OCENA FILMA: Nebraska

V slovenskih kinematografih smo dočakali še zadnjega od letošnjih nominirancev za glavnega oskarja. Zamuda je po svoje razumljiva. Nebraska – izvrstna komična drama Alexandra Payna o senilnem starcu, ki živi v prepričanju, da je zadel milijon ameriških dolarjev – je film ceste, ki se mu nikamor ne mudi. Zakaj bi se mu? Ker je posnet v črno-beli tehniki, ni nevarnosti, da bi zastaral. Zato, da prispe na cilj, si vzame čas.

Pot v X Nekaj podobnega bi lahko dejali tudi za glavnega protagonista. Ko spremljamo osivelega Woodyja Granta (igralski veteran Bruce Dern v vlogi svoje kariere), imamo občutek, da se je na 1.200 kilometrov dolgo pot iz Montane do mesta Lincoln v Nebraski, kjer naj bi prevzel denar, odpravil že pred desetletji in da se je nanjo pripravljal še dlje – vse svoje življenje.

Sin David (Will Forte) in žena Kate (June Squibb) mu sicer poskušata pojasniti, da je žrtev oglaševalske prevare, toda Woody je neomajen: vse poti vodijo v Nebrasko! Nebraska je njegova usoda. Če ne bo šlo drugače, bo do nje pešačil. Poštni službi ne zaupa denarja.

Davidu, prodajalcu v trgovini z elektrotehniko, ne preostane drugega, kot da vzame bolniški dopust in očeta odpelje v Nebrasko. Njun roadtrip je morda zadnja priložnost, da preživita nekaj časa skupaj, preden Woodyja dokončno zapusti razum. No, če boste vprašali gospo Grant, je razum zapustil že oba, tako očeta kot sina.

Lepo je biti milijonar Na poti se ustavita v Woodyjevem rojstnem mestecu – mali agrarni vukojebini –, kjer se jima pozneje pridružita še Kate in davidov starejši brat Ross (Bob Odenkirk). Čeprav David očetu zabiča, da naj nikomur ne pove, kam sta namenjena, se med zdolgočasenimi (in brezposelnimi) meščani hitro razširi novica o Woodyjevem domnevnem bogastvu.

Woody postane pravi zvezdnik in glavna tema pogovora med prebivalci. Začnejo ga oblegati sorodniki in stari znanci, s katerimi ni bil v stiku že več let. Na dan privrejo bolj ali manj žalostni spomini, ki Davidu postopoma razkrijejo očetovo preteklost. Preteklost, ki ga je oblikovala v človeka, kakršen je danes: ciničen, odsoten in zagrenjen. Zmeden je bil že od nekdaj.

Toda vsake poti je enkrat konec in Woody se bo moral prej ali slej sprijazniti z resnico, da ni dobil nobenega denarja, četudi glas pohlepnega ljudstva trdi drugače. Če ne prej, v Lincolnu, Nebraski.

Na cesti Alexander Payne se je z Nebrasko znova podal na cesto, kjer je žel uspehe že z dramama Gospod Schmidt in Stranpota. Hkrati se je režiser s svojim najnovejšim filmom vrnil na domači teren. Dobesedno. V Nebraski se je rodil in odraščal, kar pomeni, da dobro pozna okolje in tamkajšnje prebivalce.

Naklonjenost, ki jo goji do malih, nepomembnih in preprostih ljudi, usodno povezanih z zemljo in propadlo ekonomijo, se odraža tudi na platnu. V Ameriki boste težko našli mesto, ki bi bilo bolj oddaljeno od Hollywooda, ali osebnosti, ki bi bile manj hollywoodske.

Je pa med njegovimi prejšnjimi filmi in Nebrasko ena, na prvi pogled sicer precej neopazna razlika. Dvakratni scenaristični oskarjevec (kipca je prejel za filma Stranpota in Potomci) scenarija tokrat ni napisal sam, temveč je to delo prepustil debitantu Bobu Nelsonu. Zgodbe in likov se je torej lotil z malo več distance. Ironija je v tem, da mu je ta distanca omogočala, da je posnel najintimnejši film svoje kariere.

Črno, belo in veliko odtenkov sive Nebraska, grenko-sladka študija človeških značajev in širšega družbenega okolja, je v sozvočju s Paynovimi prejšnjimi filmi, le da premore kanček več optimizma. Film je otožen, a nikoli zagrenjen. zabaven, toda ne cenen. Scenarij spretno vijuga med patosom in humorjem, zgodba je preprosta in ganljiva ter posejana s številnimi pristnimi liki.

Odlična, črno-bela fotografija Phedona Papamichaela, v kateri lahko vidimo veliko (več kot 50!) odtenkov sive, daje Nebraski pridih večnosti. Črno-bela estetika ni namenjena poudarjanju nostalgičnosti, temveč melanholije. Film je po eni strani starinski, že skoraj arhaičen, po drugi strani pa izjemno sodoben, predvsem v prikazu prebivalstva srednjega vzhoda ZDA, ki ga je prizadela recesija.

Pusta pokrajina se odraža tudi na ljudeh. Malih ljudeh. Nebraska je predvsem zgodba o njih. O očetu, ki ga preganjajo spomini na preteklost, in o sinu, ki ga mati svari, da bo šel po njegovih stopinjah. O razrahljanih družinskih vezeh in o njihovem utrjevanju. Woodyjeva rojstna hiša lepo simbolizira osrednjo temo Paynovih filmov. Družinska hiša razpada, toda njeni temelji so še vedno dovolj trdni, da stoji.

Igralski triumf Brucea Derna Eden od temeljev Nebraske so odlične igralske interpretacije. Igra je zadržana, njihovi obrazi govorijo sami zase, zaradi črno-bele fotografije in igre senc pa so njihove obrazne poteze še bolj izrazite. Vsi liki, naj bodo še tako majhni, izžarevajo človečnost – v dobrem, kot na primer Woodyjevo nekdanje dekle (Angela McEwan), ali slabem, kot to velja za Woodyjevega nekdanjega partnerja (Stacy Keach).

Komik Will Forte, ljubiteljem satire poznan po nastopih v oddaji Saturday Night Live, se izkaže v svoji prvi dramski vlogi, June Squibb, ki je bila za vlogo jezične in netaktne Kate nominirana za oskarja, pa izstopa v vseh prizorih, v katerih se pojavi.

A naj ne bo pomote: Nebraska pripada Bruceu Dernu, igralskemu veteranu, ki smo ga bili vajeni gledati v stranskih vlogah. Payne ga je tako rekoč potegnil iz naftalina, za kar smo mu lahko gledalci neznansko hvaležni. Redkobesednega Woodyja je lahko odigral samo igralec z večletnimi, pravzaprav večdesetletnimi izkušnjami, ki pa ga ne obkroža zvezdniška avra. Dern do potankosti ustreza temu profilu.

Prav Dernov profil z razmršeno einsteinovsko pričesko pa je ena od črno-belih oziroma sivih podob, po katerih si bomo Paynovo poetično mojstrovino tudi zapomnili.

Film predvajajo v Kinodvoru.