OCENA FILMA: Igre lakote: Kruto maščevanje

"Pozabite vse, kar veste o igrah lakote," trener Haymitch (Woody Harrelson) opozori svoja mlada varovanca, Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence) in Peeto Mellarka (Josh Hutcherson), preden se v drugo podata v areno smrti, kjer se bosta morala z 22 sotekmovalci znova pomeriti na življenje in smrt. Pravila iger ostajajo podobna, a Haymitch ima prav: čeprav je bila Arena smrti spodoben uvod v megauspešno filmsko franšizo, ki temelji na megauspešni knjižni trilogiji Suzanne Collins, nas prvi film ni pripravil na izvrstno nadaljevanje, po katerem se že veselimo sklepnega dejanja (zgodba tretje knjige bo v slogu Harryja Potterja in Svetinj smrti razdeljen na dva filma). Vložki so tokrat veliko večji, izkupiček pa še bolj zadovoljiv.

Od 74. iger, na katerih sta Katniss in Peeta izsilila skupno zmago (pravilo iger lakot št. 1: preživi lahko samo eden), mineva leto dni. Katniss, ki se je zaradi naraščajoče priljubljenosti znašla v nemilosti predsednika Snowa (čudovito zloben Donald Sutherland), predstavlja resno grožnjo njegovemu avtoritarnemu režimu. Skupaj z njeno priljubljenostjo narašča tudi državna represija, hkrati pa se med zatiranimi državljani Panema širi upanje ("Strah ne učinkuje, če imajo ljudje upanje.") Z nastopom jubilejnih 75. iger lakote, imenovanih kvartalna pokora, v katerih se bodo spopadli pretekli zmagovalci tega tekmovanja, dobi despotski el presidente priložnost za kruto maščevanje.

Dvanajsto okrožje znova zastopata Katniss in Peeta, ki se na ukaz Snowa pred javnostjo še vedno pretvarjata, da sta srečno zaljubljen par ("Vajina naloga je odvračanje pozornosti od resničnih težav," jima zabiča Haymitch), kar mora sprejeti tudi Katnissin fant Gale (Liam Hemsworth). Ubiti bi ju bilo preprosto, toda Snow se boji, da bi Katnissina smrt sprožila vsesplošen upor. Rešitev? Predsednik bo poskušal doseči, da se bo dekle, ki ima med prebivalci prestolnice Kapitol zvezdniški status, občinstvu njegovega sprevrženega resničnostnega šova zamerilo. Svet naj bi jo gledal in zasovražil.

Igre lakote: Kruto maševanje (Hunger Games: Catching Fire) izpolni vse, kar se od vmesnih delov franšiz pričakuje: film praktično v vseh pogledih preseže izvirnik in nas pripravi, da z nestrpnostjo pričakujemo naslednje nadaljevanje. Drugi del je večji, boljši, ambicioznejši, kompleksnejši, temačnejši in emocionalno ter vizualno razburljivejši od predhodnika. Francis Lawrence (Voda za slone, Jaz, legenda), ki je vajeti franšize prevzel od Garryja Rossa, se izkaže v režiji akcijskih sekvenc, a pri tem ne zanemari zgodbe in likov, zaradi katerih je franšiza tako privlačna.

Čeprav je struktura pripovedi podobna kot v prvem delu – prvo uro preživimo z junaki na svobodi (če temu lahko rečemo svoboda), nato sledi krajše urjenje in spoznavanje tribunov, preden se skupaj z njimi ne znajdemo v areni –, gledalci nimamo občutka deja vuja. Razlike se skrivajo v podrobnostih. Zaradi povečane represije je zunanji svet še bolj krut. Okrožja so podobna varšavskemu getu, posredovanja redarjev pa spominjajo na prizore iz Gibsonovega Pogumnega srca, v katerih so čete Edvarda Dolgonogega terorizirale prebivalce škotskih vasic. Med junaki se okrepijo čustvene vezi in moralne dileme. Na Katniss, ki je postala junakinja proti svoji volji, se zanaša vedno več ljudi – na kocki niso samo njeno življenje in življenja njenih svojcev, temveč prihodnost vse nacije.

Še opaznejše so spremembe v areni. Že goreča obleka, kreacija Lennyja Kravitza, ki jo Katniss nosi na predstavitvi tributov (ta poteka v areni v slogu Bena Hura), nam izda, da bodo posebni učinki precej bolj dodelani. Enako velja za novo areno smrti, ki upravljavcem omogoča veliko večji vpliv na razplet iger, kar se pozna tudi na zgodbi. V sami igri poudarek tokrat ni na ubijanju, temveč na sodelovanju. Zavezništva med rivali so krhka, toda če želijo tributi premagati smrtonosne pasti, ki so jim jih pripravili organizatorji iger pod vodstvom pretkanega Plutarcha Heavensbeeja (Philip Seymour Hoffman), morajo združiti moči, sicer nimajo upanja za preživetje. Poleg tega so vsi zelo nejevoljni, ker se morajo že drugič boriti za svoja življenja, kar jih dela izkušenejše in nevarnejše.

Manjše število medsebojnih obračunov še ne pomeni, da je vzdušje tokrat bolj vedro. Nisem štel, a končni izkupiček smrti, bičanja (kot sem dejal, Pogumno srce) in drugih nasilnih dejanj verjetno presega tistega iz predhodnika. Ker imata v ZDA oba filma oznako PG-13, nam je brizganje krvi in obglavljanje prihranjeno, kar pa ne pomeni, da prizori nasilja niso intenzivni. Nasprotno, zaradi spretne režije in igralskega doprinosa so ti kvečjemu učinkovitejši. Najobčutljivejši mladostniki naj bodo torej pripravljeni, sicer pa je Kruto maščevanje redek primer fantazijske pustolovščine, ob kateri bodo v enaki meri uživali gledalci vseh generacij in obeh spolov (dekleta morda celo bolj kot fantje). Pohvalno je tudi to, kako film obravnava žrtve in koliko časa posveti celo umrlim iz prvega dela. Z izjemo nekaterih tributov šteje vsaka smrt. V bližajočih se prazničnih dnevih je Kruto maščevanje odličen razlog za družinski obisk kinematografov. Starši boste sami presodili, ali je film s takim naslovom in tematiko primeren za vašega otroka (kot tudi to, ali bi otroci v najstniških letih vaše povabilo v kino vzeli kot kazen).

Ker je drugi del Iger lakot precej temačnejši in produkcijsko naprednejši od izvirnika, se laskava primerjava s filmom Imperij vrača udarec, drugim (in daleč najboljšim) delom Lucasove vesoljske sage Vojna zvezd, ponuja kar sama od sebe. Dramatični prizori so celo bolj razburljivi od akcijskih, za kar so zaslužni predvsem igralci. To, da Lawrenceovo obožujem, ni nobena skrivnost. Oskarjevka, ki uspešno kombinira nastope v visokoproračunskih spektaklih (Igre lakote, Možje X) in prestižnejših projektih (Na sledi očetu, Za dežjem posije sonce), tudi tokrat ne razočara. Novo nominacijo lahko prej pričakuje za vlogo v prihajajoči kriminalni drami Davida O. Russela Ameriška prevara, nič pa ne bi bilo narobe, če bi jo akademija nominirala za Katniss. Zaslužila bi si jo, tako kot si jo je za nadaljevanje Osmega potnika zaslužila Sigourney Weaver. V oceni prvega filma sem Katniss primerjal z nepozabno Lisbeth Salander iz trilogije Millennium, ki pa ni ravno najboljša vzornica mladim. Junakinja Iger lakot (in njeni prijatelji) ima veliko več skupnega z Ellen Ripley. Na tem mestu bi izkoristil priložnost in se opravičil, ker sem franšizo omenjal v istem stavku s Somrakom.

Uspeh franšize še vedno temelji na prepričljivem nastopu Lawrenceove, imamo pa v drugo veliko večji občutek timskega dela. Vsi pomembnejši igralci, vključno z Elizabeth Banks in Stanleyjem Tuccijem, so se vrnili, ekipi pa so se na novo pridružili še Seymour Hoffman ter Jeffrey Wright in Amanda Plummer (Honey Bunny iz Šunda!), ki ukradeta prizore v vlogah učenjaško-nevrotičnih zakoncev. Stranska igralska zasedba je torej še impresivnejša kot v prvem delu. V vlogah mladeničev Katnissinega življenja se izkažeta tudi Thorov mlajši brat, ki ima na voljo več časa, da pusti vtis, in Hutcherson, ki ni več samo sotekmovalkin privesek.

Film traja krepki dve uri, a se bo po zaslugi zadnjih, dih jemajočih in čustveno silovitih minut večini gledalcev zdel prekratek. Štejte me zraven. Občutek imam, da so nam ustvarjalci najboljše prihranili za konec. Če to drži in če bo franšiza nadaljevala v podobnem slogu, se lahko samo vprašamo, kakšen bo šele desert. Po Krutem maščevanju smo upravičeno požrešni nadaljevanj.