OCENA FILMA: Racija

Pozabite na Bonda, Plačance in Bourna: akcijski film leta je Racija – mojstrsko posneta adrenalinska poslastica Garetha Evansa, v Walesu rojenega režiserja in scenarista, ki od leta 2008 živi in ustvarja v Džakarti. Režiserjev tretji celovečerec spominja na kultne akcijske trilerje Johna Wooja, samo da je Racija še bolj brutalna, Evans pa se v prid surovega realizma odreče tudi Woojevi lirični estetiki. Ogled Racije je obvezen za akcijske navdušence in ljubitelje borilnih veščin, ki jih ne motijo kupi trupel, mlake krvi in polomljene kosti, medtem ko naj se občutljivejši gledalci filmu na daleč izognejo.

Tako kot bi se morala skupina 20 specialcev izogniti zlovešči stanovanjski stolpnici v osrčju revnega predela indonezijske prestolnice Džakarta, v kateri živijo najnevarnejši kriminalci v mestu. Tridesetnadstropno stavbo nadzoruje brutalni mamilarski mogotec Rama (Ray Sahetapy) – glavna tarča tajne operacije, ki jo na lastno pest organizira častihlepni policijski poročnik Wahyu (Pierre Gruno). Ker o njej ne obvesti nikogar zunaj operativne skupine, niti svojih nadrejenih, se nepremišljena misija, ki jo dodelijo relativno neizkušeni policijski enoti pod vodstvom moralno načelnega narednika Jaka (Joe Taslim), izkaže za samomorilsko.

Velika večina specialcev umre že v krvavi dobrodošlici, ki jo gostom pripravijo stanovalci napadene stolpnice, tega urbanega pekla s 30 krogi. Tisti, ki so napad preživeli (ni jih veliko), ostanejo v njej ujeti, brez stika z zunanjim svetom in brez upanja na okrepitve. Naloga zdesetkane enote, ki jo po smrti narednika vodi novinec Rama (Iko Uwais), ostaja enaka: ob srditem obleganju sosedov se morajo prebiti do najvišjega nadstropja in zajeti Ramo, ki jim bo na poti proti izhodu služil kot talec, še prej pa morajo obračunati z njegovima pomočnikoma, ki sta "možgani in mišice" Ramovega kriminalnega imperija.

Možnosti za uspeh so videti nične, vse dokler vajeti v svoje roke ne prevzame Rama, ki ga igra Iko Uwais, mojster indonezijske borilne veščine pentjaksilat. Po prvih spopadih nam postane jasno, da bo novinec lastnoročno obračunal z vso kriminalno zalego. Dobesedno lastnoročno, saj strelnega orožja skoraj nikoli ne uporabi, zato pa si v bojih mož na moža pomaga z vsem, kar mu pride pod roke, med drugim celo z neonsko žarnico (je neonska žarnica še vedno hladno orožje?), kar je značilnost silata.

Zgodba, ki si je idejo sposodila od filmov Napad na policijsko postajo in Umri pokončno, je torej izjemno preprosta in še predvidljiva. Če odmislimo skrivnost, ki Ramo povezuje z enim od tamkajšnjih stanovalcev, v scenariju ni zapletov, o ozadju likov ne izvemo skoraj ničesar, osebnosti so neizdelane in se ne spreminjajo; celotna zgodba je pravzaprav še najbolj podobna opisu računalniške strelske igre in še te so danes že veliko bolj zapletene.

Toda kakšne videoigre! Racija je eden najrazburljivejših akcijskih filmov zadnjih let, za kar je v veliki meri zaslužen Uwais, ob katerem so hollywoodski akcijski zvezdniki videti kot baletke. Ko je njegovo telo v mirovanju, sicer ne pusti močnejšega vtisa (predstavljajte si Brucea Leeja v policijski uniformi), zato pa je toliko bolj impresivno v fizičnih spopadih, ki so bistvo filma. Pretepi spominjajo na nasilen balet, od katerega ne moremo odvrniti pogleda, medtem ko uporaba najrazličnejšega hladnega orožja prispeva k njihovi raznolikosti, tako da se gledalci nikoli ne dolgočasimo. To nam preprečujejo tudi poškodbe, ki so tako realistične, da nas ob njih kar malo zaboli. Film nasilja ne olepšava, pač pa ga prikaže takšnega, kot je v resnici – količina prelite krvi je podobna kot v Tarantinovi uspešnici Ubila bom Billa, toda barva te krvi je drugačna.

Ker je Uwais poskrbel tudi za koreografijo bojev in vse akcijske prizore odigral sam, so ti izjemno prepričljivi. Tudi zaradi dodelanih zvočnih učinkov (sliši se vsak zlom kosti), ki dopolnjujejo elektronsko glasbo in ustvarijo razburljivo zvočno kuliso. K realizmu prispeva tudi nevpadljiv slog snemanja in montaže, ki gledalca ne zmedeta, temveč nazorno prikazujeta dogajanje: kljub hitremu ritmu filma lahko gledalci natančno spremljamo vsak udarec in njegove posledice. Ob bolj kaotičnem slogu snemanja bi se res lahko počutili, kot da gledamo računalniško igro, kar pa se na srečo ne zgodi.

Racija je redek primer filma, v katerem akcija prikrije in nadoknadi druge pomanjkljivosti, ki jih preprosto odmislimo. Izjemen dosežek, če vemo, da je proračun filma znašal dober milijon ameriških dolarjev, kar je verjetno manj od zneska, ki so ga producenti Plačancev porabili za prikolico Sylvestra Stallona. Če bo režiser Evans pri svojih naslednjih projektih pozoren tudi na scenarij, lahko od njega pričakujemo še velike stvari.