Sreda,
16. 5. 2012,
9.29

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

reportaža

Sreda, 16. 5. 2012, 9.29

8 let, 7 mesecev

Tindersticks: tokrat polni presenečenj

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Britanski kralji komornega indie popa so na odličnem šišenskem koncertu pokazali, da znajo biti tudi živahni, igrivi in vzneseni. Še naprej pa ostajajo kralji melanholičnih zvočnih izletov.

Za pravo vzdušje pred nastopom "glavne atrakcije", skupine Tindersticks iz Nottinghama, je z nenavadnim in sila atraktivnim, "one man band" nastopom poskrbel francoski avtor Thomas Belhom. Sanjave skladbe, polne filmskega suspenza, šarma šansona, čistih akustičnih izletov, a tudi zahtevnejših eksperimentov, je simpatični glasbenik gradil sproti. Navadno je začel z akustično kitaro, katere frazo je "ujel" v sekvencer. Na ponavljajočo prvo frazo je nato posnel naslednjo, lahko spet na kitari ali pa na klaviaturah in tako naprej. Potem pa je sedel še za bobne, ki jih ni vzorčil. Vmes je seveda še pel, in to v kleni francoščini, ki je kot nalašč za tovrstne lirične zvočne izlete. Večina takrat še ne prav številnih poslušalcev je sicer mislila, da je Belhom imel vse skupaj vnaprej posneto, a to ni bilo tako. Poznavalci so lahko uživali ob odličnih skladbah, Belhomovi hitri menjavi instrumentov in skoraj DJ-evski nadgradnji in razgradnji skladb.

Po krajšem premoru so na oder prišli Tindersticks. Začeli so z otožno skladbo Blood, nadaljevali pa z živahno If You're Looking For A Way Out, s katero so že napovedali, da tokrat ne bomo priča "zgolj" melanholičnim in umirjenim zvočnim odisejadam. Tudi Dick's Slow Song je zvenela presenetljivo svetlo, no, morda deloma tudi zaradi ne ravno dobrega zvoka, ki je bil precej "tranzistorsko" rezek in prvih šest sedem skladb ne najbolj prijeten.

Prva skladba z novega albuma The Something Rain, ki je izšel februarja, je bila epska Chocolat, ki jo je recitiral klaviaturist David Boulter. Seveda je verze bral z lista. Pesem nudi zanimiv in malce drugačen pogled na tematiko skladb Lola skupine The Kinks in deloma tudi Walk On The Wild Side Louja Reeda. Izjemna skladba, ki sicer precej odstopa od ustaljenih zvočnih okolij Tindersticks, je bila zelo dobro sprejeta. V nadaljevanju je bend predstavil večino skladb novega albuma, zanimivo pa je, da je izpustil nosilno Medicine, ki jo je sprva načrtoval za sam konec.

Glavni vokal je nato znova prevzel nenadkriljivi Stuart Staples. Sledila je energična naslovna pesem zadnjega albuma, s katero je bend pokazal, da zna narediti popolno pop pesem. Zanimivo je, da bila to pesem, ob kateri se je občinstvo skoraj najbolj burno in glasno odzvalo. Spremljanje koncerta Tindersticks je namreč prav posebna izkušnja, saj večina vedno zelo zbrano spremlja vsak ton in tudi vsak premik šesterice na odru. Vsekakor ni veliko koncertov, ko se po glasnem ploskanju ob koncu skladbe v dvorani razleže popolna, da ne napišemo pogrebna tišina, v kateri se čaka na naslednjo pesem.

Predstavitev novih skladb je bend nadaljeval z A Night So Still. Do dodatka pa je izvedel še pesmi I Know That Loving, Slippin' Shoes, eksplozivno Frozen, prelepo Come Inside in "filmski" instrumental Goodbye Joe.

Skupina je dodatek začela z energično izvedbo skladbe 4.48 Psychosis, s katero Tindersticks vedno znova spomnijo, da se odlično znajdejo tudi v bolj kitarsko distorziranih rockerskih okoljih. Po koncu skladbe je na oder priletel nekdo od njihovega osebja in na stojalo Staplesovega mikrofona prilepil list papirja. Posvečeni so seveda takoj vedeli, da bo sledila čudovita "polrecitacija" Cherry Blossoms. Tindersticks so svoj odlični nastop končali s skladbo If She's Torn, kar je svojevrstno presenečenje, saj so do zdaj navadno svoje nastope na tej turneji zaključevali z Goodbye Joe, Factory Girls ali z že omenjeno Medicine.

Predvsem v drugi polovici koncerta so Tindersticks dodobra porušili predstavo o večnih melanholikih, ki se utapljajo v počasnih ritmih in "žalostnih" zvokih. V tem delu je bend v svoje lirične izlete pritajeno vpletal prvine soula, v katerega je zašel v svojem drugem obdobju, indie popa in celo nekaj tistega tipičnega in po večini nadvse šarmantnega britanskega novovalovskega zvoka. Tindersticks so dajali občutek, kot da se ustvarjalno odpirajo in da v prihodnosti lahko od njih pričakujemo še marsikaj nenavadnega in predvsem povsem drugačnega. Skratka, odlični koncert Tindersticks je bil poln presenečenj in izzivov. V marsičem pa je bil morda tudi prelomen.