OCENA FILMA: Pieta

Južnokorejska kinematografija je ena najbolj prepoznavnih na svetu in Kim Ki Duk eden njenih najbolj plodovitih in izpostavljenih ustvarjalcev. Ko si boste ogledali film Pietà, ultranasilno zgodbo o izterjevalcu dolgov, v življenje katerega vstopi skrivnostna ženska, ki trdi, da je njegova mati, boste videli, zakaj. Kimov osemnajsti film, ki ga je režiser posnel po štiriletnem ustvarjalnem premoru, je večplastna mojstrovina, ki najde lepoto v najtemačnejših kotičkih človeške duše, kjer se skriva tudi veliko grdega. VELIKO grdega.

Osrednji antijunak zgodbe s številnimi elementi grške tragedije je 25-letni Kang Do (Lee Jung Jin), sadističen samotar, ki obiskuje obubožane prebivalce obrtniškega predela velemesta, ki so si pod oderuškimi obrestmi sposodili denar od njegovih delodajalcev. Ker večina dolžnikov dolga ne more odplačati, jim Kang Do priskoči na pomoč, in sicer tako, da jih pohabi – največkrat kar s stroji, s katerimi se reveži preživljajo –, nato pa pobere zavarovalnino. Pri tem pazi, da siromakov ne ubije, saj smrt "zahtevek samo zakomplicira". Redkobesedni Kang Do deluje z brutalno učinkovitostjo, trpljenje svojih žrtev spremlja s hladnim prezirom, videti je, da v njem celo uživa. To, da pohabljeni ne bodo sposobni preživljati družine, ga ne gane, o posledicah bi morali razmišljati prej.

Nekega dne pa Kang Do na ulici sreča neznanko (Cho Min Soo), ki mu sledi domov in pove, da je njegova mati, ki ga je zapustila že ob rojstvu. Kang Do ji sprva ne verjame, pozneje pa se začne njun odnos vedno bolj poglabljati. Ženska na njegova ravnanja neposredno ne vpliva, občasno mu celo pomaga, krivdo za njegova dejanja prevzame nase, precej stoično pa prenaša tudi njegovo izživljanje nad njo samo, s čimer naj bi mu dokazala, da je res njegova mati – v enem prizoru mora pojesti koščke njegovega telesa (hostija à la carte!), spet v drugem se izgubljeni sin poskuša vrniti "tja, od koder je prišel". Verjetno ni treba posebej poudarjati, da sta oba prizora skoraj negledljiva, takšnih pa je še kar nekaj.

Z vstopom matere v življenje Kang Doja se začnejo stvari spreminjati, spreminjati se začne on sam. Zaradi svoje preteklosti tvega maščevanje katere od svojih žrtev, zdaj je v nevarnosti življenje prve in edine osebe, ki mu nekaj pomeni, nove izgube pa ne bi prenesel. Iz osebe, ki nima ničesar izgubiti, postane človek, ki ima veliko izgubiti. Hudič, ki se začenja zavedati svojih grehov, bo končno lahko plačal zanje. Odkupiti se več ne more.

Čeprav nazorni prikazi pohabljanj in psihološki teror sorodnikov žrtev v prvi uri filma preizkušajo meje gledalčeve vzdržljivost, je Pietà učinkovit predvsem zaradi čustvene komponente, ki nastopi v drugi polovici filma in omili nasilje. Kljub temu nas zgodba nikoli ne zapelje v sfero ugodja (v resnici so nazorni prizori nasilja tudi v prvi uri sorazmerno redki, veliko je prepuščeno gledalčevi domišljiji), morbidno-zlovešče ozračje s pridihom tragedije in brezupa ostaja. Kar je najprej videti kot še ena zgodba o maščevanju, v katerih so se Korejci specializirali – spomnite se samo trilerja Stari (Oldboy) –, se pozneje izkaže za veliko kompleksnejšo pripoved o odpuščanju, hrepenenju in obžalovanju, ki zabriše moralne smernice.

Čeprav so dejanja Kang Doja neizrekljiva, si sadist postopno zasluži gledalčevo pomilovanje. Pohabljene niso samo njegove žrtve, pohabljen je tudi sam, samo da čustveno: mentalno ostaja na ravni otroka, kar dokazujejo mokre sanje in lastnoročno klanje domačih živali kot posledica popolne odsotnosti kakršnekoli empatije do živih bitij. Moralnega kompasa ni izgubil, saj ga zaradi odsotnosti starševske ljubezni nikoli ni imel. Ko začne Kang Do spoznavati pomen svojih grozodejstev, pa moralni kompas izgubimo gledalci. Ne zato, ker bi na kakršenkoli način opravičevali njegova dejanja, temveč zato, ker smo posrkani v tragičen vrtinec čustev. Končno razodetje morda niti ni tako presenetljivo – mučeništvo kot oblika mučenja, trpljenje kot oblika trpinčenja –, bolj presenetljiv je položaj, v katerem se skupaj z glavnima protagonistoma znajdemo gledalci.

Dihotomija je opazna tudi v zunanji podobi filma: lirične prizore, ki jih dopolnjuje srhljivo-dramatična godalna glasba, prekinjajo bližnji posnetki hrupnih strojev, ki v gledalcu vzbujajo hladno nelagodje, saj nikoli ne vemo, kdaj se bo zgodila nova … "nesreča". Hkrati se počutimo nelagodno tudi ob nebotičnikih, ki obdajajo obrtniški predel velemesta in grozijo, da ga bodo pogoltnili. Če se v teh predelih skrivajo obubožani obrtniki z upi o svetlejši prihodnosti, vemo, da živijo v nebotičnikih delodajalci Kang Doja, ki uspevajo na račun njihove nesreče. Kang Do je samo izvrševalec, ki je šel v metodah predaleč, izrodek izkoriščevalskega kapitalizma, ki ljudi razčloveči na raven strojev (kapitalizem pohablja ljudi), produkt psiholoških in družbenih okoliščin. Omeniti moramo še izrazito krščansko simboliko, ki prežema film – navsezadnje je režiserja k naslovu navdahnil istoimenski Michelangelov kip Marije z Jezusovim truplom v naročju.

Pietà je mojstrsko režirano in odlično odigrano delo, ki ga boste vzljubili ali zasovražili – vmesne poti ni. Morbidna mojstrovina, ki ne sklepa kompromisov, mlačnih občutkov preprosto ne dopušča.