OCENA FILMA: Velika poteza

"Tragedija je, ko se urežem v prst. Komedija je, ko padeš v odprt jašek in umreš," je razliko med obema žanroma nekoč opisal znameniti mojster filmske komedije Mel Brooks.

Iz Brooksovega citata lahko izpeljemo, da je svetovna finančna kriza, ki je leta 2008 pretresla svet in posledice katere številni občutijo še danes, več kot primerna snov za komedijo, čeprav v sami krizi in vzrokih, ki so do nje pripeljali, ni popolnoma nič smešnega.

Danes se ob omembi krize smeji samo tistim, ki so jo povzročili in ki za svoja ravnanja niso nikoli odgovarjali, ampak so bili za svoje dosežke celo nagrajeni. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so se s krizo okoristili tako, da so jo napovedali. Nekaterim od teh je ob uresničitvi njihovih napovedi moralo iti tudi malce na smeh, res pa je, da so bili njihovi nasmeški, kot boste izvedeli v nadaljevanju tega besedila, veliko bolj kisli.

Film Velika poteza (The Big Short) – za pet oskarjev nominirana tragikomedija, ki jo je Adam McKay posnel po knjigi Michaela Lewisa (avtorja romanov Zgodba o prvaku in Zmagovalec, po katerih so prav tako posneli uspešna celovečerca) – pripoveduje zgodbo o teh finančnih Nostradamusih. Hkrati je to tudi zgodba o požrešnosti, neumnosti, lahkovernosti in prevari, v kateri se bodo na takšen ali drugačen način prepoznali vsi, ki se jih je kriza dotaknila. Da, najverjetneje tudi vi.

Bistvo je bilo pozornim očem vidno

Imena glavnih likov so spremenjena, njihova zgodba je, naj se sliši še tako neverjetno, resnična. V letih pred krizo, ko se je "ves svet zabaval", je skupina družbeno neprilagojenih čudakov z Wall Streeta videla to, kar drugi niso. Kako jim je to uspelo? Preprosto – gledali so. In spregledali.

Prvi je spregledal Michael Burry (Christian Bale) – nekdanji zdravnik s steklenim očesom, ki se je preoblikoval v nadarjenega borznega analitika in uspešnega menedžerja nekega finančnega sklada. Ta se je sredi prejšnjega desetletja, ko je s svojimi izračuni ugotovil, da je sistem podeljevanja hipotek v ZDA tik pred razpadom, odločil za nezaslišano potezo – v času, ko sta se na finančnih trgih cedila med in mleko, je stavil proti bankam in proti nepremičninskemu trgu.

S tem je vzbudil pozornost "kul" borznega posrednika Jareda Vennetta (Ryan Gosling). Ta je informacijo pomotoma posredoval uslužbencem nekega drugega finančnega sklada pod vodstvom Marka Bauma (Steve Carell), s katerim je pozneje sklenil zavezništvo, do Michaelovih ugotovitev pa sta se istočasno dokopala še mlada vlagatelja (John Magaro in Finn Wittrock), ki upata, da bosta po stavi, pri kateri jima pomaga nekdanji bankir Ben Rickert (Brad Pitt), prestopila med velike igralce na Wall Streetu.

Konec filma je predvidljivo žalosten/žalostno predvidljiv. Markove napovedi so se izkazale za resnične: nepremičninski balon se je razpočil, dereguliran finančni sistem, v katerem so največje dobičke prinašale precenjene obveznice z drugorazrednim zavarovanjem (CDO), pa je leta 2008 dokončno "mutiral v pošast, ki je sesula svetovno gospodarstvo".

Svetovna finančna kriza za "telebane"

Adamu Kayu – tega smo do zdaj poznali kot režiserja butastih komedij, v katerih je nastopal Will Ferrell (Jebeš novice, Nora brata, Rezervna policista) – in njegovi ekipi je uspela resnično velika poteza: iz tragične in izjemno zapletene teme so ustvarili razvedrilen celovečerec, ki osvetli ključne vidike finančne krize, ne da bi od gledalcev zahteval prevelik miselni napor. (Večjega od Norih bratov že).

Se ob izrazih, kot so šortanje, tranše, hipotekarne obveznice in zadolžnice, zavarovane z dolgom, dolgočasite ali počutite neumne? To je tudi njihov namen. Ali kot nam to brez dlake na jeziku razloži Jared Vennett: Wall Street si izmišljuje takšne izraze prav zato, da ljudi z njimi zmede in da ga ti posledično pustijo pri miru.

Jared, ki gledalce večkrat nagovori neposredno v kamero in s tem prebije četrti zid, celo predvideva, da večina med nami o krizi ne ve skoraj nič. (Razen seveda "tistega naučenega stavka, ki ga ponavljamo, da v pogovorih ne bi izpadli neumni".)

Če bi zapisal, da boste po ogledu Velike poteze iz kina stopili pametnejši, bi se zlagal. Če z ozadjem krize in naštetimi izrazi niste seznanjeni, vam bodo lahko ti povzročali nekaj težav, saj se jih v filmu zvrsti toliko, da jim bodo finančni analfabeti komaj sledili. Po drugi strani se bo finančnim strokovnjakom verjetno zdelo, da scenarij nekatere dogodke preveč posplošuje oziroma da jih obravnava površno.

Ne glede na to, v katero skupino spadate, je najbolje, da se prepustite filmu in iz njega izluščite bistvo (o podrobnostih se boste lahko podučili pozneje). Velika poteza je nekakšna Svetovna finančna kriza za "telebane". Film za množice, ki bo, tako vsaj upam, množice tudi dosegel in jih vsaj malce razsvetlil.

Če bi radi razumeli bistvo, je verjetno še vedno bolje, da vam nekatere izraze razložijo zvezdniki, kot so Margot Robbie (Kayev film tako ali tako v marsičem spominja na Volka z Wall Streta), Selena Gomez in kuharski mojster Anthony Bourdain, kot da se zanašate na različne finančne analitike, ki jih plačujejo tvorci teh izrazov in ki – v nasprotju s protagonisti Velike poteze – niso opozarjali na nevarnosti, ko je bil za to še čas.

Omenjeni zvezdniki, ki gledalce prav tako nagovarjajo neposredno in v filmu igrajo sami sebe, nam finančno terminologijo razložijo na preprost način, s pomočjo metafor, kot sta ruleta in kuhanje brodeta. Če vemo, da Robbiejeva to stori, medtem ko uživa naga v peneči kopeli s kozarcem penine v roki, je jasno, da nam ogled filma ne bo pomagal pri opravljanju doktorata iz ekonomije. Bolj zabavne (in bolj seksi) razlage teh pojmov in dogodkov kljub vsemu verjetno ne bomo dočakali.

Velika poteza nam posreduje trpko resnico prek humorja, pri razumevanju časovnega zaporedja dogodkov pa nam pomagajo tudi popkulturne reference v obliki fotografij in videospotov. Ti skupaj z energično montažo in pisanim izborom glasbenih uspešnic, ki jih izvajajo Metalica, Guns N' Roses, Kelis, Ludacris, Gnarls Barkley, Gorillaz in drugi, dodatno prispevajo k razvedrilni vrednosti tega celovečerca.

Tragedija brez (zadovoljivega) epiloga

Če smo že začeli s citatom, z njim še končajmo. Ne, ne bom se navezal na citat iz filma (čeprav je med njimi nešteto takšnih, ki bi se jih veljalo zapomniti), temveč na znamenito misel komika Steva Allena, ki je komedijo opisal kot seštevek tragedije in časa.

Ta misel v primeru nedavne svetovne finančne krize nikakor ne drži. Bolj ko se film približuje koncu, bolj postaja podoben bizarni srhljivki. Ta kriza je bila tragedija brez (zadovoljivega) epiloga.

V sami krizi ni nič smešnega, v načinu, kako se je ta odvijala in razrešila, še manj: vodilnim predstavnikom različnih finančnih institucij (tudi nadzornih) so iz davkoplačevalskega denarja, ki je bil namenjen reševanju krize, izplačali vrtoglave bonuse, ob tem pa z lobiranjem dosegli, da kongres ni sprejel potrebnih reform. Na zaporno kazen je bil obsojen en sam nepomemben bankir.

Če niste bili med tistimi, ki so predvideli krizo, si nimate česa očitati. Večina sogovornikov, s katerimi se protagonisti filma pogovarjajo, nanje gleda kot na norce. Čas je pokazal, kdo je imel prav.

Ogled Velike poteze vam vsekakor priporočam. Če bi se radi na preprost način podučili o vseh razsežnostih te krize, pa vam svetujem, da si ogledate odličen, z oskarjem nagrajen dokumentarec Charlesa Fergusona Resnica o krizi (Inside Job). Ta vam bo pokazal, da je denar, ki je poniknil v naših državnih bankah, teh vrečah brez dna, v primerjavi s finančnimi malverzacijami, ki se dogajajo na Wall Streetu, kot kraja paštete.

Ko nas bo doletela naslednja svetovna finančna kriza (kar je samo vprašanje časa), ne bomo mogli več trditi, da nismo bili opozorjeni. Drugo vprašanje je, ali lahko sploh kaj storimo, da se ne bi zgodila.