OCENA FILMA: jOBS

Pri oceni filma Železna lady sem zapisal, da obstajata dve vrsti biografij: takšne, ki nam dodatno osvetlijo življenja portretirancev, njihove dosežke in čas, v katerem so živeli, ter takšne, ob katerih se vprašamo, zakaj so se ustvarjalci sploh trudili. jOBS, osupljivo neambiciozna biografija o osupljivo ambicioznem izumitelju in podjetniku Stevu Jobsu, spada v drugo kategorijo. Kot običajno, težava ni v portretirancu, temveč v biografih. Kje so producenti staknili neuveljavljenega režiserja Joshuo Michaela Sterna in še manj uveljavljenega scenarista Matta Whiteleyja, ne vem, zato pa vem, da bi sposobnejši ustvarjalci z malo truda posneli veliko zanimivejši film o branjevki, ki nam na lokalni tržnici prodaja breskve iz Trsta. Ali pa jabolka. Toliko o navdihujoči zgodbi o uspehu.

Pri produkcijsko veliko zahtevnejši Železni lady nisem varčeval s kritičnimi besedami, toda Margaret Thatcher je igrala Meryl Streep, medtem ko se mora Steve Jobs zadovoljiti z … Ashtonom Kutcherjem. Po številnih oguljenih frazah, ki sem jih slišal v filmu, ne bom trdil, da se Jobs obrača v grobu, zato pa si ga kar predstavljam, kako se sprašuje: "Stari, kaj se je zgodilo z mojo biografijo?" Odgovorili bi mu lahko: You've been punk'd! Čeprav revolucionarni soustanovitelj in dolgoletni prvi mož podjetja Apple ni ravno romantičen lik – sodeč po filmu bi se dekletom bolje godilo v razmerju z O. J. Simpsonom –, je jasno, da bodo v to kislo jabolko zagrizle predvsem najstnice in mlajši kupci jabolčnih izdelkov, ki bodo presenečeno ugotovili, da skoraj vse prikazane napravice datirajo v čas pred njihovim rojstvom. Predvidevam, da bosta obe ciljni skupini, tako kot večina drugih gledalcev, razočarani.

Kutcherju je treba priznati, da se trudi po najboljših močeh – osvojil je Jobsovo telesno držo in hojo, ohranja resen izraz in mrko gleda, zahvaljujoč trendu obraznih dlak je Jobsu tudi precej podoben –, toda brez opore v režiji in scenariju ostane njegov nastop v najboljšem primeru na ravni uspešne imitacije. Če vas zanima, kako se Kutcher odreže kot osiveli Jobs, ki nas gleda s posterjev, vas moram razočarati, da ne vem. V njegovi družbi preživimo samo prvi dve minuti filma (ta se začne z Jobsovo predstavitvijo iPoda) in še takrat se kamera na vse pretege izogiba igralčevemu obrazu – ali ga snema v hrbet ali pa ga spremljamo z najbolj oddaljenega kotička dvorane, od koder ne bi ločili med Jobsom in Miley Cyrus (če ta ne bi stegovala jezika). Kaže, da Kutcherjevim igralskim sposobnostim ni zaupal niti režiser filma.

Vrnimo se k predstavitvi iPoda. Leta 2001 so se verjetno že kazale posledice raka na trebušni slinavki, ki so ga Jobsu diagnosticirali dve leti pozneje in zaradi katerega je deset let pozneje umrl. Trivialna malenkost, ki si tako kot vsi drugi dogodki in dosežki po letu 2001 ne zasluži omembe. O tablicah in telefonih niti besedice. Sem res edini, ki bi ga najbolj zanimalo prav to obdobje? Enako zanič film (z malo mlajšim Kutcherjem) bi lahko posneli pred desetimi leti.

Z razširitvijo zgodbe bi sicer tvegali, da bi bil jOBS še bolj razvlečen in patetičen, toda v tem primeru se vsaj ne bi spraševali, zakaj so se avtorji odločili zamolčati najbolj plodovit del Jobsovega življenja: ker od Appla niso iztržili denarja za omembo izdelkov, ki so še v prodaji, zaradi nezanesljivega Kutcherja ali zaradi delne amnezije scenarista? V selektivnem scenariju so še druge črne luknje, kot je obdobje Jobsovega razhoda z Applom (1984–1996), pa tudi njegov veliki comeback s studom Pixar, ki ga je Jobs pomagal ustanoviti. Nepomembno.

Scenarij se posveča predvsem spletkam in sporom znotraj Appla, vrstijo se sestanki in odstavitve z vodstvenih položajev podjetja, veliko časa strmimo v predpotopne računalnike, ki so bili pred tridesetimi leti revolucionarni, danes pa so Applove bež škatle tako razburljive kot tiste iz kartona. Za Jobsovo zasebno življenje tako ne ostane veliko časa, res pa je, da je doma še večji pesjan kot v službi – iz hiše napodi svoje nosečo dekle, ne da bi pri tem trenil z očesom. Če si sposodim citat iz Izžarevanja: All work and no play makes Jobs a dull boy (v prevodu: samo delo in nič igre Jobsa zdolgočasi).

Ne trdim, da je bil Jobs svetnik, vendar bi pričakovali, da bomo skozi film začutili vsaj kanček njegove genialnosti, namesto tega pa preživimo dve uri v družbi egoističnega psihopata, ki se brez razloga znese na vsakogar, ki se mu približa na dva metra. Da stavkov v slogu "Sam si svoj najhujši sovražnik" in "Ali si z menoj ali si proti meni" ter metafor o potapljajočih ladjah, ki so slišati, kot da bi prišle iz ust katerega od naših politikov, niti ne omenjam.

Režija po kakovosti ne odstopa od scenarija (zapisal bi, da je film primernejši za male ekrane, vendar bi s tem užalil ustvarjalce, kot je Steven Soderbergh, ki je Moje življenje z Liberacejem posnel pod okriljem HBO). Ker je obriti Kutcher leta 1997, ko se film konča, videti mlajši od bradatega Kutcherja iz leta 1974, ko začnemo spremljati Jobsovo življenje, čisto na začetku pa nas pozdravi osiveli Kutcher, dobimo učinek Benjamina Buttona. Režiser se preveč zanaša na sicer všečen soundtrack, toda preverjene rock skladbe, tako kot Jobsovi navdihujoči citati, naletijo na gluha ušesa. V filmu ni niti enega prizora, ki bi nam ostal v spominu, če pa bi že moral izpostaviti enega, bi bil to nenamerno komičen prizor z začetka filma, ko Jobs v družbi prijatelja in še ne nosečega dekleta uživa LSD. Oh, ta sedemdeseta.

Če vas zanima zgodba o družbeno neprilagojenem vizionarskem geniju, ki je s svojimi idejami spremenil svet, si raje oglejte Fincherjevo Socialno omrežje – biografijo o ustanovitelju Facebooka Marku Zuckerbergu, ki vam bo o Stevu Jobsu povedala več, kot vam bo o njem povedal jOBS. Edino, kar morate vedeti, je, da se je Jobs po kampusu sprehajal bos, medtem ko se je Zuckerberg počutil udobneje v nogavicah in natikačih.

Sam vem o Stevu Jobsu toliko, kot sem vedel pred ogledom jOBSA. Ne veliko, toda povsem dovolj, da vem, da si veliki vizionar zasluži dostojnejšo obravnavo. Morda sem bil do Železne lady vendarle malce prestrog. Bomo videli, kaj bo na vse skupaj dejala kraljica ljudskih src.