OCENA FILMA: Rja in kost

Vas zanima, kakšna bi bila francoska filmska uspešnica Prijatelja, če bi jo posnel Jacques Audiard, režiser nasilne zaporniške drame Prerok, ki je bila pred dvema letoma nominirana za tujejezičnega oskarja? Odgovor se skriva v odlični romantični drami Rja in kost (De rouille et d'os), nekakšni Audiardovi različici Prijateljev, ki pa je v prikazu tragičnih okoliščin veliko neposrednejša od lahkotne komične drame, ki je letos očarala gledalce po vsej Evropi. Rja in kost pokaže režiserjev nežnejši obraz, toda na humor, ki smo mu bili priča v Prijateljih, tokrat raje pozabite.

Rja in kost ni film o prijateljih, pač pa ljubimcih: očetu samohranilcu Aliju (Matthias Schoenaerts), ki se s svojim petletnim odtujenim sinom preseli k sestri na Azurno obalo, kjer se preživlja z redarstvom in tekmovanjem na amaterskih boksarskih dvobojih, in privlačno Stéphanie (Marion Cotillard), trenerko kitov ubijalcev. Spoznata se v nočnem klubu, v katerem Ali dela kot redar, in sprva ni videti, da bosta imela razmerje. Poveže ju šele tragična nesreča, zaradi katere Stéphanie izgubi obe nogi in pristane na vozičku. Ali, ki na začetku nima najbolj častnih namenov in v Stéphanie vidi samo še eno prijateljico za občasni seks, v ponesrečenki znova vzbudi voljo do življenja (in plavanja), počasi pa se začne spreminjati tudi sam.

Oba gresta čez osebnostno preobrazbo in oba potrebujeta drug drugega – morda Ali celo bolj potrebuje Stéphanie kot ona njega, čeprav sprva kaže nasprotno –, toda zgodba se proti pričakovanjem osredotoča nanj. Ne gre torej toliko za dramo o ženski, ki se spopada s tragično izgubo nog, pač pa za dramo o vase zaprtem moškem, ki se mora naučiti sprejemati ljubezen. Šele takrat jo bo lahko nudil drugim, tudi svojemu sinu.

Rja in kost je prava redkost: čustvena melodrama, ki se izogne patetiki in tragediji navkljub ponuja upanje. Film na odkrit način spregovori o dveh pohabljenih osebah, eni značajsko in drugi fizično, ki sta prisiljeni zakorakati po novi življenjski poti. Čeprav je Stéphanie ostala brez nog, se zdi, da ji bo to uspelo prej (dobi tudi nožni protezi), medtem ko mora čustveno hladni Ali najprej spoznati zgrešenost svojega praznega življenja, s katerim nadaljuje tudi po selitvi na Azurno obalo in zaradi katerega mu celo grozi, da bo izgubil sina.

Minimalistična igra relativno neznanega flamskega igralca Matthiasa Schoenaertsa, ki smo ga lahko videli v Verhoevenovi vojni drami Črna knjiga, nam redkobesednega Alija približa počasi, vse do čustvenega preobrata ob novi tragični nesreči, ki da piko na i njegovi pristni transformaciji. Še bolj presunljiv je nastop Marion Cotillard, za katero bomo v obdobju podeljevanja najrazličnejših filmskih nagrad zagotovo večkrat slišali. Francoska igralka prikaže igro, ki je veliko bolj zadržana, toda enako učinkovita od tiste v biografski drami Življenje v rožnatem, ki ji je prinesla oskarja za najboljšo žensko vlogo. Čeprav je Stéphanie podobno redkobesedna kot Ali, je videti, da Cotillardova svoje igralske sposobnosti najlažje prikaže v vlogah, v katerih uporablja materni jezik.

Ne glede na to je Rja in kost film, ki se bolj zanaša na podobe kot besede. Te so močnejše in bolj izrazne – človeški pogled lahko pove več kot tisoč besed. Enako velja tudi za tenkočutno glasbeno podlago skladateljskega mojstra Alexandra Desplata, ki prežema to navdihujočo zgodbo. Ogled filma Rja in kost, ki ga tematsko lahko umestimo med Prijatelja in še eno francosko mojstrovino Skafander in metulj, pa vam bo povedal več kot vse besede v tem besedilu.