OCENA FILMA: Pozaba

Zemlja leta 2077. Redke, komaj prepoznavne ruševine, ki štrlijo iz puščobne skalnate pokrajine, so žalostni ostanki človeške civilizacije. Po vojni z nezemljani in jedrskem opustošenju so bili ljudje prisiljeni zapustiti domači planet. Na njem sta ostala še zadnja dva pripadnika človeške vrste. Eden od njiju ste vi, drugi je filmski zvezdnik po vaši izbiri. Koga bi izbrali?

Verjamem, da bi se številni med vami raje odločili za samoto, kot da bi na Zemlji obtičali z njenim najslavnejšim scientologom, ki povrhu vsega že dalj časa preživlja medijsko odmevno krizo srednjih let. Tom Cruise danes morda res ni več tako samoumevna izbira, kot je bil konec 80. in v 90. letih prejšnjega stoletja, toda naj vas to ne odvrne od ogleda Pozabe, ki gledalcem ponuja prav to: dve uri bivanja na opustošeni Zemlji prihodnosti v družbi Toma Cruisa.

Ne glede na to, kakšno je vaše mnenje o Cruisu (in scientologiji), mu moramo priznati, da je še vedno eden največjih filmskih zvezdnikov na planetu, če ne celo največji. Znanstvenofantastični triler Pozaba (Oblivion), drugi celovečerec režiserja Josepha Kosinskija, ki je pred tremi leti debitiral z dolgo pričakovanim nadaljevanjem Trona, dobro izkoristi zvezdnikovo karizmo, nedomiselna in nedomišljena zgodba, ki temelji na režiserjevi grafični noveli, pa na račun Cruisovega prepričljivega nastopa pridobi na kredibilnosti.

Ker se je Kosinski v svojih prvih dveh filmih veliko bolj posvečal formi kot vsebini, ji dajmo prednost tudi mi. Pozaba je, tako kot njegov prvenec, prava audiovizualna poslastica. Direktor fotografije Claudio Miranda, ki je z režiserjem sodeloval že pri Tronu, je z najnaprednejšo HD-kamero zajel vizualno osupljive podobe, ki prikličejo v spomin Kubrickovo Vesoljsko odisejo: od hladne elegance notranjih prostorov, v katerih prevladujejo čiste linije in primerni barvni odtenki, do surove estetike islandske vulkanske pokrajine, ki je ustvarjalcem služila za uničeno Zemljo prihodnosti.

Eden pomembnejših produkcijskih dosežkov filma je, da nikoli ne pozabimo, na katerem planetu smo in kaj se je z njim zgodilo, medtem ko ohranjamo upe v boljšo prihodnost. Kljub temu da je Zemljino površje bolj podobno Luninemu in da je New York, v katerem je v Jaz, legendi sameval Will Smith, v primerjavi s tem v Pozabi videti kot sodobni Las Vegas, je vzdušje filma presenetljivo optimistično. Tudi zato, ker se večina dogajanja odvija podnevi.

K vzdušju prispeva tudi razgibana glasbena podlaga – brez dvoma eden najsvetlejših elementov Pozabe. Skladatelj Joseph Trapanese, ki je pri Tronu: Zapuščini sodeloval s francoskim dvojcem Daft Punk, je tokrat združil moči Anthonyjem Gonzalezom, članom francoske glasbene skupine M83. Rezultat je mešanica klasične filmske glasbe in sodobnejših elektronskih napevov, ki bi jo lahko umestili nekam med Hansa Zimmerja in Daft Punk. V nasprotju s Tronom je glasba v Pozabi neločljivo povezana s podobami na velikem platnu, za piko na i pa poskrbi nostalgičen vokal norveške pevke Susanne Sundfør, ki nas v naslovni skladbi skupine M83 med odjavno špico filma pospremi iz dvorane.

Kljub vsemu naštetemu gledalci dvorano zapuščamo z mešanimi občutki. Vzrok za to sta nedodelana zgodba in neposrečena naracija. Glavni lik, varnostni vzdrževalec na zapuščeni Zemlji, kjer poteka le še operacija pobiranja nujnih virov, nas v prvih minutah zasuje z informacijami, za katere lahko že iz naslova filma sklepamo, da niso resnične. V naslednji uri se zgodba skoraj nikamor ne premakne (Cruise alias Jack Harper veliko leta, popravlja sonde in beži pred domnevnimi nezemljani), za zaplet pa poskrbi šele skrivnostna ženska (Olga Kurylenko), ki jo Jack reši iz strmoglavljene rešilne kapsule. S tem ogrozi uspeh celotne misije, kar ni najbolj všeč njegovi partnerici Andrei Riseborough, ki odšteva dneve, ko se bo lahko pridružila drugim ljudem. Kot da ji na Zemlji kaj manjka?

Na primer logična razlaga, kaj s Cruisom tam sploh počneta. Če mislite, da vam bo to pojasnil Morgan Freeman, ste se ušteli. Neumnosti, ki jih s svojim nezgrešljivim glasom izgovori Freeman, so še vedno neumnosti, Pozaba pa se z njegovim prihodom spremeni iz znanstvenofantastične zagonetke v konvencionalno, predvidljivo in intelektualno podhranjeno akcijsko pustolovščino, ki ponuja več vprašanj kot odgovorov.

Kosinski, sicer docent in pomožni profesor na bostonski fakulteti za arhitekturo, se znova izkaže kot mojstrski arhitekt futurističnih svetov. Škoda, da jih ne zna poseliti z zanimivimi osebnostmi. Po zaslugi Cruisa, ki iz slabo izdelanega lika iztisne maksimum, je Pozaba v primerjavi s Tronom korak v pravo smer, za kakšen večji skok pa bi Kosinski potreboval boljši scenarij. Če bo nadaljeval v tem slogu in še naprej zanemarjal vsebino, se bojim, da bo skupaj s svojimi filmi, naj so ti tehnično še tako impresivni, utonil v pozabo. Vsaj pri Cruisu so podobne skrbi odveč.