OCENA FILMA: Ubij jih nežno

Ko sta Andrew Dominik in Brad Pitt nazadnje sodelovala, sta posnela mojstrovino: melanholičen neovestern Jesse James in strahopetni Robert Ford. Ameriški zvezdnik in avstralski režiser sta po petih letih znova združila moči, vendar njun drugi skupni projekt, kriminalna drama Ubij jih nežno (Killing Them Softly), ne izpolni pričakovanj. Film sicer odlikujeta odlična igra in mojstrska režija, ki pa ju zasenči Dominikov pretenciozen scenarij.

Scenarij, ki se oklepa ene same ideje in ni niti približno tako luciden, kot si avtor domišlja, temelji na kriminalnem romanu Georgea V. Higginsa Cogan's Trade iz leta 1974, samo da je dogajanje preneseno v volilno leto 2008. Za zaplet poskrbita kriminalni zgubi (Scoot McNairy in Ben Mendelsohn), ki v New Orleansu zamaskirani oropata igro pokra pod nadzorstvom mafije. Prepričana sta, da bodo oškodovanci za rop okrivili organizatorja partije Markieja Trattmana (Ray Liotta), ki mu je enak podvig uspel že pred leti. Čeprav ga niso odkrili, je Markie krivdo pozneje priznal in jo odnesel brez posledic. Tokrat mu ne kaže tako dobro: očitno bo moral plačati za grehe iz preteklosti.

Kar nas pripelje do Jackieja Cogana (Pitt) – izterjevalca dolgov in poklicnega morilca, ki ga mafija najame, kadar se želi koga znebiti (ali pa ga samo "malo" prestrašiti). Hladnokrvni "podizvajalec" takoj podvomi o Markiejevi vpletenost, ko pa se eden od roparjev razgovori o dogodku pred napačno osebo, je samo še vprašanje časa, kdaj jo bosta skupila. Ker bi bile štiri tarče – ob obeh roparjih sta to še idejni vodja zločina Johnny Amato - Veverica (Vincent Curatola) in nesrečni Markie – prevelik zalogaj celo za Cogana, ta za pomoč zaprosi Mickeyja Fallona (James Gandolfini), izkušenega newyorškega zločinca, ki pa se izkaže za precej nezanesljivega.

Če ste dobili vtis, da gre za napeto igro mačke z mišjo, polno dvojnih prevar in mafijskih obračunov, vas moram razočarati: zgodba je predvidljiva, medtem ko so osebnosti neizdelane in nezanimive. Dominika zanimajo predvsem razmere, v katerih so se leta 2008 znašle ZDA. Ubij jih nežno sicer pokaže, da je finančno-gospodarska kriza prizadela tudi "sektor" organiziranega kriminala, toda Dominikove ambicije so bile veliko večje: film naj bi predstavljal kritiko kapitalizma in načina reševanja krize ter pokazal, da med kapitalizmom in mafijo ni razlike.

Drzne ideje, ki bi od scenarija zahtevale kanček več subtilnosti, na katero pa se avtor očitno požvižga. Gledalci vemo, da je kriza, ker vsi v filmu nenehno govorijo o njej. Če že ne kriminalci, pa nas na krizo prek televizijskih in radijskih sprejemnikov opominjajo govori politikov. Ne prvi ne drugi ne povedo nič novega, zabavnega, pametnega ali navdahnjenega. Z redkimi izjemami, kot je monolog, v katerem Cogan raztrga mit o Ameriki kot obljubljeni deželi ("Amerika ni država, ampak biznis. Tukaj je vsak prepuščen samemu sebi."), so dialogi v filmu, ki temelji skoraj izključno na dialogih, precej povprečni.

Govori politikov celo nadomestijo izvirno filmsko glasbo (še dobro, da je režiser v film vključil skladbe najrazličnejših glasbenih zvrsti, ki vsaj malo razbremenijo naša ušesa). Sporočilo je jasno: pred krizo ne moremo zbežati, recesije ne moremo odmisliti. Če bi jo lahko, ne bi bilo filma. Vse, kar bi ostalo, je preprost zaplet. Ubij jih nežno bi učinkoval kot kratek film, kot celovečerec pa se vleče, čeprav traja komaj dobrih 90 minut (za primerjavo: režiserjev prejšnji film je trajal 170 minut).

Dodatno težavo predstavljajo neprijetni liki, ki si ne zaslužijo gledalčeve empatije. Film pokaže, da organiziran kriminal deluje na principu korporativne logike, vendar se pri tem osredotoči na nepomembne izvajalce, ki so se v nezavidljivih položajih znašli izključno zaradi lastne neumnosti. Edini, ki v tem pogledu izstopa, je Cogan – prijazen možak, ki rad ubija nežno in od daleč. Če je Pitt kot Tyler Durden v Klubu golih pesti trdil, da ga služba ne definira, je tokrat ravno nasprotno – Cogana definira samo služba. Pitt iz vloge iztrži maksimum, kar velja za vse igralce v filmu, med katerimi moram omeniti še Richarda Jenkinsa, ki kot mafijski birokrat Coganu posreduje naročila. Tako kot drugi tudi on veliko govori in nič ne pove. Vsaj nič izvirnega.

Še najučinkovitejši so redki prizori nasilja, v katerih besede zamenjajo dejanja. Mojstrsko režirani prizori, ob katerih bo marsikdo pomislil na mafijske mojstrovine Martina Scorseseja. Resnici na ljubo lahko Dominiku štejemo v dobro, da se ne trudi posnemati nikogar. Ostaja samosvoj, nemalokrat tudi pretenciozen. Kadar je pri tem uspešen (Jesse James), lahko pričakujemo mojstrovino. Kadar ni, se moramo zadovoljiti s povprečnim izdelkom, v katerem se kažejo zametki mojstrstva. Ubij jih nežno, eno večjih filmskih razočaranj leta, je primer takšnega filma.