OCENA FILMA: Paranorman

Stop-motion animacija je bila v preteklosti do gledalcev dobra. Zaradi zahtevnosti produkcije so tovrstni animirani celovečerci sicer redki, a zato toliko bolj premišljeni in kakovostnejši – spomnimo se samo zabavno-morbidne Nočne more pred božičem in nepozabne Coraline. Paranorman nadaljuje temačno tradicijo omenjenih predhodnikov, s to razliko, da je temačnost tokrat omiljena, zaradi preproste zgodbe in komičnih elementov pa je film primeren tudi za mlajše otroke.

Preprosta, a učinkovita zgodba spremlja 11-letnega dečka Normana, ki ima dar oziroma prekletstvo, da se lahko pogovarja z duhovi umrlih, ki so umrli nasilne smrti ali pa morajo na tem svetu še kaj urediti. Glavni junak je torej animirana različica Haleyja Joela Osmenta iz Šestega čuta, ki pa se v nasprotju s Haleyjem ne more zanesti na nikogar (dobro, mrtvega Brucea Willisa nadomesti mrtva babica, ki pa je tu samo za moralno oporo). Za okolico, vsaj tisto živo, je Norman čudak, sošolci ga nadlegujejo, razumevanja pa ne najde niti pri svojih starših in starejši sestri. Reševanje sveta oziroma vasi je pač samotno opravilo, kar bo spoznal tudi Norman, ko bo poskušal sokrajane ubraniti pred čarovničinim prekletstvom, oživljenimi mrtveci in predvsem pred samimi sabo.

Zombiji, duhovi in čarovnice v otroškem filmu? Bodite brez skrbi – Paranorman vendarle ni tako zelo grozljiv, kot to nakazujejo omenjeni liki. Ali je film primeren za vašega otroka, boste najbolje presodili sami, delno pa si lahko pomagate tudi s podatkom, da gre za enega redkih animiranih celovečercev v zadnjem obdobju, ki niso bili sinhronizirani v slovenščino. Kar je po svoje škoda, saj bo zaradi tega odvrnil od ogleda številne malčke, ki jim, čeprav še ne berejo tekoče podnapisov, norčavi zombiji ne bi povzročili nobenih travm.

Zombiji morda res niso najprimernejša bitja za otroške figurice, ki bi jih delili ob obrokih hitro pripravljene hrane, nismo pa si mislili, da si zaradi grotesknega videza v Sloveniji ne bodo zaslužili 3D-predstavitve. Dejstvo, da je Paranorman šele drugi animirani 3D-celovečerec v tehniki stop-motion po Coraline, nam torej lahko služi samo kot zanimivost.

Raje se posvetimo pozitivnim vidikom filma, ki so na voljo tudi slovenskemu občinstvu: animacija je odlična, kar smo od studia Laika, ki nas je pred leti očaral s Coraline, tudi pričakovali – gledalci lahko čutimo trud in ljubezen, ki sta bila vložena v vsak gib figuric. Glasovi, ki so jih junakom med drugimi posodili Kodi Smit-McPhee, Anna Kendrick, Christopher Mintz-Plasse, John Goodman in Casey Affleck, so sicer zvezdniški, toda dovolj zadržani, da niso moteči. Popkulturne reference so redke, a smiselne in nastopajo predvsem kot posvetilo žanru grozljivk.

Največja odlika filma pa je premišljena zgodba, zgrajena okoli moralnega nauka o sprejemanju drugačnosti in vseh ljudi, tako mrtvih kot živih. Hkrati gre za analizo strahu in njegovih posledic – film nam pokaže, da "prestrašeni ljudje delajo in govorijo strašne reči". Pozabite na zombije in čarovnice – nič ni grozljivejšega od prestrašene drhali, ki vzame zakon v svoje roke. Ogled Paranormana bi torej koristil tudi marsikateremu odraslemu.

Letošnje leto nam je postreglo s številnimi animiranimi uspešnicami, sinhroniziranimi in prikazanimi v 3D-tehniki, ki niso segle dlje od plehke zabave. Paranorman je drugačen. Če se navežem na šalo iz filma, razne Ledene dobe in Madagaskarji nimajo razloga za strah – zombiji se običajno želijo polastiti možganov, ki pa jih omenjeni izdelki nimajo.