OCENA FILMA: Mea Maxima Culpa: Molk v božji hiši

"Vsak večer sem bedel in se tresel od strahu. Bil sem samo majhen otrok in vi ste bili vse, kar sem imel. Nihče od domačih mi ni pisal, z njimi se nisem mogel sporazumevati. Obrnil sem se na vas in kaj ste storili? Zlorabili ste me! Povedali ste mi, da me lastna mati ne mara več in da ima rada samo mojega umrlega brata. Izolirali ste me od edine osebe, ki bi me lahko rešila. Zato vas sovražim."

To je samo del sedem strani dolgega pisma, ki ga je Terry Kohut naslovil na Lawrencea Murphyja – katoliškega duhovnika, ki je več kot dvajset let zlorabljal učence katoliške šole za gluhe otroke v Milwaukeeju. Terry je ena od več kot dvestotih Murphyjevih žrtev, ki jim je posvečen dokumentarec Mea Maxima Culpa: Molk v božji hiši, in eden prvih, ki so pred četrt stoletja javno spregovorili o spolni zlorabi katoliškega duhovnika. Tako kot druge žrtve nikoli ni prejel odgovora, kaj šele opravičila – ne od Murphyja ne od Vatikana, kamor so tudi romala njegova pisma –, zato je skupaj z Garyjem Smithom, Patom Kuehnom in Arthurjem Budzinskim vložil prvo tožbo proti pedofilskemu duhovniku v zgodovini. Tožbo, po kateri se je začel odvijati klopčič podobno šokantnih razkritij.

Dokumentarni film Mea Maxima Culpa, ki ga je za televizijsko hišo HBO posnel Alex Gibney, eden najbolj prodornih predstavnikov tega žanra ter avtor priznanih dokumentarcev Casino Jack in Združene države denarja, Enron: The Smartest Guys in the Room, Taxi to the Dark Side in Gonzo: Življenje in delo dr. Hunterja S. Thompsona, pokaže, da je bil Murphy samo vrh ledene gore, ki plava v morju prikrivanj.

Čustveno silovita pričevanja Murphyjevih gluhonemih žrtev, ki so jim glasove posodili Jamey Sheridan, Chris Cooper, John Slattery in Ethan Hawke, so šokantna: otroci so morali izbirati, kdo med njimi bo spal v postelji z Murphyjem, ki je v sistem zlorab vpeljal tudi starejše učence, enega od otrok je nadlegoval med ogledom risanke Bambi, med spovedmi se je s hostijo dotikal njihovih spolovil, številne otroke je posiljeval enkrat tedensko, s čimer naj bi jih po lastnih besedah "spolno izobraževal" in "zadovoljeval njihove potrebe".

Toda še veliko bolj pretresljiva so razkritja, da je vrh Katoliške cerkve več kot 20 let vedel za primer, ne da bi ukrepal. Oziroma je ukrepal, vendar po svoje: zlorabe je sistematično prikrival, pedofilske duhovnike je premeščal po župnijah in nagrajeval njihove stanovske kolege, ki so pri prikrivanjih sodelovali. Morda bi bilo vseeno bolje, če bi Cerkev uresničila absurdno idejo, ki jo je gojila nekaj časa, in bi ob obali Grenade vendarle kupila otoček, ki bi ga poselila s pedofilskimi duhovniki. Če na tem otočku ne bi bilo otrok, seveda.

Zato pa bi lahko v tem karibskem raju užival "pojoči" duhovnik Tony Walsh, imitator Elvisa in najbolj razvpit irski pedofil, ki je v svoji "karieri" po lastnem priznanju posilil na stotine otrok (nekega dečka celo na pogrebu njegovega dedka) in ki se mu je Cerkev odrekla šele, ko je bil pravnomočno obtožen. Še posebej lep del otoka bi verjetno pripadel "hudiču v preobleki" Marcialu Macielu, mehiškemu duhovniku in ustanovitelja Kristusove legije, pa tudi odvisniku od morfija in neprizanesljivemu spolnemu plenilcu, ki je bil desetletja deležen posebnega protektorata Janeza Pavla II., čeprav je posiljeval celo lastne otroke, ki jih je imel s svojimi številnimi ljubicami.

Potencialnih prebivalcev otočka je še veliko več in vprašanje je, ali bi bil ta dovolj velik za vse. Čeprav je Cerkev dolgo časa trdila, da gre za problem duhovščine v promiskuitetnih anglosaških državah, so o podobnih razkritjih v zadnjih letih poročali po vsej Evropi, v javnost pa so že prišli prvi primeri zlorab v Južni Ameriki, Afriki in Aziji, kjer lahko pričakujemo zapoznel odziv.

Podatki, ki so jih razkrile civilne tožbe proti pedofilskim duhovnikom, dokazujejo, da je bil z vsemi primeri seznanjen Joseph Ratzinger, zdaj že nekdanji papež Benedikt XVI., ki je bil še kot kardinal kar 25 let na čelu kongregacije za zaščito vere, kar pomeni, da je vsak dosje pedofilskega duhovnika prispel na njegovo mizo. Čeprav je izpeljal določene raziskave, ni nikoli zbral dovolj poguma, da bi ukrepal, zaradi česar sogovorniki v filmu menijo, da bi mu morali soditi za zločine proti človečnosti. Toda ker je papež nad vsakim zakonom in ker ga kot vodjo države, ki to pravzaprav ni, varuje diplomatska imuniteta, so takšne sodbe samo pobožna želja.

Toda tudi papež ni vsemogočen, saj deluje v skoraj 2.000 let stari strukturi rimske kurije, ki je zgrajena tako, da ščiti samo sebe. Kanonsko pravo skrbi za to, da podatki o zlorabah ostajajo v vatikanskih arhivih, medtem ko zaveza molčečnosti vernikom preprečuje, da bi o njih javno spregovorili. Nekdanji učenci milwaukeejske katoliške šole za gluhe otroke so bili prvi, ki so kršili to zavezo in spregovorili, toda v Vatikanu so naleteli na gluha ušesa. Če je molk o zlorabah zlato, nam Mea Maxima Culpa pokaže, da zlata runa vodi naravnost v Vatikan.

Končajmo z mislijo, ki jo v filmu izreče Rembert Weakland – nekdanji milwaukeejski nadškof in deklariran homoseksualec, ki je s tega položaja odstopil po razkritju, da je plačal 450 tisoč ameriških dolarjev nekdanjemu (odraslemu!) ljubimcu, ki ga je nameraval tožiti, čeprav sta imela sporazumen odnos. Weakland, ki se je v nasprotju s prej omenjenimi duhovniki in cerkvenimi voditelji za svoje etično veliko manj sporno dejanje iskreno pokesal, sklene: "Smo Cerkev nepopolnih ljudi. Jezus se ni bal človečnosti in tudi mi se je ne bi smeli." Amen!