja sprva všeč, ampak potem sem ugotovil, da mi je za kamero bolje. Zdaj me še bolj navdušuje scenaristika. No in seveda režija.

Ali je bila v kateri različici scenarija tudi za vas pripravljena vloga? 

Soproducent in igralec Robert Kladnik me je skušal prepričati, naj prevzamem vlogo Jona, ki ga je na koncu odigral Tine Ugrin, ampak se nisem odločil za to in sem zelo vesel, ker je Tine odličen. 

"Zagotovo ima vsaka stvar pluse in minuse, ampak v minus stolpcu je toliko stvari, da se tega ne bi še enkrat lotil." | Foto: Ana Kovač "Zagotovo ima vsaka stvar pluse in minuse, ampak v minus stolpcu je toliko stvari, da se tega ne bi še enkrat lotil." Foto: Ana Kovač

Večkrat ste omenili, da film temelji na resnični zgodbi. Ste torej tihotapili mamila na Hrvaško? 

Ne! (smeh op. p.) Ta del je domišljijski. Res pa smo šli na morje in res smo imeli mercedesa, oldtimerja in res je crknil in smo dobili nadomestni avto in na meji smo res imeli težave, ampak precej manjše. Tako da je veliko stvari res, ampak te hude pa ne.

Tukaj si lahko ogledate napovednik filma Gepack:

Če se ne motim, je od zasnove scenarija do predvajanja filma v kinu minilo sedem let. Ali ste pričakovali, da bo to tako dolgotrajen proces? 

Trajalo je pet let. No, mogoče že dve leti govorim, da je pet, pa je zares sedem (smeh op. p.). Sicer nisem pričakoval, da bo trajalo toliko časa, ampak odkar smo se lotili tega zelo profesionalno in osredotočeno, so minila nekje tri leta. Najprej smo se predvsem veliko pogovarjali o tem, potem pa postopoma ugotavljali, koliko se moramo najprej naučiti – ter se to tudi naučili. Največ, kar sem dobil iz tega projekta – pa čeprav bi si film ogledala vsa Slovenija – so znanje in izkušnje.

"Največ, kar sem se naučil, in to še danes prihaja za mano, je to, kako pomemben je scenarij." | Foto: Ana Kovač "Največ, kar sem se naučil, in to še danes prihaja za mano, je to, kako pomemben je scenarij." Foto: Ana Kovač

Sicer tudi uveljavljeni ustvarjalci za projekt pogosto potrebujejo toliko časa, vendar je predvsem pri nas to pogosto vprašanje sestavljanja financiranja in mednarodnih dogovarjanj. Vam je uspelo vse brez tega. Se vam zdi to boljši pristop? 

Zagotovo ima vsaka stvar pluse in minuse, ampak v minus stolpcu je toliko stvari, da se tega ne bi še enkrat lotil. Neizmerno sem hvaležen za vse, ampak vložil sem toliko ur, časa in energije – vsi smo jih vložili – da ne bi želel, niti zmogel še enkrat vložiti v to. Trikrat sem pregorel. Ampak sem za vse hvaležen, ker sem se naučil, kako bolje živeti, da je treba postaviti sebe na prvo mesto, naučil sem se meditirati, kar mi je veliko pomagalo za naprej. Za vse to sem hvaležen. Najmanj sem maral to producentsko, administrativno delo, ampak zadnjega pol leta se mi zdi, da sem delal zgolj to. Sploh nisem imel več možnosti biti umetnik, kar sem hotel biti, ko sem se lotil projekta. Naslednjič bi bil zelo hvaležen pomoči. Seveda me najprej zanima, koliko svobode bi imel pri teh stvareh.

Nam lahko opišete pot od osnovne ideje do zaključenega filma – kaj vse ste se morali naučiti, kaj vas je najbolj presenetilo in kaj najbolj navdušilo? 

Največ, kar sem se naučil, in to še danes prihaja za mano, je to, kako pomemben je scenarij. Ljudje, ki se ne ukvarjajo profesionalno s filmom, pogosto rečejo, joj, kaj se mi je zgodilo, to bi lahko bil film! In s tem se popolnoma strinjam, ker za film ne potrebuješ svetovne vojne, temveč pristna človeška čustva. Ampak pomembno je, kako to zapakirati v scenarij, ki bo dovolj zanimiv, ki bo imel dovolj sporov in vsega drugega. In to je tisto, zaradi česar nam je uspelo posneti ta film, saj smo se bili pripravljeni tega naučiti. Prva tri leta smo se učili, česar nismo znali. Šele po treh letih sem prebral prvi priročnik za scenaristiko, pred tem sem vse delal 'iz nule'. Ponovno moram dati Robertu zaslugo, da me spodbujal k pisanju. Ampak najprej sem moral napisati 17 zanič osnutkov scenarija, preden sem ugotovil, kako naprej. Mislim, da tudi ta film ni to, kar sem se na koncu snemanja naučil. Ampak to bi lahko rekli za vsako stvar v življenju. No, naučil sem se veliko tudi o igri in o režiji. Ne vem, kako sva s časom, ampak o tem bi lahko razlagal več ur. 

Svojo umetniško pot je Kukovič začel kot plesalec.  | Foto: Ana Kovač Svojo umetniško pot je Kukovič začel kot plesalec. Foto: Ana Kovač

Odlično, imam podvprašanje. Film izstopa tudi s sijajnim posnetkom iz letalnika, ki vključuje lupinge, in z enim izjemno dolgim, razgibanim kadrom v nočnem klubu z mnogimi statisti, ki je narejen v maniri Scorseseja ali Spielberga. Kako ste si sploh drznili poskusiti to in koliko načrtovanja je bilo potrebnega za ti dve minuti? 

Mimogrede, v montaži smo ga skrajšali za 30 sekund. Res so me zelo navdihnili ti režiserji, recimo sloviti dolgi kader Scorsesejevega trilerja Dobri fantje. Ta kader sem imel zastavljen že od začetka, hotel sem, da traja dolžino cele pesmi in sem ga dolgo premleval. Najprej imaš nekaj v glavi, potem pa najdeš lokacijo. Ta ti odgovori na devetdeset odstotkov vprašanj, ker vidiš, kje je kaj. Potem smo si vzeli dovolj časa za vajo. Prišli smo na set več kot dvanajst ur prej in najprej sem več ur vadil s štirimi igralci, potem smo priključili plesalke in ponovno vadili več ur. Nato smo dodali statiste in ponovili vajo. Pri takem postopku začneš s precej praznim kadrom, potem pa dodajaš stvari in preizkušaš ter se igraš, da postane vse bogatejši. To mi je bilo izredno zabavno in danes bi ga najbrž naredil drugače in še večje. Vseeno pa si omejen. Zavedal sem se, da imamo časa za pet poskusov pred kamero, saj ne moreš ljudi držati pokonci vso noč, ker je preveč naporno.

TikTok me ne navdušuje več. Ogromno stvari bi rad napisal. Se pa projektov ne bom več loteval enako.

Svojo umetniško pot ste začeli kot plesalec. Ali bi rekli, da koreografija tovrstnih kadrov izhaja iz plesa? 

Zagotovo. To je vsekakor vplivalo in v prihodnje želim v svoje filme vključiti še več plesa.

Kaj pa kader iz letalnika? Tehnologija napreduje noro hitro, jo spremljate? 

Nisem zagrizenec, ampak mi je jasno, kako stvari delujejo. Posnetek iz letalnika sem hotel že od začetka, ampak je bil zastavljen bolj preprosto. Po prvih načrtih bi zgolj statično spremljal avto, potem smo ugotovili, da je v povezavi s pesmijo bolje, če avto kasneje vstopi v kader. Nato je Tom Strojnik, ki je vodil letalnik, predlagal, da poskusimo, kaj vse zmore novejši model naprave, ki jo je imel takrat zraven. In res je videti odlično, sploh v povezavi z Mrfyji. 

"Nisem zagrizenec, ampak mi je jasno, kako stvari delujejo." | Foto: Ana Kovač "Nisem zagrizenec, ampak mi je jasno, kako stvari delujejo." Foto: Ana Kovač

Izbira glasbe v filmu, ki vključuje eklektičen izbor od Leopolda I. do Nece Falk, je zelo zanimiva in ujame duh akcije. Ali bi rekli, da je ta način uporabe vezan na vaše izkušnje iz TikToka, kjer je glasba pogosto integralni element videa, medtem ko je na drugih družbenih omrežjih njena uporaba bolj omejena zaradi avtorskih pravic? 

Ne bi rekel, da je glasba tam zaradi TikToka. Nismo šli v neko, recimo temu tiktokersko glasbo, ampak smo dodali samo glasbo, ki jo spoštujemo. Za nekatere pesmi smo se morali zelo boriti, da smo jih dobili, in vesel sem, da nam je uspelo. Pesmi smo pogosto izbrali tako, da sem pri nekaterih ugotovil, da mi sprožijo fizično aktivnost v telesu, pospešijo utrip, in sem nato začel razmišljati, ali bi jih lahko vključil v film in v katero sceno.

Pri neodvisno posnetih filmih je gverilski pristop pogosto opazen – v kakovosti slike, še bolj pri zvoku, pri statičnih scenah, improviziranih lokacijah in seveda pri majhnem številu statistov. Nič od tega ne velja za vaš film. Kako vam je to uspelo? 

Ogromno predpriprav. Malokdo ve, koliko dela je treba vložiti v tak film. Zadnja leta sem svojemu primarnemu delu, torej TikToku, posvečal okrog 20 odstotkov časa, vse drugo pa temu filmu. Spomnim se enoletnega obdobja, ko smo se z ekipo dobivali vsak dan in do treh zjutraj reševali težave, na katere smo dnevno naleteli – razvoj finančnega načrta, kje dobiti statiste, kje dobiti lokacijo, kje opremo … To je bilo res ogromno dela, ki smo ga delali v petčlanski ekipi in za katerega si predstavljam, da ga v profesionalni produkciji opravlja več kot sto ljudi. Recimo za snemalno lokacijo na hrvaški meji smo potrebovali dve leti dogovarjanj. Pomembno mi je bilo, da je lokacija čim bolj pristna in res bi lahko zgolj naredili tablo poleg nekega kioska, ampak nas je skrbelo, da to ne bi prepričalo publike. Veliko energije smo vložili v geografijo filma, da deluje realistično, in mislim, da je pomembno, da smo vztrajali in to dosegli. 

"Praktično vse je bilo financirano iz mojega žepa, nekje deset odstotkov smo dobili iz drugih virov. Pri vseh, ki so nas spremljali na tem projektu, smo imeli srečo, da so prepoznali, da gre za projekt iz srca in ne za hiter zaslužek, ter so nam pristopili na pomoč. Če bi hotel zaslužiti, bi se lotil česarkoli drugega kot snemanja celovečernega filma," je povedal Kukovič. | Foto: Ana Kovač "Praktično vse je bilo financirano iz mojega žepa, nekje deset odstotkov smo dobili iz drugih virov. Pri vseh, ki so nas spremljali na tem projektu, smo imeli srečo, da so prepoznali, da gre za projekt iz srca in ne za hiter zaslužek, ter so nam pristopili na pomoč. Če bi hotel zaslužiti, bi se lotil česarkoli drugega kot snemanja celovečernega filma," je povedal Kukovič. Foto: Ana Kovač

Kako ste poskrbeli za financiranje? Oprema, lokacije in ljudje zagotovo stanejo ogromno, tudi avtorske pravice. 

Veliko smo delali, da smo pridobili dovolj denarja. Vsem smo predstavili, da snemamo projekt iz strasti, za katerega nimamo financ – kar še vedno pomeni, da potrebuješ ogromno financ. Že samo petdnevno snemanje na Črnem Kalu pomeni, da potrebuješ prenočišča, hrano in potne stroške za vsaj dvajset ljudi za pet dni. Ko začneš delati finančni načrt, ti najprej uniči možgane in ne verjameš, da boš lahko kdaj to izvedel. Ampak sem vesel, da smo bili dovolj nori in se tega vseeno lotili. Praktično vse je bilo financirano iz mojega žepa, nekje deset odstotkov smo dobili iz drugih virov. Pri vseh, ki so nas spremljali na tem projektu, smo imeli srečo, da so prepoznali, da gre projekt iz srca in ne za hiter zaslužek, ter so nam pristopili na pomoč. Če bi hotel zaslužiti, bi se lotil česarkoli drugega kot snemanja celovečernega filma. 

Ste tako dobili tudi opremo? 

To pa moram posebej povedati, ker je lahko zelo poučno za obetavne filmarje. Ker sem najprej snemal kratke filme, sem postopoma gradil ekipo za ta film. Pri prvem kratkem filmu smo bili trije, poleg mene še Robert in Matic Gabriel, ki je zdaj direktor fotografije. Potem ljudje vidijo tvoj film in želijo s tabo sodelovati. In če so ti projekti uspešni, pridobivaš zaupanje in postopoma se krog tvojih sodelavcev širi, pogosto pa ima kdo še kaj svoje opreme, kamero, luči in tako dalje. Mnogi so se Gepacku nato pridružili tudi kot producenti in v drugih vlogah, za kar sem jim izredno hvaležen. Tako da smo imeli profesionalno opremo, ampak nam je ni bilo treba najemati.

Lani je v kina prišel Nekaj sladkega, prvenec komika Tina Vodopivca, ki je prav tako nastal v neodvisni produkciji. Tinu se tudi zahvaljujete v svojem filmu, ali sta delila izkušnje? 

Večinoma sva si izmenjala izkušnje glede tega, kje so ovire, glede česa je treba biti previden in podobno. Pri produkciji nisva sodelovala. 

"Iskreno, scenarij sem napisal pred več kot petimi leti in do takrat, ko smo začeli snemati, sem postal povsem drug človek in bi morda želel povedati nekaj povsem drugega. Ampak hkrati sem vedel, da nima smisla vreči scenarija stran in začeti znova, ker smo v film vložili toliko dela in ker sem vanj verjel." | Foto: Ana Kovač "Iskreno, scenarij sem napisal pred več kot petimi leti in do takrat, ko smo začeli snemati, sem postal povsem drug človek in bi morda želel povedati nekaj povsem drugega. Ampak hkrati sem vedel, da nima smisla vreči scenarija stran in začeti znova, ker smo v film vložili toliko dela in ker sem vanj verjel." Foto: Ana Kovač

Gepack je krimi-komedija in film ceste. Ravno v zadnjem letu smo dobili dva slovenska filma, Jezdeca in Dedek gre na jug, ki bi ju lahko nekako uvrstili v isti žanr, čeprav gre za izredno različne filme. Ali menite, da to izkazuje nek duh časa, da hočemo nekam pobegniti, se izogniti kriminalu in se smejati? 

Moram priznati, da nisem poglobljeno razmišljal o tem. Sram me je priznati, da tudi nisem videl teh filmov, ker preprosto nisem imel časa za kino. To moram še narediti. Ampak pri Gepacku ne bi rekel, da gre za nekaj globljega, preprosto smo hoteli povedati zgodbo, ki se nam je zgodila. Iskreno, scenarij sem napisal pred več kot petimi leti in do takrat, ko smo začeli snemati, sem postal povsem drug človek in bi morda želel povedati nekaj povsem drugega. Ampak hkrati sem vedel, da nima smisla vreči scenarija stran in začeti znova, ker smo v film vložili toliko dela in ker sem vanj verjel.

Vaš film odlikuje tudi izrazito pristen jezik dialogov. Ste jih ustvarjali skupaj z igralci oziroma ali ste se vsaj prilagajali njihovim narečjem? 

Prva stvar, ki sem jo povedal igralcem, je bila, naj govorijo, kot govorijo naravno. Nismo imeli časa, da bi se učili drugih narečij. Moram se zahvaliti Žigi Čamerniku, ki me je naučil, kaj pomeni, da ima igralec svobodo, in kako jih poslušati, da ustvarijo pristen lik. To še zmeraj pomeni ogromno napotkov, ampak like smo ustvarjali skozi dva meseca vaj, med katerimi so pomagali izoblikovati značaj in dialoge. Enkrat smo to delali celo skupaj na setu, ko smo med vajo ugotovili, da scena ne deluje. Vzeli smo si čas in pet ur ugotavljali, kako izboljšati sceno, jo vadili in na koncu posneli, za kar se moram še enkrat zahvaliti potrpežljivosti ekipe.  

"V filmu sem želel na metaforični ravni govoriti o razmerjih in do neke mere mi je to uspelo, a mislim, da bi za uresničitev izvirne ideje potreboval še več časa in izkušenj," je povedal Kukovič. | Foto: Ana Kovač "V filmu sem želel na metaforični ravni govoriti o razmerjih in do neke mere mi je to uspelo, a mislim, da bi za uresničitev izvirne ideje potreboval še več časa in izkušenj," je povedal Kukovič. Foto: Ana Kovač

Uvodna scena s poroke, ki nima neposredne povezave s preostankom filma, zgolj utemelji ozadje enega od junakov, vključuje vse poklone kiču poročnih videov in še kakega povrhu. Ali ste posneli že kaj porok? 

Ali sem posnel veliko porok? Ne. Nobene še nisem posnel. V filmu sem želel na metaforični ravni govoriti o razmerjih in do neke mere mi je to uspelo, a mislim, da bi za uresničitev izvirne ideje potreboval še več časa in izkušenj. Na koncu smo celo razmišljali, da bi ta prolog črtali, saj film deluje tudi brez njega, vendar smo se odločili, da ga obdržimo, saj napelje na ton, ki je blizu klasičnim slovenskim filmom, nato pa z dejanskim začetkom povsem obrne ploščo.

Najbolj znan igralec v filmu je Matjaž Javšnik, ki je tudi koproducent. Kako ste ga pritegnili k projektu? 

Zelo zgodaj v procesu mi ga je nekdo predstavil in je bil zelo odprt, srečala sva se in sem mu pokazal, kaj imamo pripravljeno, in je bil takoj za. Moram se mu zahvaliti, ker je nekako postal moj mentor, predstavil mi je knjige o scenaristiki, prebral je vsak moj zanič osnutek scenarija in mi podajal komentarje, zelo inteligentno je pristopal k temu in ni reševal mojih težav, ampak me je usmerjal. Točno je vedel, koliko napotkov mi mora dati in koliko mi mora pustiti svobode, da se sam naučim. Tako mentoriranje zahteva izredno zrelost. Res ima širino in je po mojih izkušnjah izredno skromen.

Zelo so mi všeč stari filmi in zdaj sem začel gledati te novejše, ki so mi tudi v redu. Tisti vmes me nikoli niso pritegnili.

Komična kriminalka o mulcih, ki preprodajajo mamila, pa še posneta gverilsko, kar kliče po primerjavi s Tu pa tam, prvencem Mitje Okorna. A medtem ko si je on velik del zgodbe izposodil pri Guyu Ritchieju, vključno z nevarnimi – in povsem nerealnimi – gangsterji, sta pri vas vodji zločinske operacije dva tipa v študentskem domu. Kar je seveda bližje resničnosti, čeprav na prvi pogled manj filmsko. Kako ste prišli do te ideje? 

To je spet stvar, ki bi lahko prišla do izraza, če bi imeli več časa. Navdih je bil tip človeka, ki je končal s faksom, ampak izkorišča status študenta, da ostane v študentskem domu in je čez poletje sam, nato pa postavi tam centralo za preprodajo mamil. To temelji na podrobnostih, ki jih slišiš v pogovorih s prijatelji, in to ozadje bi si želel še bistveno razširiti ter nadgraditi, če bi imel več časa. Lahko bi bilo zelo zabavno.

Za film je pripravljeno tudi pedagoško gradivo, kar je nekoliko nenavadno za tako komercialen film. Po drugi strani so najbolj gledani slovenski filmi zadnjih let tisti, na katere šole odpeljejo učence in dijake – denimo Gajin svet 2 in Šepet metulja. Ali ste to načrtovali že pri zasnovi filma in ali je to vplivalo na zgodbo? 

Ne. Ne vem, če bom kdaj imel bolj svoboden pogled na zgodbo. Tudi zato, ker nisem imel nobenih izkušenj. Sprva sploh nismo vedeli, kam se bo zgodba odvila, kaj šele, da bi razmišljali o tem, ali ga bodo lahko gledale šole, ob katerih terminih bi ga predvajali in podobno. Mi smo se osredotočili na film, ampak ko smo ga končali, smo začeli razmišljati, ali ga ni morda smiselno ponuditi šolam. Ne nazadnje odpiramo nekatere pomembne družbene teme – ki jih zdaj nočem razkriti – pa tudi moralno pozitiven zaključek ima. Tako da smo se odločili, da bi poskusili pritegniti tudi mlade, da vidijo film, ob katerem se zabavajo, in se lahko po ogledu tudi pogovarjajo o odprtih temah. 

Iz otroštva se spomni vseh filmov Kekcev in pa Sreče na vrvici. | Foto: Ana Kovač Iz otroštva se spomni vseh filmov Kekcev in pa Sreče na vrvici. Foto: Ana Kovač

Kateri slovenski film je na vas pustil pečat? 

Šele zdaj sem jih začel bolj zavzeto gledati. Iz otroštva se spomnim vseh Kekcev in Sreče na vrvici. Ta mi je zelo všeč, res je čustveno dodelan. Dandanes je filme tehnično bistveno lažje narediti dovršene kot takrat in zato prav izstopa, kako močne poudarke so dali na čustveno plat filma. To pri sodobnih pogosto manjka. Te stvari dobiš kot človek z izkušnjam in zrelostjo, medtem ko je tehnična izvedba bolj analitična. Kar bi se tudi lahko navezovalo na to, kako nam v sodobni družbi manjka povezanosti s srcem in kako dobri smo pri delu z možgani.

Kdo so vaši največji vzorniki na področju filma? 

Uh, da ne bom zdaj preveč očiten v naštevanju klasikov.

Najbrž ne gre brez omembe Spielberga, Scorseseja in Tarantina  

No, če kateri filmar ni pod vplivom Scorseseja … Glede Tarantina pa moram reči, da mi trenutno ni blizu. Pred kakim mesecem sem se odločil za ogled Šunda in sem ugasnil po dvajsetih minutah ter se vprašal, kaj za vraga gledam? Nočem biti nespoštljiv, samo poudariti, da gremo ljudje skozi različna obdobja. In pri zadnjem ogledu so se mi zdeli liki papirnati in neprepričljivi, situacije pa še bolj. Morda je to povezano s tem, da sem zaključeval lasten film in ga pretirano analiziral. Prijatelj mi je rekel, da se ne strinja glede Šunda, da je njemu še zmeraj zabaven. In morda bo tudi meni, morda ne bom zahteval, da me Samuel L. Jackson prepriča, da je gangster, ker me v tem filmu ne. Ampak morda mu sploh ni treba verjeti. Moram pa izpostaviti Tarantina kot vzornika, ker je tisti režiser, pri katerem se prvič navdušiš nad filmom kot medijem. Sicer pa moram omeniti Francisa Forda Coppolo, in res naštevam stereotipne ameriške režiserje, ampak pri njem niso izjemni samo filmi, temveč tudi, ko ga poslušaš, kako govori o filmu, s kako strastjo, s kako ranljivostjo … Noro ga spoštujem. Pri njegovih razlagah filma sem se največ naučil, kako snemati filme, povsem iz praktične perspektive.  

"TikTok me ne navdušuje več. Ogromno stvari bi rad napisal. Se pa projektov ne bom več loteval enako." | Foto: Ana Kovač "TikTok me ne navdušuje več. Ogromno stvari bi rad napisal. Se pa projektov ne bom več loteval enako." Foto: Ana Kovač

Kaj pa slovenski režiserji? 

Zelo so mi všeč stari filmi in zdaj sem začel gledati te novejše, ki so mi tudi v redu. Tisti vmes me nikoli niso pritegnili. Sem pa pogledal Prasico, slabšalni izraz za žensko in Orkester, ki sta me res navdušila. Orkester je odličen film.

Kaj so naslednji projekti, ki jih načrtujete? Vas je kupil film ali imate zdaj druge ambicije? Se boste vrnili k TikToku? 

TikTok me ne navdušuje več. Ogromno stvari bi rad napisal. Se pa projektov ne bom več loteval enako. Ugotovil sem, kaj rad počnem pri filmu, in to je veliko stvari. Ko ustvarjam film, se počutim, kot da sem prišel domov. Imam pripravljeni še dve zgodbi, ampak sta bolj za kratke filme, razvijam pa scenarij, ki je kar ogromna stvar in bi bil lahko za serijo. Bomo videli.

Žiga Kukovič pravi, da se projektov ne bo loteval na enak način.  | Foto: Ana Kovač Žiga Kukovič pravi, da se projektov ne bo loteval na enak način. Foto: Ana Kovač

Preberite še:

oskarji
Trendi Nominacije za oskarje: ste zdaj vsi srečni?
Nesrečna bitja
Trendi Najbolj nenavaden film, kar ste jih videli
Šterkijada
Trendi Veliko toksične družine, skoraj nič jadranja