OCENA FILMA: Vroči Mike

"Ni ti treba govoriti, samo bodi lep," Vročemu Miku – naivnemu slačifantu, ki sanja o podjetniški karieri – v trenutkih intime na dušo položi svobodomiselna diplomantka psihologije. Sodeč po odzivu pretežno ženskega občinstva – zaradi vriskanja in hihitanja sem imel v kinodvorani na trenutke občutek, da sem pomotoma zašel na dekliščino – naslovni junak romantično-komično-plesne drame Stevena Soderbergha z lepoto res nima težav, kar pa ne pomeni, da se mu ne splača prisluhniti. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za sam film, ki je na prvi pogled videti kot moška različica Dobrih mrh, vendar se pozneje izkaže, da je več kot samo plehka zabava in da imajo ustvarjalci marsikaj povedati. Tisti pred kamero pa tudi pokazati – vendarle gre za film o slačifantih!

Pravzaprav gre za film o enemu slačifantu – 30-letnemu Miku, ki podnevi služi denar kot krovec in monter avtomobilskih dodatkov, zvečer pa v nočnem klubu odvrže oblačila in kot najbolj izpostavljen član skupine erotičnih plesalcev pod vodstvom karizmatičnega Dallasa (Matthew McConaughey) za neprimerljivo večje plačilo zabava dekleta. Če se sprašujete, zakaj ima Mike več služb, je odgovor preprost – ker želi odpreti podjetje z unikatnim pohištvom, ki ga izdeluje iz odpadnega materiala. Mike v eni od dnevnih služb spozna 19-letnega mladeniča, ki ga popelje v svet striptiza, kar pa ni najbolj pogodu njegovi zaščitniški sestri Brooke (Cody Horn), v katero se Mike zagleda. Kemija med njima je očitna, vendar Mikov življenjski slog utegne predstavljati preveliko oviro za zvezo.

Resnici na ljubo je zgodba precej klišejska in predvidljiva, kar pa niti ni tako moteče, saj so pripovedni zapleti skoraj nepomembni. Prav tako ne gre za študijo poklica – Vroči Mike pač ni Soderberghova različica Rokoborca, v kateri bi rokoborbo zamenjal striptiz –, še manj za puritansko kritiko tega. Poklic erotičnega plesalca služi predvsem za prispodobo družbe, v kateri sta najvišja ideala lepota in bogastvo in v kateri oblika zasenči vsebino. Film presenetljivo uspešno zajame duh časa in usodo "izgubljene" generacije, za katero se zdi, da nima drugih ciljev in ambicij od hitrega in preprostega zaslužka. Najbolj tragično pri Miku je, da se niti ne zaveda, da mu denar predstavlja cilj in ne več sredstvo za dosego cilja. Trdi, da ga poklic in življenjski slog ne definirata. Kaj nas pravzaprav definira, če ne tudi ti dve kategoriji? Samo želje in sanjarjenje po samouresničitvi? V Slačipuncah in Striptizu podobnih tem nisem zasledil, zato si Vroči Mike ne zasluži, da ga mečemo v isti koš z omenjenima zmazkoma.

Hkrati gre za film, ki temelji skoraj izključno na osrednji osebnosti. Mika upodablja Channing Tatum, ki poskrbi, da se v družbi glavnega junaka počutimo odlično. Simpatični igralec nas očara z naravno igro in je enako prepričljiv med plesnimi nastopi, ki bi mu jih zavidala še Justin Timberlake in Usher, kot v prizorih, v katerih ostaja oblečen. Kar niti ni tako presenetljivo, če vemo, da naj bi zgodba temeljila na njegovih lastnih izkušnjah iz časov, ko se je preživljal kot erotični plesalec. Druge osebnosti, predvsem moški, skoraj niso vredne omembe, izjema je morda Dallas, ki pusti vtis samo po zaslugi odličnega McConaugheyja, medtem ko je Alex Pettyfer v vlogi nespametnega mladca precej dolgočasen. Pravzaprav sta še najzanimivejši vlogi Olivie Munn in Cody Horn; čeprav je film posnet z moške perspektive, v njem ne zasledimo trohice šovinizma, kar je tudi svojevrsten dosežek.

Na koncu ne smemo pozabiti na režiserja – če je Tatum srce filma, je Soderbergh njegova duša. Da Vroči Mike nosi Soderberghov pečat, je razvidno že iz fotografije in montaže. Čeprav prizori vrhunsko koreografiranih nastopov spominjajo na njegove komercialnejše projekte, se z oskarjem nagrajeni režiser Preprodajalcev z najnovejšim projektom vrača k svojim ustvarjalnim začetkom, kar pomeni, da je Vroči Mike bližje njegovemu neodvisnemu prvencu Seks, laži in videotrakovi kot visokoproračunskemu Oceanovih 11. Hkrati je Vroči Mike, ironično, režiserjev najbolj razvedrilen film zadnjih let. Morda pa je Soderbergh v Channingu Tatumu odkril svojo muzo?