OCENA FILMA: Temne sence

Temne sence, predelava istoimenske televizijske serije iz konca 60. let, so zgodba o Barnabasu Collinsu (Johnny Depp), čigar družina se sredi 18. stoletja iz rodne Anglije odpravi v Ameriko in tam ustanovi sčasoma dobičkonosno pristanišče. Privlačni in bogati Barnabas se zaplete v afero s služkinjo Angelique (Eva Green) in stori usodno napako, ko ji stre srce. Angelique je namreč čarovnica, ki ugonobi ljubezen njegovega življenja, Barnabasa pa uroči, spremeni v vampirja in proti njemu naščuva vaščane, ki ga živega zakopljejo. Osvoboditi se mu uspe šele 220 let kasneje, leta 1972, in seveda nihče ni več tako, kot je bilo. Poleg napredka v tehnologiji se je spremenil tudi njegov nekoč veličasten dom, ki zdaj kaže le še senco nekdanjega sijaja, v njem pa živijo njegovi čudaški potomci, vsak s svojimi težavami.

S tem, da sta Johnny Depp in Tim Burton dober filmski par, je verjetno seznanjen že vsak količkaj razgledan filmski navdušenec, zato se nad njunimi mnogoterimi skupnimi projekti ne bomo navduševali. No, morda čisto malo, ker vendarle velja omeniti, da sta skupaj posnela marsikatero mojstrovino, vendar Temne sence ne sodijo v izbor petih najboljših plodov njunega sodelovanja. Njun cilj je sicer bil, da bi posnela film, v katerem vampirji ne bi bili videti kot da so pobegnili iz oglasa za spodnje perilo Calvin Klein, kar jima je resda uspelo, saj Depp ostaja zapet do vratu in njegovi nohti nič kaj privlačni, vendar večja težava ostaja neposrečena mešanica med romanco in črno komedijo (s čepcem drame, groteske in še marsičesa), ki bi jo Burton sicer moral obvladati. Tokrat se v vse tematike potopi rahlo neprepričljivo, za povrh pa film pušča vtis rahlo razcepljene zgodbe, ki v zraku pusti viseti kar nekaj balasta (brez dvoma pa bo to prišlo prav za morebitna nadaljevanja, ali še bolj za "spin-offe").

Igralska zasedba je sicer - kot ponavadi - dobro izbrana; Johnny Depp je očarljiv v svoji občasni "zatohlosti", Helena Bonham Carter zabavno prostaška in skupaj z Jackiejem Earlom Haleyem poskrbi za dodatno komiko. Resnično pa izstopa neustavljiva in temačna Eva Green kot fatalna čarovnica, katere mladost je skoraj tako večna kot njena maščevalnost. Omeniti velja tudi relativno neznano Bello Heathcote, ki tudi bolj znanim igralcem (na primer Michelle Pfeiffer) uspešno prevzamejo kar nekaj pozornosti.

Tu je ponovno tudi Burtonov nezgrešljiv čut za estetiko, ki tokrat dobi pridih sedemdesetih let, izvirno glasbo Dannyja Elfmana nekoliko preglasijo znane pesmi iz istega obdobja, medtem ko je scenografija impresivna, a vse skupaj ne more zakrinkati šepajoče zgodbe, ki se ne more odločiti, v katero smer bi zavila. Tehnično vse štima, vsebinsko pa gledalec ostane rahlo nepotešen. Burtonov izdelek brez pravega zanosa.