OCENA FILMA: Le kako ji to uspe?!

Kate Reddy, ki jo igra Sarah Jessica Parker, je superženska. No, njen mož bi rekel, da je žonglerka, saj ji uspeva neverjetna kombinacija ljubečega zakona, užitka v starševstvu in uspešne kariere. Pomanjkanje prostega časa seveda zahteva svoj davek; Kate je včasih skuštrana, na bluzi ima zasušeno testo za palačinke, nima časa speči domače pite in počuti se ogroženo zaradi na videz popolnih gospodinj. Vse svoje dejavnosti usklajuje s pomočjo neskončnih miselnih seznamov, a tudi ti ji ne pridejo prav, ko se na obzorju pojavi odlična poslovna priložnost in sodelovanje s šarmantnim Jackom (Pierce Brosnan), kar pomeni še več tekanja v petkah in razočaranih otroških oči.

Film je posnet po literarni uspešnici Allison Pearson, ki jo je Oprah Winfrey označila za "himno zaposlenih žensk". Če je to himna, potem je petka bržkone dirigentska paličica. Film naj bi tako kot knjiga namreč predstavil dileme zaposlene matere, a resnici na ljubo ne pride dlje od nizanja klišejev, najsi gre za matere, ki so se odločile za gospodinjstvo namesto za poslovno kariero, ali prijateljice, ki pomagajo nizati floskule o moških in ženskah. Film, ki naj bi obravnaval pomembno temo izbire, pa ravno pri tem zmrzne. Režiserju Douglasu McGrathu gre bolje od rok nizanje peripetij in snemanje Sarah Jessice Parker v tipični pozi Carrie Bradshaw – med tekanjem po ulici. Nihče v petkah ne teče tako dobro kot Carrie, ne zaustavi je niti sneg, in to je pravzaprav začetek in konec zanimivih plati tega filma.

In kaj torej ugotovi naša hiperaktivna tekačica? Vse tisto, kar pričakujemo tako od nje kot od tipičnega izdelka hollywoodske produkcije – najprej je doma vse luštno, nato se kariera razcveti in dom kot iz reklame za koruzne kosmiče se začne krhati. Na kritični točki se protagonistka seveda odloči za družino in je zanjo pripravljena žrtvovati kariero (ker je pač potrebovala uro in pol, da je spoznala, kaj je resnično pomembno v življenju), a ker se je poprej dokazala na poklicni plati, ji je dovoljeno postavljanje pogojev. Ne, ne razkrivamo razpleta; ta je skoraj identičen v večini filmov s podobno premiso. Pravzaprav je tako šablonski, da so scenaristi verjetno že sestavili program za pisanje tovrstnih zgodb. Minimalno spremenjeni parametri, pa je.

Po pravici povedano, celovečerec na začetku (predvsem zaradi nekaterih vizualnih okraskov in dinamičnega snemanja) deluje relativno sveže, a se žal kaj hitro utopi v predvidljivem in povprečnem scenariju. Edina svetla točka ob precej nenavdušujoči Parkerjevi, ki je očitno v nenehnem sladkornem deliriju, je Olivia Munn v vlogi njene robotske pomočnice Momo. Človek pri vsej tej postanosti pač potrebuje dozo sarkazma, vsaj za tisti vdih med eno in drugo ponovitvijo stavka, da je biti ženska v poslovnem svetu neprimerno težje, kot biti moški. V 21. stoletju ženskam ni več treba izbirati med kariero in družino, ampak na koncu same ugotovijo, kaj je "v resnici pomembno". Bravo.