OCENA FILMA: Preteklost

Preteklost (Le passé/The Past), prvi film iranskega režiserja in scenarista Asgharja Farhadija po Ločitvi in prvi film, ki ga je posnel zunaj rodne države, se nadaljuje tam, kjer se je končala njegova s tujejezičnim oskarjem nagrajena mojstrovina – z ločitvijo. Zgodba se tokrat ne odvija v iranski, temveč v francoski prestolnici. Iranec Ahmad (Ali Mosaffa) pripotuje iz Teherana v Pariz, da bi podpisal ločitvene dokumente z ženo Marie (Bérénice Bejo), s katero se je razšel pred štirimi leti. Nastani se v njeni hiši, kjer prebivajo še hčerki iz njenega prejšnjega zakona ter njen novi partner (Tahar Rahim) in njegov mladi sin. Ahmed z vsemi otroki vzpostavi očetovski odnos, še posebej z Mariejino starejšo hčerko Lucie (Pauline Burlet), toda skrivnost iz preteklosti grozi, da bo uničila tudi Mariejino najnovejše razmerje in še poslabšala že tako skrhan odnos med materjo in hčerko.

Druga kultura, podobna zgodba. Kulturni element v Preteklosti niti ni pomemben. Ahmad bi bil lahko tudi Japonec, a potem bi moral biti Japonec tudi Mariejin najnovejši izbranec Samir (tako vsaj meni Lucie, ki svojemu nekdanjemu krušnemu očetu izda, da je njena mati s Samirjem samo zato, ker mu je podoben). Likov ne določa njihovo kulturno okolje, temveč predvsem njihova dejanja in dejanja drugih, na katere nimajo vedno vpliva, včasih pa je ta vpliv še prevelik. Še posebej v dobi elektronskih sporočil, ko ima nekaj klikov usodne in nepredvidljive posledice, ker se ti lahko vrnejo kot bumerang. Kar je veljalo za Ločitev, velja tudi za Preteklost: za moraliziranje ni prostora, v filmu ni junakov in negativcev, so samo ljudje. V nasprotju z liki v Ločitvi pa člani razširjene disfunkcionalne družine v Preteklosti ne obsojajo niti drug drugega, čeprav skoraj ves film spremljamo prepire.

Gledalci prejemamo informacije od vseh vpletenih (Ahmad, ki je na začetku glavni lik, postane nemi opazovalec dogajanja in v zadnjem dejanju popolnoma izgine iz platna). Te so pogosto pomanjkljive in pristranske, kar je povsem razumljivo in človeško. Kdo nam jih podaja in od kod ta oseba izhaja, je veliko pomembneje od njihove vsebine. Številne skrivnosti ostanejo nepojasnjene. Zakaj ni Marie za Ahmada rezervirala hotelske sobe, zakaj ga je po toliko letih znova vpletla v svoje družinsko razsulo? Farhadijeva zadnja filma sta tako pristna tudi zato, ker marsikaj prepuščata gledalčevi interpretaciji.

Preteklost se na trenutke osredotoča na en lik, na trenutke na drugega. Do neke mere se lahko poistovetimo z vsemi, a hkrati z nobenim dovolj. Ker je eden od pomembnejših likov ves film odsoten, je konec precej predvidljiv, zgodba pa ne pusti tako močnega vtisa. Film zato učinkuje bolj na intelektualni kot na čustveni ravni, v nasprotju z Ločitvijo, ki ji je uspelo oboje. Nenavadno, glede na to, da se zgodba Preteklosti vrti okoli tragičnega dogodka in da v filmu ni niti enega zgrešenega nastopa (vključno z otroškimi), medtem ko je kompleksna igra Bérénice Bejo, za katero je bila v Cannesu razglašena za najboljšo igralko, praktično brezhibna. Zdaj že lahko rečemo, da je nominiranka za oskarja za stransko vlogo hollywoodske zvezdnice v Umetniku najboljši francoski igralski izvozni produkt po Marion Cotillard.

Nekoliko večjo čustveno hladnost filma lahko pripišemo tudi življenjskim likom, ki so ujeti v vsakdanje težave in ne gojijo nobenega upanja o brezskrbni prihodnosti in družinski sreči. Pri tem niso vdani v usodo, saj imajo preveč dela z vsakodnevnimi skrbmi. Zaradi napak iz preteklosti odrasli v filmu nimajo časa za poglobljen razmislek o prihodnosti, medtem ko je za otroke tako ali tako značilno, da o prihodnosti ne razmišljajo. Življenja protagonistov sestavljajo vsakdanji boji, v katerih ni zmagovalcev in poražencev. Ker liki nimajo iluzornih pričakovanj, gledalci z njimi manj sočustvujemo. Še vedno dovolj, da nas pritegnejo v zgodbo, ki se spretno izogiba melodramatičnosti, čeprav obstajajo zanjo primerni pogoji.

Če nas je Ločitev preganjala še dolgo po ogledu, nas Preteklost ne. Kljub temu je Farhadijev najnovejši film kompleksno in suvereno delo, s katerim iranski filmar potrjuje izjemno sposobnost predstavljanja zapletenih, pristnih in tragičnih družinskih zgodb. Zgodb, s katerimi se srečujemo za štirimi stenami in ki so vse prej kot družinske pravljice.

Na sporedu v Kinodvoru.